In spodaj še nekaj iz drugega vira o tem, zakaj Evropa ne potrebuje velikih izdatkov za vojsko…
in kako bo Rusija zmagala to proxy vojno.
The United States bears principal responsibility for this disaster. The Europeans were fools for going along with the Americans. But it’s the Americans who are in the driver’s seat. And the Americans were very interested in those negotiations in Istanbul not working out, because we wanted to continue the fight. And we thought we would win.
Bidnova administracija si nikoli ni delala iluzij, da lahko Ukrajina zmaga proti Rusiji ali dobi nazaj izgubljena ozemlja. Niti ni tega obljubljala. Kljub temu je tri leta financirala vojno v Ukrajini (s 183 milijardami dolarjev), da bi “krvavela Rusijo”, pod pretvezo, da želi Ukrajino ohraniti kot suvereno in demokratično državo. Zakaj hudiča so potem ZDA Ukrajino vabile v Nato (proti volji največjih EU držav) in zakaj jeseni leta 2021 niso želele podpisati sporazuma z Rusijo, da se Nato ne bo širil v Ukrajino, kar je ob načrtovani ukrajinski ofenzivi na pretežno rusko govoreči regiji Donetsk in Luhansk bil povod za ruski napad na Ukrajino?! Zakaj je moralo umreti ali bilo pohabljenih 1 milijon Ukrajincev in zakaj je bila Ukrajini vzeta bodočnost, če so se Američani samo malo igrali?
When Russia invaded Ukraine nearly three years ago, President Joe Biden set three objectives for the U.S. response. Ukraine’s victory was never among them. The phrase the White House used to describe its mission at the time—supporting Ukraine “for as long as it takes”—was intentionally vague. It also raised the question: As long as it takes to do what?
“We were deliberately not talking about the territorial parameters,” says Eric Green, who served on Biden’s National Security Council at the time, overseeing Russia policy. The U.S., in other words, made no promise to help Ukraine recover all of the land Russia had occupied, and certainly not the vast territories in eastern Ukraine and the Crimean Peninsula taken in its initial invasion in 2014. The reason was simple, Green says: in the White House’s view, doing so was beyond Ukraine’s ability, even with robust help from the West. “That was not going to be a success story ultimately. The more important objective was for Ukraine to survive as a sovereign, democratic country free to pursue integration with the West.”
Tisti, ki so brali 3. in 4. poglavje “Outliers” Malcolma Gladwella ali slišali za Termanovo “Genetsko študijo genijev”, odgovor že poznajo. Ne, visok IQ ne garantira uspeha ali izrednih dosežkov v življenju. Ljudje z nadpovprečno visokim IQ (med 140 in 200), ki jih je 50 let spremljal Lewis Terman, v življenju niso bili nič bolj uspešni od “negenialnih” vrstnikov.
Nicholas Taleb (avtor uspešnic “Black Swan” in “Fooled by Randomness”) je leta 2019 napisal članek “IQ is largely a pseudoscientific swindle” o tem, da gre pri merjenju IQ za napačno metodologijo, da IQ meri kvečjemu ekstremno neinteligenco, da so IQ testi podlaga za rasno diskriminacijo (psevdoznanstvena prevara), in da visok IQ ni pomemben za uspeh. Pokazal je, da ni statistične korelacije med IQ in dohodkom ljudi (v najboljšem primeru da spremenljivka IQ za 2 do 6 % boljše rezultate od testa na slučajnem vzorcu). In naprej, Taleb ponuja “razlago hokejske palice” glede pomena IQ. Višji IQ je pomemben pri nižjih ravneh IQ (pod 100), tam je korelacija med uspehom in IQ visoka, toda pri višjih ravneh IQ dodatno višji IQ ne naredi razlike.
Spodaj je dober (užiten) povzetek Talebovega članka.
___________
Nassim Taleb has written a devastatingly strong critique of IQ, but since he writes at such a technical level, his most powerful insights are being missed.
Let me explain just one of them. 🧵
Taleb raises an intriguing question: what if IQ isn’t measuring intelligence at all, but instead merely detecting the many ways in which things can go wrong with a brain?
Imagine a situation like this, where there’s no real difference between having an IQ of 100-160 in terms of real world outcomes, but an IQ of 40-100 suggests something has gone seriously wrong in a person’s life: anything from lead poisoning to severe poverty.
Prva dva izmed spodnjih grafov sta uporabna pri evaluaciji ali je bila kitajska high-tech industrijska politika uspešna ali ne. ostali so bolj tako, nekateri (RCA) celo napačno interpretirani
It has been ten years since the People’s Republic of China launched its ‘Made in China 2025’ initiative — a decade-long plan to make China dominant in high-tech manufacturing across a range of sectors — including IT, new energy and robotics. To the best of our knowledge, Fathom’s recently updated RiCArdo dataset is the only existing dataset designed specifically to assess China’s progress in the sectors targeted by the plan. It shows that MIC-related sectors combined accounted for 18.8% of China’s total goods exports in 2023, up from 15.6% when the plan was first announced.
Kitajska vlada je leta 2015 sprejela Made in China 2025 (MIC 2025), program industrijske politike na področju zelenih, digitalnih in drugih visokih tehnologij ter na področju materialov in kmetijstva. Namen tega Ta ambicioznega načrta je nadgraditi kitajske proizvodne zmogljivosti, zmanjšati odvisnost od tuje tehnologije in spodbujati inovacije v različnih visokotehnoloških panogah. Ironično je, da se je ta strategija zgledovala po nemški iniciativi Industrija 4.0 s fokusom na inteligentno proizvodnjo in integracijo informacijske tehnologije z industrijsko proizvodnjo. Medtem ko je nemška industrija danes v popolnem razsulu in se razprodaja, je kitajska zelena in high-tech industrija v polnem razcvetu.
Seveda pa je Kitajska v to strategijo investirala (po ocenah) več kot 1,500 milijard dolarjev. To je cirka 10 % skupnega BDP držav EU oziroma Kitajske v 10 letih oziroma 1 % BDP letno. Se vam zdi to veliko za rezultat, da postanete dominantna velesila v večini zelenih in digitalnih tehnologij in da ustvarite največji in najmodernejši sistem hitrih železnic na svetu (ko je hitreje, udobneje in ceneje potovati iz Šanghaja v Peking z vlakom kot letalom – razdaljo 1,318 km z vlakom naredite v 4.5 urah za ceno 71 dolarjev v drugem razredu)?
Le kako, da se EU ni odločila za takšno strategijo in postala dominantna globalna velesila, pač pa se je raje ukvarjala s fiskalnimi pravili, zamaški na plastenkah, GDPR ter spodbujanjem nadaljevanja vojne v Ukrajini?!
Spodaj je povzetek kitajske MIC 2025, kot jo je (po precej matranja in editiranja) ustvaril ChatGPT 4o. Pod vsako navedbo so navedeni viri. V naslednjem postu sledi povzetek uspešnosti te strategije s slikovnim gradivom (tega se mi s ChatGPT nikakor ne posreči dodati v povzetek).
_____________
Introduction
“Made in China 2025” (MIC 2025) is a strategic initiative unveiled by the Chinese government in May 2015, aiming to transform China into a leading manufacturing powerhouse by the year 2049, coinciding with the centennial of the People’s Republic of China. This ambitious plan seeks to upgrade China’s manufacturing capabilities, reduce reliance on foreign technology, and foster innovation across various high-tech industries.
Background and Objectives
China’s rapid economic growth over the past few decades has been largely driven by its manufacturing sector. However, challenges such as rising labor costs, environmental concerns, and increasing competition from other developing nations have necessitated a shift towards more advanced manufacturing processes. MIC 2025 draws inspiration from Germany’s “Industry 4.0” initiative, focusing on intelligent manufacturing and the integration of information technology with industrial production.
The primary objectives of MIC 2025 include:
Trumpa je nemogoče imeti rad, težko je biti njegov podpornik, je pa zmešan in premočrten, zato je treba biti pripravljen na njega. V njegovem drugem mandatu bo Evropa njegova največja žrtev. S Kitajsko in Rusijo se bo dogovoril, ker imata močni vodstvi in sta podprti z jedrskim orožjem. EU je šibka, gospodarsko je na umetnem dihanju, njeno politično vodstvo je indolentno in nesposobno, in nima lastne obrambe, razen nekaj francoskih jedrskih konic je EU vojaško mrtva in neoperativna. In Trump se bo prav zaradi tega nad njo izživljal. Še posebej nad Nemčijo. EU bo prisilil, da bo plačala za obnovo Ukrajine, prisilil jo bo, da kupuje ameriški plin in prisilil jo bo, da kupuje ameriško orožje. Ker lahko.
Čeprav bo po svoje zabavno, ko bo poniževal ameriško lutko Ursulo vdL, pa ne bo zabavno, ko bomo zaradi nje in nesposobne vladajoče evropske politične garniture mi Evropejci plačevali ceno za njihovo nesposobnost. Res je skrajni čas za strategijo osamosvojitve Evrope od Amerike.
Spodaj je dober komentar Wolganga Münchaua.
Če še niste opazili, je zanimiv paradoks v tem, da so Trumpa, ki seje ameriški hiper-egoizem, ki bi zaustavil imigracije, ki bi uvedel carine vsem državam, s katerimi ZDA nimajo zunanjetrgovinskega presežka itd., veseli prebivalci držav največjih nasprotnic ZDA, kot so Rusija in Kitajska. Najmanj pa v državah, ki so največje zaveznice ZDA, kot so Ukrajina, Južna Koreja in države EU.
Kaj pojasnjuje ta paradoks? Meni padeta na misel dve razlagi. Prva je, da se v državah nasprotnicah kljub Trumpovim grožnjam s protekcionizmom veselijo, da se bodo ZDA več ukvarjale same s seboj in manj z orožjem izvažale svojo ideologijo in demokracijo. Torej da se bo s Trumpom dalo trgovati, čeprav morda po slabših pogojih, in da bodo ZDA manj ideološko in vojaško invazivne. Ta Trumpov pragmatizem se kaže v njegovi izjavi, da bi spet dovolil uporabo TikToka v ZDA, če kitajski lastniki polovični delež prodajo Američanom.
Druga razlaga pa je, da so države zaveznice v povsem vazalnem odnosu do ZDA, da so tako indolentne in nesamozavestne, da se bojijo, da bodo s Trumpom na čelu ZDA morale odrasti in same poskrbeti za svojo varnost. Se pravi, da so kot “otroci” pri 30+, ki živijo pri starših in se nočejo odseliti na svoje, ker bi sicer morali sami poskrbeti zase oziroma si – o bognedaj – ustvariti družino in poskrbeti zanjo.
In še enkrat bom ponovil, ključna kolateralna korist od Trumpa bo, upajmo, da bo prisilil Evropo, da odraste in se postavi na svoje noge, torej, da se vojaško in tehnološko ter posledično politično osamosvoji od ZDA. Če se ne bo, je zaton EU kot trejega bloka sveta neizbežen.
Bine Kordež
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ) je bilo dolga leta predmet razprav, na eni strani kritik zaradi nepravične obremenitve zavarovancev, na drugi pa zaradi iskanja bolj ustreznega načina zbiranja tega prispevka. Aktualna vlada je prva posegla v sistem ter prenesla plačevanje prispevka v neposredno obremenitev prejemkov zavarovancev ter ga preimenovala v obvezni zdravstveni prispevek (OZP). Znesek v višini 35 eur mesečno na zavarovanca smo tako pričeli plačevati z odtegljajem od plač in pokojnin neposredno Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). S to spremembo je prišlo do ukinitve zbiranja DZZ pri zdravstvenih zavarovalnicah in dosedanji stroški zbiranja v višini nekaj odstotkov od zbrane premije so odpadli. Zavarovalnice so sicer svojo vlogo in stroške zagovarjale preko učinkov nadzora in bolj racionalne porabe teh sredstev v zdravstvu, a tega pač ne bomo mogli nikoli preveriti.
Od leta 2024 torej vsi državljani Sloveniji plačujemo enotno premijo OZP v višini 35 eur mesečno neposredno ZZZS, oni pa ta sredstva skupaj z zbranimi sredstvi iz prispevka za zdravstveno zavarovanje (ZZ) namenjajo financiranju javnih zdravstvenih storitev. Po oceni je Zavod lani s prispevki zbral skupaj okoli 4,4 milijarde eur (vključno z 620 milijoni eur OZP), s sredstvi od ZPIZ in dodatnim denarjem iz proračuna pa skupaj okoli 5,3 milijarde eur in namenil za financiranje zdravstva.
Luis Garicano (London School of Economics) kritično komentira nov članek Sanderja Tordoirja in Brada Setserja (How German industry can survive the second China shock), v katerem predlagata, da Nemčija in države EU nasploh uporabijo paleto mehanizmov za zaščito avtomobilske industrije. Predlagala sta program “Kupuj evropsko”, kompleksen sistem zaščitnih mehanizmov, v okviru katerih bi prek uveljavljanja socialnih in okoljskih standardov izločili kitajske dobavitelje in proizvajalce končnih izdelkov ter tako naredili zaščiten prostor za razvoj evropske industrije. Garicano pravi, da je to brez veze, da je to Nemčija z obilnimi subvencijami že preizkusila od leta 2010 naprej na področju solarnih panelov in baterij, pa so vsa velika evropska podjetja navkljub subvencijam propadla. Namesto tega Garicano predlaga, da Evropa opusti tradicionalne panoge, kjer so novi programi (električni avtomobili, zelene tehnologije) že izgubili bitko s kitajskimi proizvajalci (in naj zaradi višjih cen evropskih izdelkov v primeru uvozne zaščite ne ogrozi ciljev razogljičenja) in se raje posveti področjem, kjer še ima primerjalne prednosti (proizvodnja specialnih orodij itd.) ali kjer lahko naredi inovativni napredek (morda na področju umetne inteligence).
Garicano ima prav, da je bitka pri električnih avtomobilih za Evropo izgubljena in da nima smisla tukaj zapenjati in vlagati ogromnih količin sredstev v luknjo brez možnosti uspeha. Problem pa je, da Evropa razen tradicionalne industrije in storitev nima nič drugega, kajti zanašala se je samo na obstoječo strukturo gospodarstva in ni razvijala nič novega. Pri kateri od ključnih tehnologij prihodnosti so evropske države oziroma njihovi znanstveniki in razvojniki sploh špica v svetu? Večkrat sem že citiral avstralski ASPI Critical Technologt Tracker, ki kaže, da pri 64 ključnih tehnologijah prihodnosti ni nobene evropske države med prvimi dvemi državami (Kitajska je prva pri 57 tehnologijah, ZDA pa pri 7).
Torej kaj še ostane Evropi (razen podpiranja nadaljevanja vojne v Ukrajini in kupovanja 4-krat dražjega ameriškega plina do bridkega konca)?
Sander Tordoir in Brad Setser sta pravkar objavila nov članek (How German industry can survive the second China shock), v katerem predlagata, da Nemčija in države EU uporabijo paleto mehanizmov za zaščito avtomobilske industrije. Predlagata program “Kupuj evropsko”, kompleksen sistem zaščitnih mehanizmov, v okviru katerih bi prek uveljavljanja socialnih in okoljskih standardov izločili kitajske dobavitelje in proizvajalce končnih izdelkov ter tako naredili zaščiten prostor za razvoj evropske industrije.
Lahko tak kompleksen mehanizem res reši nemško industrijo? Kako bodo ločili kitajske od “poštenih” proizvajalcev in dobaviteljev? Kako bo nemška avtomobilska industrija pri električnih avtomobilih postala konkurenčna, če se bo še naprej “razvijala” pod zaščito dvakrat višjih stroškov od kitajskih? Komu izven Evrope bodo evropska podjetja lahko prodajala dvakrat dražje električne avtomobile? In kako bodo evropska podjetja lahko samostojno razvijala denimo baterije, če pa 80 % materialov in sestavnih delov kontrolira Kitajska?
Pri električnih avtomobilih je bitka izgubljena. Nemška avtomobilska industrija lahko še nekaj časa preživi, če se odpove prepovedi proizvodnje avtomobilov z notranjim izgorevanjem in nadaljuje s proizvodnjo premijskih tradicionalnih avtomobilov. Vendar ne za dolgo. Kitajski duh je pobegnil iz steklenice in tudi pri tradicionalnih avtih bo kitajska konkurenca z nizkimi cenami in dobro kvaliteto povsod izven Evrope, Japonske in ZDA (80 % globalnega trga z avtomobili) izrinila zahodne proizvajalce. Še leta 2020 je bila Kitajska neto uvoznica avtomobilov, zdaj izvozi 5 milijonov več vozil kot uvozi. Nemčija pa le 1,2 milijona več, kar je za polovico manj kot leta 2020. Game over.
Spodaj je povzetek članka Tordoirja in Setzerja. Velja prebrati celoten članek in analizo stanja ter predlagane ukrepe.
______________ Nadaljujte z branjem
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.