Za tiste, ki so prešpricali zgodovino in predvsem zgodovino trgovinskih vojn, naj za lažje razumevanje dogajanja glede napovedanih ameriških carin za tajvanske čipe in zdravila in kasneje tudi za izdelke iz ostalih držav (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) uvodoma osvežim spomin, kako so se v 1980-ih letih ZDA odkrižale Japonske kot glavnega gospodarskega tekmeca.

Japonska je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja. Bila je industrijsko najbolj konkurenčna država. Japonska podjetja so serijsko izvajale prevzeme v ZDA – od železarn do holivudskih studijev.

Ker je po naftni krizi avtomobilsko industrijo v ZDA ogrožala priljubljenost cenejših japonskih avtomobilov z manjšo porabo goriva, je Reaganova administracija leta 1981 s “sporazumom” o “prostovoljni omejitvi izvoza” japonskim podjetjem omejila izvoz na 1,68 milijona avtomobilov v ZDA letno. Sporazum je vplival na vsa japonska vozila, izvožena v ZDA, vendar ni vključeval japonskih znamk, izdelanih v Združenih državah. … Japonska avtomobilska industrija se je odzvala z ustanovitvijo sestavnih obratov oziroma preselitvijo proiavodnje v ZDA.

Ker je bila japonska industrijska dominacija v začetku 1980-ih let za ZDA preveč nevarna tudi na drugih področjih, je Reaganova administracija zagnala kampanjo glede nepoštene konkurence. Japonska naj bi igrala nepošteno, ker naj bi manipulirala svojo valuto in s tem umetno spodbujala konkurenčnost izvoza. ZDA so Japonsko, Nemčijo, Francijo in V. Britanijo leta 1985 prepričale v podpis t.i. Plaza accord, ki je slednje zavezal, da bodo njihove valute aprecirale napram dolarju. Posledična apreciacijska recesija je Japonsko najprej poslala v velik kapitalski in nepremičninski balon, ki se je nato razvil v globoko in dolgo finančno krizo in 3 in pol desetletja izgubljene rasti, iz katere se Japonska ni več rešila. Če se je leta 1989 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, je do danes med prvih 50 ostala le še Toyota. 

No, ZDA so danes v podobni krizi identitete, le da jih tokrat ogroža predvsem Kitajska, ostale države pa so kolateralna škoda. Ker je ogrožena tehnološka, gospodarska in politična globalna hegemonija ZDA, se je že pod Obamo začela ameriška vojna za ohranitev dominacije (carine na uvoz kitajskih solarnih panelov, forsiranje novih trgovinskih sporazumov z EU in pacifiškimi državami), zaoostrilo se je s Trimpov trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski, se dodatno zaostrilo z Bidnovo trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski in z “nepoštenim” subvencioniramim privabljanjem tujih tehnoloških podjetij v Ameeriko (Chip Act, IRA). Zdaj pa se zaostruje do skorajda skrajne meje s Trumpovimi napovedmi carin na praktično vse trgovinsko močno povezane države (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) in na koncu še z napovedjo carin na uvoz čipov in zdravil iz Tajvana.

Slednji ukrep je zanimiv predvsem, ker je Bidnova administracija najprej prisilila največjega proizvajalca čipov TSMC, da investira v obrate v ZDA, zdaj pa želi v ZDA pritegniti vso tajvansko proizvodnjo čipov za ameriški trg. Ker so čipi daleč največji izvozni produkt Tajvana, lahko seveda preselitev velikega dela proizvodnje v ZDA povzroči globoko gospodarsko krizo na Tajvanu.

Kot je rekel Henry Kissinger:

“To be an enemy of America can be dangerous, but to be a friend is fatal.”