Če želite razumeti epohalni spor glede omrežninske reforme med Agencijo za energijo in vlado, morate razumeti predvsem, da gre za spor o zadevi, kjer se ideologija zelenega marksizma, imenovana »demokratizacija energetike«, zaleti v zakone fizike in ekonomike.

Demokratizacija energetike je najbrž največji neoliberalni nateg zadnjega desetletja. Gre za zeleno levičarsko ideološko platformo, ki naj bi državljane osvobodila spon centraliziranih sistemov in iz njih naredila »zelene državljane«, ki se sami oskrbujejo iz lastnih, razpršenih virov. Paradoks koncepta demokratizacije energetike je, da je odjemalce elektrike iz centraliziranega sistema stabilne, zanesljive in poceni oskrbe vrgla na divji in nepredvidljiv trg. Kajti z demokratizacijo, s postavitvijo svoje lastne sončne elektrarne, ljudje niso postali samooskrbni in neodvisni od velikih dobaviteljev, pač pa so postali talci tržnih nihanj cen. (No, če njihovih tveganj ne bi socializirali, tako da drugi odjemalci elektrike od njih prevzemajo viške elektrike, ko je ta vredna nič, in jim po ceni nič dajo nazaj, ko je ta elektrika (ponoči in pozimi) zelo draga. Velika večina odjemalcev subvencionira »demokratizirane« odjemalce).

Toda ideologi demokratizacije energetike tega paradoksa seveda ne vidijo. Pač pa vidijo svobodo – svobodo v tem, da posamezniki (gospodinjstva) niso več odvisni od centraliziranih »umazanih« energetskih sistemov, ampak da sami prek svojih mikro sončnih elektrarn prispevajo k »ozelenitvi« proizvodnje energije. Pri čemer jih seveda niti za trenutek ne prešine občutek krivde, da so s svojo mikro sončno elektrarno samo četrtinsko samooskrbni (z baterijo niti polovično), preostali čas pa črpajo centralizirano in umazano energijo iz omrežja, ki se takrat, ko njihove mikro sončne elektrarne ne delajo (ponoči, ob oblačnem vremenu in pozimi) proizvaja iz umazanih ogljičnih virov plina ali premoga. Krivde seveda ne občutijo, ker ne plačujejo za tisto umazano energijo, ki je takrat, ko jo rabijo, zelo draga, pač pa jo namesto njih plačuje velika večina nesvobodnih, nedemokratiziranih gospodinjstev. Zato je ta občutek demokratiziranosti tako osvobajujoč.

Koncept demokratizacije energetike so pri nas posvojili in razširili na fakulteti za družbene vede (FDV). Takole pravita Andrej Lukšič in Maja Bahor v »Premisleku v okviru zelenega državljanstva« iz leta 2009: » […] Konceptualni premik pri demokratizaciji gre v smeri od zaprte k odprti energetski politični areni…« In naprej: »Na področju proizvodnje električne energije je treba preiti od samo velikih proizvajalcev električne energije k proizvodnji na individualni, hišni, lokalni, regionalni, nacionalni, regijski in evropski ravni«.

Na FDV so vzgojili številne diplomante in doktorande in ti so se nato, kot teologi v času Bajukove in prve Janševe vlade, naselili po vsej državni upravi. Ti zeleni teologi imajo danes svoj operativni štab na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE). Državna sekretarka na MOPE Tina Sršen, diplomantka FDV, je na Energap dogodku zanosno povedala, da je »po njenem energetska prihodnost Slovenije demokratizacija energetike.«

Ta zeleni marksizem so z odprtimi rokami pograbili trgovci z elektriko. Sodobni trgovci z elektriko so v svojem bistvu borzni špekulanti. Njihov interes ni v zanesljivosti zagotavljanja energije, ampak v volatilnosti, v velikem borznem nihanju cen, kajti živijo od razlike v ceni. Zanje je stabilnost cen smrt. Na Gen-i so leta 2021 zanosno zapisali: »Prihaja demokratizacija energetike. Državljani, skupnosti in podjetja bodo imela v lasti elektrarne iz obnovljivih virov, ki jim bodo omogočale proizvodnjo, porabo, shranjevanje in prodajo energije.« Ste bili pozorni na besedo “prodajo”?

In ta zeleni marksizem je zmagal. Pomagala mu je energetska kriza po začetku ukrajinske vojne, visoke subvencije in letni net metering, ki je omogočil, da smo lani dobili več kot 70 tisoč »zelenih gospodinjstev« z lastno mikro sončno elektrarno.

No, potem pa je prišla omrežninska reforma. Omrežninska reforma je trk zelenega marksizma na eni in zakonitosti fizike in ekonomike na drugi strani. Ko so gospodinjstva prešla na lasten mikro vir energije, ko so prešla iz kurjenja plina in olja na toplotne črpalke in z dizelskih avtomobilov na električne, so se pač priključile na omrežje. Sončne elektrarne močno obremenjujejo omrežje vsaj polovico leta, ko svoje viške energije pošiljajo v omrežje, ki ga uporabljajo kot zastonj hranilnik, iz katerega črpajo energijo, ko sonce – 88 % časa v letu – ne sije. Prav tako toplotne črpalke in e-avti, ki jih polnimo doma. Oba sta največja porabnika in najbolj obremenjujeta omrežje prav takrat, konce ne sije, to je ponoči in v času zimske sezone.

Zelena gospodinjstva bolj obremenjujejo omrežje. Bistveno bolj kot preden so postala zelena. In zaradi velikega porasta zelenih gospodnjstev in zaradi projekcij glede povečanega prehoda iz fosilnih virov na nefosilna pri ogrevanju in mobilnosti je potrebno ojačati omrežja. Tega se je v trenutku iskrenosti na istem Energap dogodku zavedla tudi državna sekretarka Sršenova na tem istem Energap dogodku, kjer je v naslednji sapi po navdušenju nad demokratizacijo energetike tudi povedala: »Investicije v elektroenergetsko omrežje pa so sicer po njenem nujne, ne samo zaradi razpršenih proizvodnih virov, ampak v prvi vrsti zaradi opustitve fosilnih virov, saj bodo ljudje prehajali na toplotne črpalke za ogrevanje ter zaradi uvajanja e-mobilnosti, kar prav tako povečuje odjem iz omrežja in zahteva njegovo krepitev.«

Demokratizacija energetike je draga. Nemška gospodinjstva zaradi tega že desetletje in pol plačujejo dvakrat višje stroške elektrike kot slovenska Pri nizkem deležu »demokratično razpršenih virov« zeleni teologi sicer še uspevajo prevaljevati vse stroške tega »demokratičnega zelenega prehoda« na vse ostale »nezelene« odjemalce elektrike prek denimo letnega net meteringa in različnih dodatkov za obnovljive vire. Ko pa delež razpršenih virov in toplotnih črpalk in hišnih polnilnic avtomobilov poraste, trčimo na zakonitosti fizike in ekonomike. Potrebno je nadgraditi omrežja in plačati to nadgradnjo. In v Sloveniji je ta trenutek prišel. Nacionalni energetsko podnebni načrt predvideva, da bomo do leta 2030 v omrežje vložili za 4 milijarde evrov, Resolucija o podnebni nevtralnosti pa investicije v omrežje do leta 2050 predvideva v višini kar 15 milijard evrov. Pirhodki iz naslova omrežnine se bodo morali najmanj potrojiti.

Ta vlaganja bodo predvsem pri vlaganjih v distribucijsko omrežje, seveda morali pokriti odjemalci prek višje omrežnine. In seveda je normalno in pošteno, da višje stroške omrežnine plačajo odjemalci, ki bolj obremenjujejo omrežje. Iz tega vidika je povsem nelogično ali celo poniglavo, da najvišji predstavniki vlade in MOPE javno udrihajo po omrežninski reformi, ker da ruši naravnanost energetske politike k zelenemu prehodu. Ni res, omrežninska reforma zgolj postavlja ogledalo zelenim teologim na oblasti, da je »demokratični energetski prehod« drag, odjemalcem pa, da mora vsak pošteno plačati toliko, kolikor koristi in obremenjuje omrežje.

Res je sicer, da je ta omrežninska reforma neoptimalno zasnovana. Prinaša zgolj razporeditev bremena med različnimi skupinami odjemalcev, za 92 % odjemalcev so stroški omrežnine enaki kot prej, skupni prihodki iz omrežnine pa ostajajo enaki. In če bi reformo zares želeli uveljaviti, bi jo morali uveljaviti postopno, tako da bi postopno povečevali tarife po najbolj obremenjenih časovnih blokih in postopno povečevali utež tarife na obračunsko moč. Agencija bi morala to žabo skuhati počasi.

No, vse je za nekaj dobro. Kolateralna korist tega spora glede omrežnine je, da je veliko večino izmed 92 % odjemalcev elektrike odvrnil, da bi se »energetsko demokratizirali« in bodo raje ostali »centralizirani«. Kajti manj kot se gospodinjstev demokratizira z lastno mikro sončno elektrarno, bolj stabilen je elektroenergetski sistem, bolj zanesljiva je oskrba in nižja je cena elektrike za veliko večino neprivilegiranih nedemokratiziranih odjemalcev.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku