Isti podatki imajo povsem drugačne implikacije v nekem drugem kontekstu. Makroekonomiste glede inflacije zanimajo zgolj letne (in mesečne) stopnje rasti cen. Zanima jih ali inflacija na letni ravni presega inflacijski cilj centralne banke, ki po koncenciji znaša 2 % letno. In kot lahko vidite na spodnji sliki, smo slovenski makroekonomisti lahko srečni, pa tudi predsednik vlade Robert Golob se je zadnjič hvalil s tem, da je letna inflacija lani upadla na 1.9 %, torej pod inflacijski cilj. Zadeva inflacije je za makroekonomiste in vladne politike s tem opravljena.

Morda je zadeva s tem res opravljena za makroekonomiste in vladne politike, ki si lahko čestitajo, nikakor pa ni opravljena za normalne ljudi. Za normalne ljudi šteje kumulativna inflacija, torej za koliko so se povečale cene v zadnjih letih, kajti za toliko se je zmanjšala kupna moč njihovih prihodkov oziroma finančnega premoženja. Če zgornje letne podatke o rasti inflacije preračunamo tako, da kot osnovo vzamemo denimo leto 2015 in nato prištejemo letne prirastke cen, pridemo do spodnje slike. Ta kaže, da se je v zadnjih štirih letih (od konca leta 2000 do konca leta 2024) kupna moč za normalne ljudi zmanjšala za skoraj 23 %, saj je toliko znašala kmulativna inflacija med letoma 2000 in 2024. In ta povišana raven cen je trajna. Ljudem se trajno zniža kupna moč njihovih prihodkov.

Za normalne ljudi seveda podatek, da se je lani decembra letna stopnja rasti cen zmanjšala na 1.9 %, nima posebne privlačnosti, pač pa jih zanima, kako jim bodo njihovi delodajalci ali ZPIZ “povrnili” 23 % izgubljene kupne moči z ustreznim dvigom nominalnih plač oziroma pokojnin.