Padajoča rodnost in vzpon samskih

Izjemno dober komentar Johna Burna Murdocha v Financial Timesu je pokazal na novo dimenzijo razumevanja problema padajoče rodnosti. Pokazal je, da gre problem padajoče rodnosti z roko v roki z naraščajočo preferenco po samskosti. Padec rodnosti po vsem svetu ni posledica manjšega števila otrok na par, temveč občutnega zmanjšanja števila ljudi v razmerju. Njegovi podatki za številne (razvite in nerazvite) države kažejo izjemno visioko korelacijo med stopnjo rodnosti in deležem samskih. Torej, ker ljudje trendno izgubljajo željo po “parjenju” (življenju v paru), naj bi se trendno zmanjševala tudi rodnost.

Trend je globalen, z nekaj izjemami (Južna Azija). Murdoch poskuša najti povezavo med med manjšo željo po parjenju z naraščajočo uporabo pametnih telefonov. Slednji naj bi zmanjševali željo po druženju, hkrati naj bi omogočili širjejnje liberalnih vrednot med ženskami prek družbenih omrežij. V Južni Aziji naj bi se tradicionalne vrednote bolj ohranile zaradi manjšega dostopa do interneta, zato je ta trend manj močan.

Zanimivo je tudi, da je ta trend sicer povezan z izobrazbo, vendar drugače, kot smo mislili do sedaj. Do sedaj je veljalo prepričanje, da je trend padajoče rodnosti posledica trendno višje stopnje izobrazbe žensk. Vendar pa podatki kažejo, da naj bi bil trend manjše stopnje parjenja bolj izrazit med manj izobraženimi (zaradi manjše samozavesti pri iskanju partnerja).

Spodaj je nit na podlagi tega komentarja s ključnimi slikami in poudarki. V posebnem komentarju sledijo podatki za Slovenijo, ki odstopajo od teh.

Coupling and Fertility are Falling.

In Finland, Mexico, Peru, South Korea, Thailand, Turkey and the US, both are going down.

Image

From the 1960s, US fertility fell primarily due to fewer births AMONG COUPLES.

In that context, pro-natal bonuses might raise fertility.

But today, the major contributing factor is FEWER COUPLES. Image

But a weakness to the debate — perhaps even the term “birth rates” itself — is that it implies the goal is the same today as it was in the past: finding ways to encourage couples to have more children. A closer look at the data suggests a whole new challenge.

Take the US as an example. Between 1960 and 1980, the average number of children born to a woman halved from almost four to two, even as the share of women in married couples edged only modestly lower. There were still plenty of couples in happy, stable relationships. They were just electing to have smaller families.

But in recent years most of the fall is coming not from the decisions made by couples, but from a marked fall in the number of couples. Had US rates of marriage and cohabitation remained constant over the past decade, America’s total fertility rate would be higher today than it was then.

The central demographic story of modern times is not just declining rates of childbearing but rising rates of singledom: a much more fundamental shift in the nature of modern societies.

Slurs of “childless cat ladies” usually target female graduates.

But actually the real decline is happening among people with less education. Image

Coupling is declining in East Asia, Latin America, and most severely in the Middle East and North Africa.

What explains this global trend and regional differences?Image

This global decline in couple formation perfectly coincides with the rise in smart phones.

Why an almost worldwide decline, and why now? The fact that this is happening almost everywhere all at once points more to broad changes acting across borders than country-specific factors. The proliferation of smartphones and social media has been one such exogenous shock. Geographical differences in the rise of singledom broadly track mobile internet usage, particularly among women, whose calculus in weighing up potential partners is changing. This is consistent with research showing social media facilitates the spread of liberal values (notably only among women) and boosts female empowerment.

The fall in coupling is deepest in extremely-online Europe, east Asia and Latin America, followed by the Middle East and then Africa. Singledom remains rare in south Asia, where women’s web access is more limited. This is not to overstate the role of social media. Other cultural differences between countries and regions mediate both the spread of liberal ideals and people’s ability to act on them.

2 hypotheses:

1) Phones are distracting, people socialise less.

2) Women are ‘culturally leapfrogging’, exploring new ideas & raising their expectations.

But why are marriage rates still high in South Asia?

2 hypotheses:

1) Caste & kinship networks are secured through marriage, which remains vital for status and social inclusion. Singledom is stigmatised.

A littany of relatives ask, “When are you getting married?”

2) South Asia has a very large gender gap in mobile phone ownership.

This inhibits women’s cultural leapfrogging. Image

But while the specific mechanisms are up for debate, the proliferation of singledom and its role in cratering birth rates shows that while financial incentives and other policy tweaks can nudge birth rates higher, they are labouring against much stronger sociocultural forces. Policies aimed at facilitating relationship formation might be more effective than those aimed at helping couples have babies.

Vir: John Burn Murdoch, Financial Times & Alice Evans via X

En odgovor

  1. Odličen članek. Pridružujem se s hipotezo, da je fenomen pretežno kulturni-vrednostni in ni toliko odvisen od makroekonomskih dejavnikov.

    Nisem ravno zelo velik ljubitelj filozofskih razprav, ampak zadnji intervju ruskega filozofa Dugin-a s Tucker-jem Carlsonom, je zadel žebljico na glavico. Pa nisem ravno Duginov fan. Kratko, jedrnato in jasno:

    https://www.youtube.com/results?search_query=tucer+carson+dugin

    Osnovna značilnost tega fenomena je individualizem. Življenje, ki se vrti okoli – ME, MYSELF and I. Življenje v dvoje in še posebej starševstvo zahteva prilagajanje, potrpljenje, kooperacijo in predvsem žrtvovanje. Slednje je tako nepopularna beseda, zveni skoraj zastrašujoče.

    Vendar je večna resnica, da sreča ni nekaj kar si priboriš zase. Sreča je nekaj, kar te doleti, ko narediš nekaj za druge. Mogoče bo nekaterim samskim to težko razumeti; tistim ki imajo otroke, je to bisveno lažje. Ko imaš otroke, je spraševanje o smislu življenja toliko lažje.

    Vse ostalo zbledi v luči ohranjanja in razvijanja novega življenja. Noben socialni in premoženjski status ne odtehta veselja ob otroškem smehu, prvih korakih, otroških dosežkih, pa naj bodo še tako majhni, prvih ljubezni otrok, prvih vnukov…

    Problem je vrednostni sistem družbe. Lep primer je obravnavanje splava v družbi.

    Splav ni nek civilizacijski ali demokratičen dosežek, kot nas hočejo prepričati. Legalizacija splava je nujno zlo, ki ga dopuščamo, ker so lahko drugače posledice še bistveno hujše. Zato nisem za prepoved splava. Ni pa vrednota ubiti nerojenega otroka, vrednota je, ko se otrok rodi.

    Ustavljanje in obrat tega trenda bo dolgotrajen in težak proces. Škoda, ki bo medtem nastala, pa bo izjemna. Govorimo o grožnji izginotja celih družb, celih narodov. V nekem trenutku postane trend ireverzibilen.

    Spašujem se, če si družba, ki je izgubila željo po prokreaciji, sploh zasluži preživeti.

    Všeč mi je

      • »Sreča je nekaj, kar te doleti, ko narediš nekaj za druge.«

        Ne zamerite, ampak to je površinska parola, naučena iz osnovnošolskih, denimo »socialističnih« časov, ko je bila obzirnost do »drugih« kar nekako (celo politično) zapovedana, da se vzpostavi vsaj ravnotežje pretiranim naporom za lastno korist, z lastnim siljenjem v ospredje – na račun drugih.

        Začel bom s sledečim: ko vas na avionu pred vzletom poučijo, kako je treba namestiti kisikovo masko v primeru nenadne dekompresije, vam povedo, da lahko pomagate drugim (tudi lastnim otrokom), samo če  boste sami  bili sposobni za to – ali drugače: najprej si sebi nadenite masko s kisikom, šele nato pomagajte drugim.

        Ko boš delal nekaj za »druge«, kaj veš če je to res dobro zanje, če ne poznaš vseh sestavin njihovega življenja (na kratko povedano). In kaj pravzaprav tvoja dejanja nekomu prinesejo? Lahko je na pogled eno, dejansko pa kaj drugega. Sreča je nekaj tako globokega, da poti k njej niti slučajno ne pokaže opisana parola. Religije opisujejo to pot kot udinjanje v njihovih doktrinah, ki so vse po vrsti izumljene v časih, ki so bili drugačni od sedanjih. Filozofski izumi so tudi prisotni, vse polno jih je. Menim da je treba najprej pri sebi razčistiti posamezno dejanje ali željo predvsem zato, ker ga poznaš do obisti: kako je nastalo, za čim hrepeniš, kako ga razumeš, kako  je ocenjeno v sedanji družbi, kaj boš z njim dosegel in tako naprej v nedogled. Saj že preveč  nakladam (filozofiram), ampak začetne parole se spomnim iz osnovne šole, kjer smo vsi pokimali, kar nam je učiteljica rekla. Tudi besedo »jaz« naj bi manj uporabljali. Čakanje na srečo v dejanjih »za druge« je na kratko rečeno: polomija. O sami sreči sedaj ne bi.

        Všeč mi je