V Avstriji so po dobrih treh mesecih propadla koalicijska pogajanja. Po zmagi skrajne FPÖ se obe zmernejši veliki stranki ÖVP in SPÖ nista hoteli z njo pogovarjati o formiranju koalicije. Toda njuna dolga pogajanja so propadla in dosedanji konzervativni kancler Karl Nehammer je odstopil. Sedaj je priložnost za sestavljanje koalicije dobil svobodnjaški Herbert Kickl in konzervativna ÖVP je že napovedala, da jo bo podprla.

Avstrija je očitno naslednica evropskega trenda v vzponu skrajnega populizma na oblast (pred njo sta Madžarska, Slovaška in verjetno Romunija). Sledi Nemčija z AfD na čelu in Francija, ki lahko zgolj izbira med skrajnim levim in skrajnim desnim populizmom na čelu vlade. Trendu koristi ponovna izvolitev Donalda Trumpa, ki se “ne bo vmešaval” v “nedemokratične” trende v Evropi, kot se je Bidnova administracija (nazadnje v Romuniji pri anuliranju predsedniških volitev).

Toda ta trend se bo dodatno okrepil zaradi skrajne nesposobnosti političnega establišmenta v Evropi. Sedanji politični establišment je Evropo pirpeljal v sedanjo situacijo, ki krepi simpatije volilcev do strank z ekstremnimi stališči: (1) politično nevzdržno velike imigracije (skupna evropska migracijska politika ta problem še povečuje), (2) slepo sledenje ZDA v podpiranju ameriških vojn in kaznovanje samega sebe s sankcijami proti Rusiji in Kitajski, (3) nesposobnost spodbujanja tehnološkega in gospodarskega razvoja v Evropi, in (4) forsiranje ekonomsko nesmiselne in politično nevzdržne fiskalne ortodoksije glede prisilnega zniževanja javnega dolga v EU državah. Pri čemer zaradi razloga (1) trpijo proračuni EU držav, zaradi razlogov (2), (3) in (4) pa se večina EU držav nahaja v stagnaciji (visoke cene energije in tehnološko zaostajanje) oziroma k temu trendno drsi.

Pri tem je zanimiv še paradoks, da se vladajoče stranke sedanjega političnega establišmenta v Evropi zavzemajo za cilje, ki Evropi škodijo (“uvoz” neizobraženih in / ali kulturno nekompatibilnih migrantov; podpiranje vojne v Ukrajini, kar trajno negativno vpliva na cene energije in gospodarsko rast; škodljive energetske politike, ki forsirajo nevzdržne in drage “obnovljive” vire sonca in vetra in povzročajo visoke ravni cene elektrike; forsiranje ameriških strateških interesov prek Nata namesto oblikovanja lastne evropske varnostne arhitekture; itd.), medtem ko se skrajne evropske stranke zavzemajo za evropske cilje (kulturna identiteta, političnas in vojaška avtonomija).

David Goldman si je v American Mind (glejte članek v spodnji povezavi) “sposodil moj naslov iz decembrske kolumne v Dnevniku (Make Europe Great Again – MEGA), da bi podprl zgornji paradoks. Opozarjam, da sem jaz z MEGA imel v mislih tehnološko, gospodarsko in vojaško avtonomijo Evrope ter fokus na tehnološki in gospodarski razvoj, nikakor pa ne vzpona ekstremnih strank kot sile, ki bi to lahko uresničila.

Unlike the cowards and shirkers who vote for Germany's Green Party, AfD voters are ready to defend their country. The solution to the NATO crisis is to be found in Europe's patriotic parties.https://t.co/PytwPWIRU6

— David P. Goldman (@davidpgoldman) January 6, 2025

Toda očitno bomo prej deležni vzpona skrajnega populizma v Evropi kot pa spametovanja sedanjega političnega establišmenta v Evropi, da se namesto podpiranja nekontroliranih imigracij in ameriških vojn zavzame za razvoj Evrope. Vzpon ekstremizma v Evropi je posledica popolne nesposobnosti političnega establišmenta v Evropi in se bo zgodil natanko zaradi tega razloga.

Nisem pa prepričan, da bo vzpon političnega ekstremizma v Evropi res poskrbel za evropsko tehnološko, gospodarsko in vojaško avtonomijo in za ponovni tehnološki in gospodarski zagon Evrope.

__________

Political leaders in Austria have been plugging away at forming a government since September elections that were won by the anti-immigration, pro-Russia Freedom Party.

Lacking a majority, the Freedom Party led by Herbert Kickl was shut out by other groups that attempted to forge a centrist coalition. Those efforts collapsed this weekend, prompting the resignation of conservative Chancellor Karl Nehammer.

Kickl is next in line to try. Assuming he can form a government — and the signs are positive with the conservatives now ready to back him — he is poised to become Austria’s first far-right chancellor since World War II.

That would give him a say in European Union decision-making in fields relating to Ukraine’s defense against Russia’s invasion, and on migration and climate policy.

But Austria also offers a potential precedent for other countries that have adopted similar measures to keep the far right from power.

In France, parliament is gridlocked after voters split three ways in large part to hinder Marine Le Pen’s National Rally.

The most pertinent example though is Germany, where the nationalist AfD party is polling in second place to the center-right conservative bloc ahead of a Feb. 23 snap election.

The AfD, which is in an even more extreme European grouping than the Freedom Party, has little chance of entering government at regional or national level since it is shunned by Germany’s other parties.

It’s a policy that has done nothing to blunt its rise, if anything fostering its insurgent appeal among disaffected voters, especially in the former communist eastern regions.

The firewall has already crumbled in onetime liberal bastions the Netherlands and Sweden. How tenable it remains in Germany should become clearer next month.

If Austria is any measure, the answer may be uncomfortable.

Vir: Bloomberg Newsletter