Ves čas imam občutek, da se soočamo s problemom, ko se strokovnjaki problemov lotevajo z namenom propagande ali pa s čustvenim pristopom, kar seveda pomeni, da njihova stališča niso več strokovna, pač pa propaganda oziroma wishful thinking. Spodaj je tipični primer, ko se Erik Solheim (“Green politician. Diplomat. Peace negotiater. Adviser to green business. Inspirational speaker on environment and development, peace and geopolitics...“) razveseli dejstva, da bo Kitajska letos doma prodala več električnih avtomobilov od avtomobilov z notranjim izgorevanjem. Je to res dosežek za okolje?

Ko se veselimo dosežka, da bo Kitajska letos prodala več električnih avtov od bencinskih/dizelskih, se moramo predvsem vprašati ali je to res dosežek, če pa “gorivo” za te e-avte ni prav nič zeleno. Kitajska večino (61 %) elektrike pridobi iz premoga. Le 15 % elektrike je iz sonca in vetra, 13 % iz hidro in 4.6 % iz jedrskih elektrarn (glejte spodnjo sliko).

Kurjenje elektrike iz premoga je za okolje še slabše, kot če bi vsak e-avto za seboj vlekel dizelski generator za proizvodnjo elektrike (kot smo lahlo videli na številnih fotografskih “karikaturah”, ko se v manj razvitih državah Tesle in drugi e-avti polnijo z elektriko iz dizelskih agregatov).

Kitajski in globalni problem ni kitajska poraba fosilnih goriv in CO2 izpusti v avtomobilih z notranjim izgorevanjem, pač pa proizvodnja elektrike iz premoga. Naftni derivati predstavljajo le 13 % kitajskih emisij CO2, premog pa 72 %.

Kaj smo torej naredili za okolje in globalne izpuste CO2, če Kitajska zamenjuje avtomobile z notranjim izgorevanjem z avtomobili na elektriko?! Nič. Oziroma še slabše je, ker je treba upoštevati tudi umazano proizvodnjo baterij (pomislite na pridobivanje litija in kobalta) in kasneje njihovo razgradnjo.