Ukrajina po pričakovanju ni podaljšala 5-letne pogodbe o transferu ruskega plina prek ukrajinskih plinovodov do Evrope. Zahodni politiki niso skoparili z evforijo, da se je Evropa končno “znebila odvisnosti od ruskega plina“. Toda problemi so se s tem kvečjemu povečali in ne zmanjšali. Poglejmo, zakaj.

Konec leta 2024 je neposredni uvoz ruskega plina v države EU znašal manj kot petino (14.1 milijard m3 oziroma dobrih 18 % v Q4 2024), glejte spodnjo sliko. Od tega je uvoz plina prek Ukrajine znašal le 4.1 milijard m3 oziroma manj kot 6 % v Q4 2024, 5.4 milijard m3 je bilo neposrednega uvoza ruskega utekočinjenega plina (LNG), 4.5 milijard m3 pa je bilo uvoza zemeljskega plina prek Turčije (Turkstream). Ukrajinsko zaprtje tranzita ruskega plina bo neposredno prizadelo le Madžarsko, Slovaško in Moldavijo in morda delno Avstrijo.

Vir: Brugel

Torej ukrajinsko zaprtje tranzita ruskega plina za EU ne bi smel biti problem. Vendar kljub temu je, kot ugotavlja današnji komentar v Bloombergu. Prvi razlog je vpliv zmanjšanja ponudbe plina na borzne cene plina. Če so cene plina na nizozemski TTF lani januarja znašale med 25 in 30 eur za MWh, so se v pričakovanju ukrajinskega zaprtja tranzita plina konec lanskega leta podvojile na zdajšnjih 50 eur/MWh. Torej sprotne nabave plina v času kurilne sezone so dvakrat dražje.

Vir: Bloomberg

Drugi problem je hitrejše zmanjševanje zalog plina v skladiščih. Če je Evropa v času najhujše energetske krize v letih 2022-2023 imela srečo z vremenom, torej nadpovprečno tople in vetrovne zime, je letošnja zima bolj hladna in manj vetrovna. To pomeni, da so potrebe po plinu kot energentu za ogrevanje večje in se zaloge plina hitreje zmanjšujejo. Te evropske zaloge bodo sicer zdržale do konca zime (zmanjšanje na 35 %-40 % zmogljivosti do konca zime). Vendar bo to zmanjšanje zalog bistevno večje kot prejšnje leto (lani so konec zime znašale 60 %).

Vir: Bloomberg

To pa pomeni, da bo povpraševanje po plinu zelo povečano v obdobju med marcem in septembrom, kar bo vplivalo na povišane ravni cen. Preprosto rečeno, države EU bodo morale napolniti približno polovico svojih skladiščnih zmogljivosti skozi poletje po približno dvakrat (ali več) višjih cenah kot lani in predlani. Oziroma, kot ugotavljajo v Bloombergu, prišlo je do nenavadnega sezonskega povišanja premij za bodoče dobave plina, kar pomeni, da bodo trgovci s plinom tega kupovali dražje za zaloge, kot ga bodo kasneje lahko prodajali glede na tržne cene.

In seveda bo plin dražji tudi za industrijo, kar za seboj potegne negativni učinek na konkurenčnost in padec industrijske proizvodnje v EU.

Tretji problem pa je posredne narave. S tem, ko se je EU “osvobodila ruskega plina” (ki je bil zelo poceni), je dejansko postala ujetnica “plinskih mrhovinarjev”. Po eni strani bo isti ruski plin kupovala v večjih količinah prek Turčije, seveda po višjih izhodiščnih cenah in z višjimi premijami. Na drugi strani pa je postala ujetnica ZDA, saj bo morala kupovati več ameriškega LNG. Novi ameriški predsednik Donald Trump je na svoj “tviteraški način” že zahteval od Evrope, da poveča nabave ameriškega LNG in tako zmanjša svoj izvozni presežek v trgovini z ZDA, ali pa bo deležna ameriških carin na uvoz evropskih izdelkov.

Torej z ukrajinskim zaprtjem tranzita ruskega plina je Evropa prišla z dežja pod kap. Za to “svobodo” bo morala plačati ceno – višje cene plina in odvisnost od ameriškega LNG.

Toda Evropa je že navajena na to, da je ujetnica Amerika in. da plačuje ceno za ameriške vojne. Zato se v Evropi nihče ne bo kaj prida dodatno sekiral zaradi tega. Če si navajen, da te ves čas tepejo, te pač nekaj udarcev več ne boli tako zelo bolj.