Ponovno izvoljeni ameriški predsednik je ponovno obudil aspiracije ZDA po novih ozemljih – za odkup Grendlandije od Danske in po novem še za ponovni prevzem kontrole nad Panamskim kanalom. Trumpova tozadevna “božična poslanica”:

Grenlandija je, tudi zaradi podnebnih sprememb, postala pomembna iz geostrateških razlogov – kot vojaška baza in kot nahajališče redkih mineralov (redka zemlja). Panamski kanal, ki je bil pod ameriško kontrolo do leta 1977 (izsek iz Wikipedije):

Colombia, France, and later the United States controlled the territory surrounding the canal during construction. France began work on the canal in 1881, but stopped in 1889 because of lack of investors’ confidence due to engineering problems and a high worker mortality rate. The US took over the project in 1904 and opened the canal in 1914. The US continued to control the canal and surrounding Panama Canal Zone until the Torrijos–Carter Treaties provided for its handover to Panama in 1977. After a period of joint American–Panamanian control, the Panamanian government took control in 1999. It is now managed and operated by the Panamanian government-owned Panama Canal Authority.

… pa je postal pomemben za strateško kontrolo nad transportnimi potmi za kitajsko trgovino z Latinsko Ameriko (tudi zato je Kitajska pohitela in financirala izgradnjo novega pristanišča v Peruju in načrtuje povezovalno železnico v notranjost kontinenta do Brazilije).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dobra nit o Volkswagnovem škandalu z goljufanjem glede izpustov. Nit je dobra in točna vse do zaključka, da je ta škandal za vedno spremenil avtomobilsko industrijo. Netočna pa je v točki, da je ta škandal (s 30 milijardno kaznijo za VW) koristil Volkswagnu pri transformaciji k električnim vozilom in da je VW danes na boljšem, kot je bil pred škandalom (merjeno z vrednostjo delnice ali proizvodnjo e-avtov). Res je, ta škandal je usodno spremenil avtomobilsko industrijo in jo preusmeril k proizvodnji avtomobilov z manj izpusti (predvsem e-avti in hibridi).

Vendar pa škandal ni koristil Volkswagnu. Koristil je proizvajalcem e-avtov, predvsem Tesli (iz Elona Muska je naredil najbogatejšega zemljana) in predvsem kitajskim proizvajalcem. Delnica VW pred škandalom je marca 2015 dosegla 250 evrov, po škandalu je strmoglavila na 100 evrov, po Covidu si je aprila 2021 še opomogla na 215 evrov … nato pa je prišel “kitajski električni avtomobilski šok”. Kitajski izvoz avtomobilov se je med letom 2020 in 2024 povečal iz pol milijona na 6 miljonov, pri čemer gre predvsem za izvoz e-avtov. Delnica VW je od aprila 2021 v prostem padu in je včeraj znašala zgolj 87 evrov oziroma tretjino vrednosti tik pred škandalom. VW je letos napovedal zapiranje številnih tovarn v Evropi zaradi nekonkurenčnsti. Razloga sta dva: previsoke cene proizvodnje (energije in stroškov dela) in nekonkurenčnost v primerjavi s kitajskimi proizvajalci, ki naredijo tehnološko boljši avto za tretjino cene primerljivega VW modela.

Torej – Volkswagnov škandal je v temelju spremenil avtomobilsko industrijo, ni pa koristil Volkswagnu (in drugim tradicionalnim avtomobilskim podjetjem). “Električarji” in “Kitajsci” so jih pojedli.

Nadaljujte z branjem→

Lepe in mirne božične praznike vsem.

Moja največja zadržka glede električnih avtov sta se nanašala na kratek doseg in na neobstoj možnosti, da mi avto služi kot baterija za hišo. No, kitajska podjetja, neobremenjena z “bencinsko preteklostjo”, so ta problem rešila kot za šalo s preprostimi rešitvami. Ponudila so sicer tudi povsem električne modele z velikimi baterijami s kapaciteto nad 100 KWh, s čimer se približajo dosegu tudi do 800 km. Ampak bistvena inovacija je v “range extenderju”, torej v kombiniranih hibridnih sistemih, ki vključujejo tako baterijo srednje velikosti (s kapaciteto okrog 40 KWh), ki zmore doseg okrog 250 km, kot majhen bencinski motor (1.5 L), ki ne služi pogonu koles, pač pa polnjenju baterije, ki poganja električne motorje na oseh avtomobila. Ti EREV modeli (Extended Range Electric Vehicle) zmorejo doseg nad 1,000 km, BYD je celo naredil model, ki uradno zmore doseg 2,000 km, neuradno pa celo do 2,400 km.

Druga zame ključna inovacija, ali bolje rečeno – razvoj, je usposobitev teh EREV modelov, da prek dvosmernih polnilcev služijo kot baterija za hišo (t.i. sistem “vehicle to grid” (V2G). Torej meni, ki imam sončno elektrarno na strehi in ki delam veliko časa od doma, ta sistem omogoča, da lahko podnevi napolnim baterijo, ki mi nato ponoči služi kot izvor električne energije (in kapaciteta 40 kWh seveda za mnogokrat presega nočno porabo elektrike povprečnega gospodinjstva). Tistim, ki nimajo domače sončne elektrarne, pa ta sistem omogoča optimizacijo, da sredi dneva, ko je veliko viškov poceni električne energije, napolnijo baterijo in jo nato porabijo ponoči. Ta sistem je tudi odličen kot rezerva v primeru izpada omrežja (namesto UPS sistema, ki ga zdaj uporabljamo za ključne domače aparate). Kot veste, danes vam sončne elektrarne v primeru izpda omrežja tudi ob najbolj sončnem dnevu nič ne koristijo, ker se ob izpadu omrežja avtomatsko izklopijo, vam pa stacionarni računalniki izpadejo, meso v zmrzovalniku pa se začne taliti.

Torej, kitajski e-avti (hibridni avti) omogočajo dvoje: (1) željeno veliko avtonomijo, hkrati pa tudi varnost, da ne boste ostali na cesti s prazno baterijo oziroma da vam ne bo treba čakati v dolgi koloni na prosto polnilnico na avtocesti; EREV modeli zdaj omogočajo, da se lahko brez skrbi tudi z e-avtom odpravite na morje do Mljeta. In (2) da lahko e-avto koristno uporabite kot hranilnik energije oziroma kot rezervo v primeru izpada omrežja.

Nadaljujte z branjem→

Romunske predsedniške volitve, ki jih je ustavno sodišče razveljavilo pred drugim krogom, so dobile zanimiv preobrat. Obveščevalne službe, ki naj bi zaznale “tuje vmešavanje” (seveda rusko) prek omrežja TikTok, so “spregledale”, da je kampanjo na TikToku plačala vladajoča stranka PNL. Kakor kaže, je kandidat PNL Nicolae Ciucă v predvolilnih anketah močno izgubljal, nakar je vladajoča stranka PNL plačala TikTok kampanjo za “no name” kandidata Calina Georgescuja, da bi škodovala “ne njihovi” vodilni kandidatki Eleni Lasconi. Georgescu pa je nato presenetljivo zmagal v prvem krogu volitev (kandidat PNL Ciucă je bil šele peti), nakar je nastala še večja panika v vladajočih krogih in ustavno sodišče je na podlagi zbranih informacij obveščevalnih služb razveljavilo celotne voliitve.

Bilo bi bizarno, če ne bi razgalilo, kako močne so sile, ki poskušajo preprečiti, da ni na oblast prišli politiki, ki ne podpirajo uradne ameriške narative glede vojne v Ukrajini in odnosov z Rusijo. Težko je reči, da še živimo v demokraciji. Bolj spominja na “lov na čarovnice” iz časa McCarthyja in Informbiroja. Hladna vojna je dosegla nov vrhunec.

Romania’s tax agency ANAF has found that the TikTok campaign of Calin Georgescu, the winner of the cancelled first round of the Romanian presidential election, was not paid for by the Russians, as Romanian intelligence claimed (which was the formal reason for the cancellation of the first round results), but by the pro-European National Liberal Party of Romania.

According to it, the tax agency found that Georgescu’s social media campaign was paid for by the National Liberals, whose goal was to draw voters away from their rivals, the Social Democrats.

Following inquiries from the investigative website Snoop, the firm Kensington hired by the Liberals admitted that the campaign was paid for by the NLP, but claims that it was part of a larger campaign carried out “at the behest of the National Liberal Party, to raise public awareness.”

Thus, if the information is officially confirmed, the main argument on the basis of which the results of the first round of the presidential elections in Romania were cancelled will disappear.

The candidate of the National Liberal Party, Nicolae Ciuca, took 5th place in the elections.

This was reported by the Romanian publication HotNews.

Vir: Lord Bebo via X

Nadaljujte z branjem→

Odličen podkast o Joan Robinson, največji ekonomistki 20. stoletja. Robinsonova je sodelovala pri pisanju Keynesovega monumentalnega dela “General Theory…”, kasneje pa branila ekonomijo pred ameriško “neoklasično revolucijo”.

Bine Kordež

V javnosti že dlje časa spremljamo ideje in pobude o večji vlogi zaposlenih pri upravljanju in predvsem lastništvu podjetij. Veliko analiz in raziskav kaže prednosti, ki jih prinaša večja vloga zaposlenih na uspešnost poslovanja gospodarskih družb ter tudi večjo družbeno povezanost. V primeru lastniške vključenosti so zaposleni praviloma bolj pripadni podjetju, bolj zavzeti, podjetje bolj povezano z okoljem (družbena odgovornost), posledično pa zaposleni s tem tudi sodelujejo pri ustvarjenem rezultatu. To naj bi imelo tudi pozitivni učinek na vse večjo ekonomsko neenakost med ljudmi.

Zaradi teh razlogov je celo Evropska komisija sprejela načrt spodbujanja vključevanja zaposlenih v svoja podjetja z različnimi davčnimi in finančnimi spodbudami. Tudi v Sloveniji pripravljamo zakonodajo, ki bi zaposlenim olajšalo pridobivanje lastniških deležev v podjetjih in sicer preko različnih finančnih spodbud ter oblikovanjem novih pravno-organizacijskih oblik. V pripravi zakonodaje se zato iščejo rešitve, ki bi podpirale realizacijo uvodno navedenih ciljev, seveda usklajene z veljavnimi zakonskimi okviri.

Ob nespornih prednostih, ki jih prinaša vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij pa v podpori tega procesa zanemarjamo nekatere praktične izkušnje pri interesu zaposlenih za dolgoročno držanje lastniških deležev ter tudi razlike v tem, o kakšnem deležu lastništva se pogovarjamo. Dejstvo je, da so imeli zaposleni po osamosvojitvi ter prenosu družbene lastnine v lasti pretežni del podjetij v katerih so delali. Ker pa so lahko z lastniškimi deleži prosto razpolagali, so jih večinoma ob prvi (dobri) priliki ali potrebi prodali. Po tridesetih letih od začetka teh procesov je ostal širši krog zaposlenih v lastništvu samo v tistih podjetij, kjer imajo omejitve v prenosu deležev. V podjetjih, v katerih je bil pri prodaji deležev omejena možnost trgovanja, cene deležev pa praviloma nizke, so med lastniki še danes tudi zaposleni, čeprav vse bolj bivši zaposleni. To je značilno predvsem za podjetja, ki delujejo v bolj zaprtih okoljih in takšnih podjetij je v Sloveniji danes morda nekaj deset (od kakšnih 3.000, ki so bila predmet lastniškega preoblikovanja).

Nadaljujte z branjem→

Tako bi lahko razumeli besede Emily O’Reilly, ombudsmanke EU zadnjih 11 let. V podkastu za Politico je med drugim povedala, da ji “nikoli ni bilo lahko” z “močnimi consiglieriji”, ki sedijo v kabinetu predsednika/ce Komisije. “Consiglieri” se v angleščini uporablja kot izraz za svetovalce mafijskega šefa. Ni transparentnosti glede sprejemanja odločitev in dostop do podatkov / dokumentov Komisije je izjemno težak ali celo onemogočen.

Če pogledate zadnji dve krizi (Covid in energetska kriza s sankcijami proti Rusiji), ki ju je zaznamovala popolna netransparentnost in sumljive odločitve s strani Komisije, je težko se ne strinjati z odhajajočo ombudsmanko.

The EU ombudsman described a powerful unelected and untransparent culture at the top of the European Commission, laying the blame squarely at the feet of its president, Ursula von der Leyen.  

Emily O’Reilly, who’s served as the EU’s accountability and transparency watchdog for more than a decade, told POLITICO’s EU Confidential podcast that the Commission’s opacity has got worse over time.

O’Reilly, who leaves the post in February, said that over her 11-year tenure she didn’t once meet von der Leyen, and was “never at ease” with the “powerful consiglieri” who sit in the Commission president’s cabinet. “Consiglieri” is typically used in English as a term for advisers of a mafia boss.

Nadaljujte z branjem→

Tudi slepa kura zrno najde, pravijo. Odločitev Evropske komisije, da bodo evropskih subvencij lahko deležna samo tista kitajska podjetja, ki bodo zagotovila tudi prenos tehnologije, je natanko pravi ukrep v danem trenutku. S tem ukrepom EK kopira kitajski pristop h kopiranju tujega znanja / tehnologije. Tuja podjetja, ki so želela proizvajati na Kitajskem, so morala ustanoviti skupno vlaganje s kitajskim podjetjem (50 – 50 %) in zagotoviti dostop do tehnologije prek zaposlovanja kitajskih inženirjev in delavcev. Na ta na način so kitajski inženirji prekopirali tujo tehnologijo in izgradili nekaj lastnih tovarn na podlagi te tehnologije, ki so hkrati uporabljale dobavitelje v isti dobaviteljski verigi. Kitajska podjetja so to tehnologijo nato razvila še naprej in kmalu prehitela izvirne zahodne vlagatelje ter jih počasi izrinile na margino kitajskega trga (velja za vse proizvode, najbolj boleče se to vidi v avtomobilski industriji). Podobno so počela tudi japonska podjetja po drugi svetovni vojni, le da je bila kitajska strategija bolj sistematična.

To je edini način, da evropska podjetja držijo korak s kitajskimi pri denimo proizvodnji baterij in e-avtov. In ta ukrep je, kot piše Lizzi Lee v Financial Timesu, bistveno bolj učinkovit od carin na kitajske izdelke. Carine bi zgolj povzročile povračilne ukrepe, prekinile bi obstoječe dobaviteljske verige, hkrati pa ne bi omogočile tehnološkega dohitevanja kitajskih podjetij in ne bi zagotovile razvoja domače industrijske baze v Evropi. In podobno kot pri baterijah bi morali evropski ukrepi targetirati tudi druga področja, kjer so kitajska podjetja tehnološko prehitela evropska ali kjer v Evropi sploh nimamo lastne proizvodnje (denimo polprevodniki).

S Kitajsko je mogoče tekmovati samo s “kitajskimi metodami”. In treba se je znebiti bremena ponosa, da “kopiramo Kitajce” ter priznati, da so nas tehnološko prehiteli. Če je kitajski industrijski in tehnološki vzpon temeljil na tem, da so prišli v zahodne dobaviteljske verige, je industrijski obstoj Evrope danes ključno odvisen od tega, da evropska podjetja pridejo v kitajske dobaviteljske verige.

The EU’s decision to demand technology transfers from Chinese companies in exchange for battery production subsidies is a bold idea with many detractors. Critics, both in Europe and abroad, warn of economic coercion, retaliation by Beijing and the risks of deepening China’s market influence in Europe.

But these concerns miss the point. The policy is neither capitulation nor gamble; it is a calculated response to the realities of the global competitive landscape for electric vehicles.

The EU’s requirements will align Chinese and European interests in ways that could redefine green ambitions. It is a strategy that the US, stuck in its obsession with tariffs and decoupling, should emulate.

By tying subsidies to technology transfers and local production requirements, Brussels ensures that Chinese companies contribute to the EU’s industrial base rather than merely exporting batteries. This approach mirrors other global trade practices. The US Inflation Reduction Act, for example, ties clean energy subsidies to domestic content.

Nadaljujte z branjem→