Sedanja vladna koalicija je bila v preteklih dveh letih in pol deležna splošnega nezadovoljstva. Zgolj nekaj mesecev po inavguraciji se je mnenje širše javnosti o delu vlade obrnilo navzdol, mediji pa so ji očitali, da ni naredila nobenih reform. Ko so se reforme začele, je podpora vladi še bolj strmoglavila. Po raziskavi Ninamedie je bilo novembra letos kar dve tretjini vprašanih nezdovoljnih z delom vlade. Gre za kombinacijo »paradoksa lepotnega tekmovanja« in omejene sposobnosti vlade.

Najprej je treba razčistiti s pojmom »podpore javnosti delu vlade«. Pri tem je treba razumeti, da gre pri izbiri politikov prvenstveno za lepotno tekmovanje in nič drugega. Ljudje izbirajo politike na podlagi čustev, torej svojih simpatij in pričakovanj, ki jih projicirajo vanje. Teh pričakovanj pa nihče ne more izpolniti. Ljudje pričakujejo boljše življenje in pričakujejo, da jim to zagotovi vlada. In če se objektivno poslabšajo splošne razmere, kot je bil denimo izbruh epidemije ali izbruh inflacije zaradi energetske krize po začetku vojne v Ukrajini, bodo ljudje za to subjektivno okrivili vlado. V ZDA še noben predsednik, ki je vladal v času povišane inflacije, ni bil ponovno izvoljen. Velja tudi obratno, v času splošne konjunkture je podpora vladi višja. Torej zadovoljstvo z delom vlade niha bolj ali manj v skladu s splošnimi razmerami, pri čemer pa uspešnost spopadanja vlade s temi razmerami doda le začimbo k splošni percepciji (ne)zadovoljstva ljudi z razmerami.

Nekoliko bolj kompleksen oziroma kvalificiran odnos do zadovoljstva z delom vlade je pri medijih. Ti primerjajo volilne obljube z dejanskimi ukrepi vlade ter vse to primerjajo še s percepcijo potreb po reformah glede na ostale države in priporočila raznih mednarodnih organizacij. Toda novinarji v svojem bistvu ne razumejo reform. Zanje je pokojninska reforma pač nekaj sprememb na področju pokojninske zakonodaje. Podobno glede trga dela ali omrežninske reforme. Zato bodo mediji kritični do dela vlade, če teh sprememb ne naredi. Ne zavedajo pa se, da so reforme boleč proces, ki posega v temeljne zatečene pravice in jih zmanjšuje, da bi celoten sistem ostal vzdržen na srednji ali dolgi rok. Ker so s tem prizadeti interesi volilcev, so vlade zelo previdne z njimi, če imajo interes ponovne izvolitve. Ko so prvi obrisi reforme predstavljeni ali ko ukrepi že zarežejo v pravice ljudi, mediji običajno obrnejo ploščo in začnejo kritizirati te ukrepe, ker prizadenejo nekatere skupine ljudi ali celo vse.

No, pri aktualni Golobovi vladi je k temu paradoksu treba prišteti še omejeno sposobnost. Vladna koalicija je štartala brez omembe vrednih opredeljenih vsebinskih smernic.

Ta vladna koalicija je, podobno kot Cerarjeva, štartala brez programa, hotela je ostati všečna in temu ustrezno brezglavo vladala. Vmes jo je doletela energetska kriza, ki jo je objektivno slabo obvladala. Ob pomanjkanju in posledični podražitvi plina govoriti o tem, da nas bo rešilo sonce, je pač za energetika povsem neresno govoričenje. Z zamejenimi cenami elektrike je vlada sicer zaščitila potrošnike (volilce!), ni pa, v nasprotju z drugimi državami, pomagala gospodarstvu. Gospodarstveniki so bili prepuščeni sami sebi in nekateri so v odsotnosti vladne pomoči sklepali srednjeročne pogodbe o nakupu elektrike tudi po 600 evrov za megavatno uro. Posledica je upad proizvodnje v energetsko intenzivnih panogah za več kot 15 %, kar posledično vpliva tudi na zmanjšano rast BDP in odpuščanja zaposlenih.

Podobno je bilo pri poplavah. Po všečnem slikanju na terenu, so umanjkali konkretni ukrepi in ljudje in podjetja so ostali prepuščeni samemim sebi. Oziroma zavarovalnicam. Ključna porušena infrastruktura je ostala v prvotnem stanju.

Eno leto po inavguraciji se je zdelo, da se vlada ukvarja le z nutrijami, instagramom in gašenjem požarov. Nato pa so prišle reforme. Obveznost štempljanja v službi. Prepoved kotlov na trda goriva. Prepoved vgradenj električnih bojlerjev. Omrežninska reforma. In zdaj še davčna reforma. Za vse je značilno, da jih je vlada zaradi slabe premišljenosti in v želji po ohranjanju všečnosti morala umakniti ali bistveno spremeniti. Oziroma jih še bo.

Za vse ukrepe so značilni slaba premišljenost in slabo upravljanje z ukrepi in nato njihov umik. Prepovedati vgradnjo kotlov na trda goriva ob tem, da je biomasa klasificirana kot obnovljiv vir energije in da je za veliko ljudi na podeželju to edini dostopen vir ogrevanja, je začetniška napaka. Enako velja za prepoved vgradenj električnih bojlerjev. Le kako si bodo ogrevali vodo stanovalci v stratejših stanovanjskih blokih?!

Omrežninska reforma je bila nujna, ker smo pač na strehe dali za več kot 1.5 GW solarnih panelov in zamenjali premog, plin in olje s toplotnimi črpalkami in s tem obremenili omrežje. Toda izvedba s težko razumljivim ogromnim številom časovnih blokov in 15-minutnimi intervali je bila katastrofalna. Lahko bi kopirali uspešnješe države z manjšim številom časovnih blokov, urnimi intervali in z manj poudarka na odjemni moči ter večji na porabljeni energiji.

Podobno velja za davčno reformo. Politično neumno je bilo odpraviti Janševo davčno reformo pri dohodnini z višjo splošno olajšavo in zdaj predlagati davek na stanovanjske nepremičnine, da bi lahko prek višje splošne olajšave povečali neto dohodke. Če je drugi namen reforme znižati najemnine, bi bilo bolj smotrno uvesti diferencialni davek na druge in naslednje nepremičnine, ki bi bil simboličen v ruralnih in višji v urbanih območjih. Obdavčiti vikendice in počitniška stanovanja z 1,45 % letno, na katere so bili že dvakrat pobrani davki (s prispevki in dohodnino na prihodke in ddv-jem v času gradnje), je politični samomor. Ta predlog bo težko politično vzdržal.

Paradoks lepotnega tekmovanja je bil prekletstvo, toda omejena sposobnost je usodna za to vladno koalicijo.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku