Odgovor je v spodnjih dveh slikah.
Slika 1: Cena elektrike je v Nemčiji (za gospodinjstva, nekoliko manj (zaradi subvencij) za podjetja) tradicionalno 2-krat višja kot v Sloveniji.
Slika 2: Cena same energije (brez dajatev) je v Nemčiji tradicionalno višja za 30-40 €/MWh (razen 2022-2023). Vendar se je od leta 2010 razlika v dajatvah med Nemčijo in Slovenijo povečala iz 40 na 90-100 €/MWh. Razlog je v visokih sistemskih stroških in stroških subvencioniranja razpršenih OVE virov v Nemčiji. Bolj kot je Nemčija povečevala delež OVE virov v omrežju, več je morala investirati v omrežje, v hranilnike in v nadomestne kapacitete in bolj so se povečevali stroški subvencijoniranja OVE virov.
Torej odgovor na vprašanje je: zaradi (1) višje cene energije, (2) višjih stroškov omrežnine in (3) višjih stroškov subvencioniranja razpršenih OVE virov.
In ta “nemška usoda” sledi tudi Sloveniji. Slovenska vlada je pravkar potrdila Nacionalno energetsko podnebni načrt (NEPN), ki v OVE scenariju zrcalno posnema nemško energetsko politiko (Eneriewende). Torej pričakujte čez 10 let enako kot v Nemčiji tudi v Sloveniji. Predokus ste že dobili z novembrskimi položnicami za elektriko z višjimi omrežninami.
In da ne bi mislili, da je Nemčija izjema. Ne, kot kaže spodnja slika, so visoke cene elektrike zakonitost za države z večjim deležem razpršenih OVE virov v omrežju. Razpršeni OVE viri so božjastno dragi zaradi visokih sistemskih stroškov, ki jih prinesejo s seboj. Če bi namesto sončnic in vetrnic naš zeleni energetski prehod gradili na hidro in jedrski energiji, bi ostale cene elektrike nizke. As simple as that.
DAMIJAN blog 
Neumnost. Nemške cene električne energije s pritiklinami so bile tudi v časih, ko so sloneli na jedrskih in premogovnih virih, nekajkrat višje od slovenskih. Ko je Janez pred Fukušimo plačeval po 110€, je Hansa MWh stala 350€.
Nov sistem omrežnine motivira uporabnike k potrebnim spremembam navad namesto nepotrebnih megalomanskih investicij v omrežja. Na letnem nivoju ne prinaša bistvenih podražitev za gospodinjstva, ki se znajo/hočejo prilagoditi.
Simple as that!
P.s. še malo matematičnega poduka; nemške cene so enkrat višje kot pri nas, ne dvakrat. 30 je enkrat več kot 15, ne dvakrat več.
Všeč mi jeVšeč mi je
Govorite neumnosti, ker očitno ignorirate podatke.
1.
Prvi dve zgornji sliki (in razlaga pod njima) povsem demantirata vaše izjave. Leta 2010 (ko se je uradno začela druga faza Energiewende, prva se je začela leta 2000) je cena električne energije (EE) za gospodinjstva brez dajatev v DE znašala 138, v Sloveniji pa 106 €/MWh. Polna cena z dajatvami (brez DDV) je leta 2010 v DE znašala 200, v SI pa 117 €/MWh.
Torej Hans leta 2010, ko se je zgodila Fukušima ni plačeval 350, pač pa 200 €/MWh (ok, 232 €/MWh z DDV), Janez pa je plačeval 140 €/MWh (z DDV). Torej razlika v cenah EE za gospodinjstva med DE in SI leta 2010 ni bila nekajkratna, ampak je bila v DE višja od slovenske le za 66 % (z DDV, čeprav je bolje primerjati cene brez DDV, ker DDV ni specifičen za ceno EE).
Torej razlika v ceni same energije je leta 2010 znašala dobrih 30 €/MWh, v polni ceni EE pa dobrih 80 €/MWh (od česar se 50 €/MWh nanaša na razlike v višini dajatev). Že Schroederjeva vlada je leta 2000 s prvo fazo Energiewende uvedla subvencije so OVE (feed in tariffs).
In medtem ko je razlika v ceni same energije med DE in SI ostajala dokaj konstantna (med 25 in 40 €/MWh), se je razlika v dajatvah podovojila (iz 50 na 90-100 €/MWh) zaradi dviga omrežnine in povečanja subvencij.
2.
To, da je treba čjudi prek visokih omrežnin “šolati”, kako naj se obnašajo glede porabe EE, je vrhunska neumnost. Ta “demokratizacija” energetike je najbolj neoliberalni koncept, kar so se jih spomnile zelene levičarske vlade. Breme energetskega prehoda so s tem prenesla na gospodinjstva, namesto da bi država zagotovila poceni elektriko za vse in omogočila blaginjo in gospodarski razvoj.
Kot pravi moj prijatelj Luka Snoj iz IJS: če bi naša država izgradila za 3 GW kapacitet jedrskih elektrarn, bi imeli dovolj in zelo poceni elektrike tako za potrebe energetskega prehoda kot za potrebe razvoja, in z energetiko bi se po profesionalni dolžnosti ukvarjalo 3 tisoč ljudi, ostali pa bi se lahko ukvarjali s filozofijo, pesništvom ali čemerkoli. Tako pa se mora 60 tisoč gospodinjstev ukvarjati s svojimi sončnimi elektrarnami, 650 tisoč gospodinjstev pa z vsakodnevnimi optimizacijami porabe, da bi si nekoliko nižali visoke cene elektrike.
Neumnost in nateg par excellence.
3. Da je mogoče z vsakodnevnimi optimizacijami porabe elektrike regulirati elektroenergetski sistem in se izogniti visokim stroškom vlaaganj v omrežje, je neumnost par excellence. Povejte to Mervarju, da naj se ne sekira z zagotavljanjem zmogljivega omrežja (ob prehodu ogrevanja iz fosilnih goriv na toplotne črpalke in pri kvazi samooskrbi z individualnimi sončnicami) in sistemskih rezerv, ker bo vse to uredil “trg” v obliki individualnih prilagajanj razpršenih odjemalcev in proizvajalecev elektrike.
Takšne neoliberalne neumnosti lahko kvasijo samo popolni energetski analfabeti ali pa trgovci z elektriko.
Všeč mi jeVšeč mi je