Zgornji naslov je morda edina pametna izjava nekdanjega »ministra za TEŠ6«, preden je zapustil Pahorjevo tavajoče vladno letalo. Skoraj 15 let kasneje se zdi, da smo še vedno brez pilota.

Toda zgodba je še hujša, kot da imamo vlado brez pilota. Pravo vprašanje se glasi: ali sploh vemo, kam to tavajoče letalo leti? Problem tedanje Pahorjeve vlade in vseh, razen morda dveh, zatem je bil, da ni bilo pilota, ki bi v turbulencah znal vladno letalo stabilizirati. Le za vladi Alenke Bratušek v času reševanja bančne luknje in Janeza Janše v času kovidne krize se je zdelo, da znata obvladovati situacijo, v kateri sta se znašli. Obe sta rešili ključni problem njunega mandata. Janševa vlade celo odlično, gledano iz retrospektive in primerjalno glede na ostale EU države (vem, ker sem o tem naredil primerjalno analizo). Vse ostale vlade so bile še bolj kaotične in brezglave od same turbulentne situacije, v kateri so se znašle. Toda nobeni izmed vlad po letu 2004 ni bila jasna smer, nobeni ni bilo jasno, kam usmeriti državo.

Govorim o razliki med taktiko, strategijo in vizijo. Vse slovenske vlade, razen dveh, padejo že na ravni taktike, prav vse pa padejo na ravni strategije. Nobena ni imela in nima strategije. Še huje, nobena ni imela in nima niti vizije. Vprašajte nekdanje in sedanjega predsednika vlade, kje vidijo Slovenijo leta 2035, vprašajte jih, kakšna je njihova vizija Slovenije leta 2050. Kaj bomo takrat ustvarjali? Kakšno vizijo strukture gospodarstva si predstavljajo? Kakšno vizijo imajo glede blaginje za prebivalce te države? Kaj bomo delali in za kakšne plače, bomo imeli spodobne pokojnine, bodo zdravstvene storitve učinkovite in še dostopne vsem? In kako bomo prišli tja? Kakšen akcijski načrt imajo v glavi?

In prišli boste do … praznine, boleče praznine. Prišli boste do bolečega spoznanja, da se jim ne sanja. Ne samo, da nimajo niti grobe skice, kaj šele izdelane vizije prihodnosti Slovenije in kaj šele strategije in akcijskega načrta, kako tja priti. Najhuje je, da sploh ne vedo ali jih ne briga, kam usmeriti to državo.

Vprašajte o tem kitajskega generalnega sekretarja partije in predsednika države Xi Jinpinga ali njegova dva predhodnika v obdobju 1989-2012 (Jiang Zemin in Hu Jintao) in boste dobili kopico vizij in strateških dokumentov. Od tehnološke, industrijske, šolske, zdravstvene itd. do zunanjepolitične strategije, zasnovanih najprej na premisah rasti in konvergence in na koncu globalne gospodarske dominacije in »skupne blaginje«. In potem poglejte podatke in boste videli, da je od leta 1995 Kitajska povečala produktivnost za 8-krat (800 %!), ZDA za polovico (50 %), države EU so jo povečale le za eno sedmino (15 %). Videli boste, da je v tem času Kitajska svoj delež v svetovni industrijski proizvodnji povečala iz 8 na 32 %, da je postala vodilna pri 57 izmed 64 ključnih tehnologij, da ustvari skoraj 80 % vseh proizvodov »zelenih tehnologij«, da skoraj v celoti kontrolira vse kritične strateške materiale in da je postala glavni trgovinski partner velike večine držav na svetu.

Kitajske oblasti so imele in imajo jasno vizijo. Imele so strategije in imele so akcijske načrte (taktiko). Slovenske vlade nimajo nič od tega. Po cilju vstopa v EU se je zanje svet zaustavil.

Toda svet se ni zaustavil. Nasprotno, svet je ponorel. Živimo v tehnološko najbolj dinamičnem času po izumu parnega stroja, živimo v politično najbolj dinamičnem obdobju po koncu hladne vojne. Različna geografska hitrost razvoja tehnologij in različna geografska hitrost njihove adaptacije v gospodarski uporabi sta povsem premešala geopolitične karte našega planeta. Smo v orjaški tehnološko-gospodarsko-geopolitični turbulenci in naši politiki nimajo kurza.

Zadnjič sem pisal o tem, da tudi vodstvo EU nima vizije, nima strategije in nima akcijskega načrta, kako tekmovati v tem spremenjenem svetu z ostarelim (ZDA) in novim hegemonom (Kitajska). Na EU in njeno strategijo »Kako narediti Evropo spet veliko« lahko pozabimo.

Če sem si lani za Božič na tem mestu zaželel, da bi Evropa našla pot k tehnološki, vojaški, gospodarski in politični suverenosti, sem letos tudi te iluzije izgubil. Evropske unije ni več mogoče rešiti. EU se je geostrateško zaplezala, razvojno in tehnološko je mrtva. Domet njene razvojne politike se je namesto fokusa na inovacije zreduciral na regulacijo, na to, česa se ne sme, torej na varstvo osebnih podatkov (GDPR), prepoved uporabe plastičnih slamic za pitje in obvezno pritrditev zamaškov na plastenke. Skupne evropske politike, vse po vrsti politike regulacije in prepovedi, od energetske do politike konkurence, pa ob tem, da ubijajo še preostanek industrije, ubijajo tudi vse razvojne impulze. EU je mrtvo kljuse. (seveda s čipom v ušesu). Le da si tega (še) ne upa nihče priznati.

Vendar je zadeva še bolj kompleksna, kajti svet, v katerem je EU živela po drugi svetovni vojni, se sesuva. Ni ga več. Kaj bo EU naredila ob tehnološko nekonkurenčnem gospodarstvu in upadajočem prebivalstvu? Kako bo zagotavljala blaginjo svojemu prebivalstvu brez močnega gospodarstva? Kaj bo naredila, ko bo Trump efektivno razbil Nato? Kaj bo naredila, ko bo Rusija efektivno prevzela Ukrajino in ko bosta Rusija in Kitajska prek BRICS+ držav preoblikovali geopolitično podobo sveta?

Slovenija potrebuje vizijo za »svet potem«. Ker ne moremo več računati na impulze iz efektivno mrtve EU, potrebujemo lastno vizijo. Potrebujemo lastne strategije in potrebujemo akcijski načrt za njihovo izvedbo. In potrebujemo novo generacijo politikov, ki bo to izvedla.

Potrebujemo kurz in ekipo za naše, slovensko letalo.

No, nekaj nas vendarle je, ki razmišljamo o tem in ki delamo na tem.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku