Bine Kordež

Po umiku referendumskega odločanja o “podpori izvedbi projekta JEK2, s katerim bi zagotovili stabilno oskrbo z električno energijo”, se je seveda ta naložba umaknila s prvih strani medijev ter tudi razmišljanja ljudi. Kot beremo, naj bi se priprave za izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne vseeno nadaljevale, ljudje pa naj bi se o izvedbi odločali kasneje. Mogoče okoli leta 2028, ko naj bi bili poznani vsi parametri izgradnje te velike naložbe.

Razlogi za umik odločanja so bili na široko komentirani in tudi predmet političnega obtoževanja. Verjetno je bil eden ključnih razlogov za prestavitev odločanja na kasnejši čas, tudi diametralno nasprotne ocene o potrebnosti in stroškovnem vidiku te naložbe. Nedvomno bomo čez dve ali tri leta bolje seznanjeni s pogoji izgradnje tega objekta, dileme o upravičenosti pa bodo ostale tudi takrat in referendumska kampanja ne bo nič manj vroča in posegala v skrajne robove odločanja ali JEK2 potrebujemo ali ne.

V tem vseeno bolj umirjenem obdobju glede izgradnje nove nuklearke ni odveč predstaviti nekaj dodatnih podatkov o stanju in perspektivah v energetiki Slovenije s poudarkom na JEK2. Seveda bo bralec hitro ocenil, da me tekst uvršča med zagovornike izgradnje JEK2, med “jedrski lobi”, a poudarek je predvsem na prikazu nekaj ključnih, pretežno nespornih podatkov.

Projekt JEK2 vsebuje nedvomno kar nekaj tveganj, predvsem glede časa in stroškov izgradnje in razumljive so bile pobude, naj investitorji in zagovorniki te naložbe zanjo zastavijo tudi svoje osebno premoženje. A kot kažejo projekcije, bomo imeli brez JEK2 v Sloveniji, posebno v zimskem času, velik primanjkljaj potrebne električne energije. Seveda ga lahko nadomestimo z uvozom. Majhnost Slovenije v evropskem prostoru  nam omogoča več fleksibilnosti kot Nemčiji. A če bomo morali čez desetletja kupovati manjkajočo elektriko ponovno po 400 eur/MWh (dodatni 2 milijardi eur letno) ali celo ostali brez, seveda za to nihče od današnjih določevalcev takrat ne bo odgovarjal. Tipična je bila izjava enega od uglednih komentatorjev, da pač ni njegova obveza, da razmišlja ali pove odgovor, kako si bomo leta 2050 zagotovili elektriko – on pač v JEK2 ne vidi prave poti. Legitimno mnenje, le da je potem upravičeno tudi vprašanje, če je prav, da tudi on (ljudstvo) odloča o energetski prihodnosti države.

Energetika v Sloveniji

Poglejmo torej nekaj številk o proizvodnji in porabi električne energije v Sloveniji, kot je prikazano v prvi tabeli. Celotna potreba in poraba elektrike se zadnja leta nekoliko znižuje. Razlog je predvsem zmanjševanje proizvodnje energetsko bolj intenzivne industrije ob manjšem povečanju porabe v gospodinjstvih. Trenutna poraba in struktura proizvodnje je torej v tabeli ocenjena na osnovi teh trendov s količinskimi podatki na levi, v desni strani pa struktura zagotavljanja potrebne elektrike v odstotkih. Pri trendih je upoštevana rast proizvodnje iz sončnih panelov ter upad pri TEŠ, pri hidroenergiji pa povprečna vodnatost.

Če torej pogledamo celoletno potrebo po elektriki v Sloveniji, ta znaša okoli 13,6 TWh od česar okoli 85 % proizvedemo  sami, razliko pa uvozimo. Hidroelektrarne prispevajo kakšno tretjino, NEK in tudi še TEŠ po 20 %, delež sončnih elektrarn pa se je povzpel na 7 %. Vendar se moramo zavedati, da so to letni podatki in ker elektrike med sezonami ne znamo shranjevati, je še bolj pomembna struktura proizvodnje po sezonah. V tabeli so tako podatki za tri zimske in tri letne mesece skupaj.

Poleti nam povečane naložbe v solarne panele zagotavljajo že petino potrebne elektrike in ker je takrat tudi poraba nižja, smo v tem obdobju ob solidni vodnatosti rek že samozadostni. Elektriko lahko celo izvažamo. Popolnoma drugačna slika pa je pozimi, ko najprej porabimo 15 % elektrike več kot poleti, iz sonca pa je skoraj ni, ne glede na obseg vlaganj. Domača proizvodnja nam zato takrat zagotavlja manj kot 80 % potreb. Bližnje zaprtje TEŠ-a, dolgoročno pa tudi NEK-a bo samooskrbo pozimi znižalo pod 40 %. In to ob sedanji porabi. Glede na načrte zelenega prehoda in verjetno podvojitev porabe v naslednjih dveh, treh desetletjih, bomo z razpoložljivimi domačimi viri lahko pokrili le kako tretjino potreb. Nekaj prostora imamo edino pri vodni energiji, sončna pozimi elektrike ne da veliko, vetrnice pa bodo v Sloveniji nepomemben vir, tudi če nam jih uspe še nekaj postaviti.

Vir: SURS, letna poročila energetskih družb

Pospešena vlaganja v sončne elektrarne, ter po ocenah najmanj še toliko v distribucijsko omrežje, nam sicer poleti lahko zagotovijo celo presežke elektrike. In elegantna rešitev bi bila, če bi znali presežno elektriko ob močnih naložbah v sončne vire prenesti iz poletja v zimo. A to ekonomsko danes preprosto ni izvedljivo in tudi ni na vidiku tehnologije, ki bi to lahko zagotovila ob cenovno sprejemljivih pogojih. Zato moramo v zimskem obdobju zagotoviti  nadomestne vire za proizvodnjo elektrike ne glede na obseg vlaganj v sonce. Kar ta vir še dodatno podraži.

V tabeli so navedeni tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz obstoječih virov, kjer je ob povprečni vodnatosti najcenejši vir hidroenergija (okoli 35 eur/MWh), pa tudi jedrska v NEK (45 eur/MWh). Najdražji vir je elektrika iz TEŠ-a, pri čemer je vseeno tudi tukaj potrebno dodati, da tretjino stroška predstavlja okoljska taksa, ki jo Slovenija prejema posredno nazaj v Podnebni sklad, tretjino pa plače in davki zaposlenih, ki ostajajo v Sloveniji (za razliko od stroškov za nakup panelov, kjer gre denar v celoti v tujino). Dodatni pozitivni učinek elektrike iz TEŠ-a je tudi v precejšnja prilagodljivosti proizvodnje potrebam, torej proizvodnja elektrike takrat, ko je manjka in je praviloma dražja, kar za OVE ne velja.

Neposredni stroški proizvodnje elektrike iz sončnih panelov so okoli 70 eur/MWh, a analize kažejo, da bomo ob povečanih vložkih v to proizvodnjo morali skoraj enak znesek vložiti v distribucijsko omrežje za prilagoditev temu načinu proizvodnje. Ob  tem moramo za čas ko ni sonca zagotavljati nadomestne vire proizvodnje, poleg tega pa za OVE zbiramo posebne prispevke, ki investitorjem naložbo finančno olajšajo, vsem porabnikom pa nakup elektrike podražijo. Navajanje teh dejstev seveda lahko hitro razumemo kot oporekanje okoljsko najbolj čisti proizvodnji elektrike (kar velja za Slovenijo, ne za proizvajalce na Kitajskem in v rudnikih po svetu). A ko tovrstne naložbe podpiramo, se moramo vseeno zavedati celotnih stroškov, ne pa da so ljudje prepričani kako je to cenovno najbolj ugodno – a samo za njih, ne pa za energetski sistem in stroške zagotavljanja elektrike kot celote.

Nesporno je torej, da bomo ob zaprtju TEŠ-a, kasneje še NEK-a ter predvsem močno povečani porabi postali na področju elektrike uvozno izjemno odvisni. Ko gledamo današnje cene elektrike na EU trgu, ki se gibljejo okoli 80 eur/MWh, je to za nekoga lahko še najbolj enostavna rešitev. Ko nam je bo zmanjkalo, bomo pač uvažali. Ali varčevali (=manj porabili). Enostavno!

A zeleni prehod, kateremu smo skoraj soglasno zavezani (vsaj tako lahko razumemo), po vseh variantah in načrtih pomeni menjavo fosilnih virov energije z elektriko, torej bistveno večjo porabo električne energije. Možno je sicer, da opustimo pol industrije, a upajmo, da razmišljanja ne gredo v tej smeri. Še manj možnosti pa je, da bi ob tem prehodu na druge vire energije gospodinjstva znižala porabo elektrike – razen če močno znižamo kvaliteto bivanja ljudi. Seveda smo lahko bolj varčni, lahko izoliramo stavbe, a objektivno načrti, kako bomo v bodoče porabili manj elektrike ali da je bomo enako, preprosto niso realni.

Energetika v EU

Torej uvoz! Kljub zveličavnemu trgu, se moramo najbrž vseeno vprašati, kdo in kako pa bo v Evropi proizvajal viške elektrike. V priloženi sliki so najprej podatki o strukturi proizvodnje električne energije v EU skupaj v TWh in sicer za meseca januar in junij, desno pa dinamika po mesecih za nekaj ključnih virov proizvodnje. Evropska Unija letno proizvede približno toliko elektrike kot je tudi porabi (uvoz ali izvoz predstavlja okoli 1 % porabe).

Seveda se tudi EU sooča z večjo porabo v zimskih mesecih in januarja lani je bilo  porabe kar 26 % več kot junija. Ob tem je tudi v Evropi pozimi precej manj sonca, zaradi česar je morala EU v januarju zagotoviti kar 40 % več proizvodnje elektrike iz drugih virov kot v juniju. V EU kot celoti pač ne morejo preprosto uvoziti manjkajoče elektrike, temveč morajo aktivirati druge vire. In kako so EU v januarju zagotovila dodatnih 40 % elektrike? Največ k temu pripomore elektrika iz vetra, ki v zimskem času pokrije kar 17 % dodatnih potreb glede na junij, konstantno je pozimi višja tudi proizvodnja v jedrskih elektrarnah, 12 % nadomestnih virov pa v EU zagotovimo z dodatnim kurjenjem premoga in plina.

Na desnem delu slike ista problematika prikazana z mesečno dinamiko proizvodnje, vzporedno z dinamiko porabe glede na povprečje (odebeljena rdeča črta). Tej dinamiki večinoma sledi tudi proizvodnja v jedrskih in plinskih elektrarnah, popolnoma drugačno dinamiko pa ima proizvodnja elektrike iz solarnih panelov. V EU to odstopanje v precejšnji meri kompenzira vetrna energija, ki ima k sreči (ne načrtno) obratno dinamiko kot solarna energija. Dodatno pa morajo države zimski primanjkljaj elektrike nadomeščati s kurjenjem premoga, največ v Nemčiji. In v Nemčiji kljub enormnim vložkom v obnovljive vire, pozimi skoraj polovico elektrike zagotovijo s kurjenjem premoga in plina ter posledično pridelajo 10-krat več izpustov CO2 kot “jedrska” Francija.

Vir: Eurostat

Tudi v Evropi se torej srečujemo s podobno težavo glede dinamike proizvodnje in porabe električne energije in viški za izvoz se zaenkrat zagotavljajo s premogom, deloma plinom, največ pa z vetrno energijo. O tem kakšni so načrti celotne EU za zagotavljanje zadostne proizvodnje elektrike v zimskem obdobju, kakšnih uporabnih projekcij ni zaslediti – razen neskončnega števila deklaracij o nujnosti zelenega prehoda. Kot lahko prebiramo, je v več državah EU v pripravi gradnja velikega števila jedrskih elektrarn, poleg kontinuirane rasti naložb v sončne elektrarne, pa veliko tudi v kompatibilne vetrne elektrarne. Te naložbe v drugih državah bodo najbrž tudi Sloveniji omogočale nakup morebitnih njihovih presežkov.

Glede na nesporno dejstvo, da nam bodo obstoječi in zaenkrat načrtovani domači viri pokrili v bodočnosti le kako tretjino potreb, je morda uvoz manjkajoče elektrike sprejemljiva opcija za Slovenijo in njeno oskrbo z električno energijo. Upravičen  pa je dvom, če bodo presežki v Evropi na voljo in če je to strateško sprejemljivo za slovensko državo pri tako ključnem energetskem viru. Da ne omenjamo tveganj glede cene elektrike v primeru pomanjkanja, ko se številke lahko hitro gibljejo v milijardah evrov na letnem nivoju.

Izgradnja JEK2

Alternativa visoki uvozni odvisnosti in nepredvidljivosti te opcije, je izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne, torej JEK2. Po osnovnem investicijskem načrtu investitorja GEN Energija, naj bi bila moč novega objekta 1.250 MW (obstoječa NEK ima 734 MW), ki bi letno zagotavljal proizvodnjo približno 10 TWh elektrike. Z njegovo izgradnjo bi z obstoječimi vodnimi in predvidenimi obnovljivimi viri lahko pokrili pretežni del povečane porabe elektrike v Sloveniji v naslednjih desetletjih. Seveda tudi ta opcija prinaša tveganja. Verjetno še najmanj glede varnosti takšnega objekta, tudi zaradi pozitivnih izkušenj z obstoječo jedrsko elektrarno NEK. Ključno tveganje so vsekakor stroški (vrednost naložbe) ter dinamika gradnje (morebitne zamude), kar se potem odraža v končni ceni proizvedene elektrike. Nekatere slabe izkušnje z aktualnim postavljanjem tovrstnih elektrarn v Evropi upravičeno odpirajo dileme – čeprav je res, da imamo v svetu tudi veliko pozitivnih primerov in dobrih izkušenj (izpostavimo projekt izgradnje 4 reaktorjev v Združenih Arabskih Emiratih v zadnjih 10 letih). Pozitiven signal je tudi veliko število načrtovanih gradenj v Evropi in svetu, kar bi sicer lahko deloma vplivalo na zvišanje cen.

Preden pogledamo nekaj ključnih številk o JEK2, najprej nekaj besed o obstoječi nuklearki (NEK). Leta 1970 sta Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o gradnji, leta 1974 je bil položen temeljni kamen, osem let zatem (1982) pa prvič dosežena 100-odstotna moč elektrarne. Polovični slovenski del nam od takrat zagotavlja stabilno četrtino vse slovenske proizvodnje, zadnjih dvajset let po povprečno okoli 40 eur/MWh v stalnih cenah 2023. Po teh pogojih bo NEK načrtovano deloval še 20 let, verjetno pa celo še 40 let (skupaj 80 let). Verjetno si sploh ne predstavljamo kakšne pozitivne učinke na zanesljivo in cenovno ugodno oskrbo Slovenije z elektriko predstavlja NEK. In kako strateške in vizionarske so bile odločitve za izgradnjo pred 50-timi leti. Le da takrat  v imenu demokracije za odločitev niso spraševali “sosedove Jožice”, ki se ji niti ne sanja, kaj je milijarda evrov ali teravatna ura, temveč so odločitev sprejele odgovorne osebe za energetiko. Mogoče bi morali takratno odločanje in učinke tega vseeno razumeti kot zgled in napotek tudi pri današnjem razmišljanju. Ko izvajamo in načrtujemo vlaganja predvsem v OVE tudi po nekajkrat višji polni sistemski ceni (česar pa nihče ne preverja na referendumu).

Naložba v novo JEK2 v okvirno načrtovanem znesku (12 mrd eur) je seveda ogromna, a takratna naložba v NEK glede na takratne razmere in razvitost države verjetno ni bila nič manjša. Iz investicijskega programa izhaja, da ta vrednost zajema tudi 2 mrd eur za ureditev lokacije ter nepredvidene stroške, kar je zelo velika rezerva za morebitne pogreške. Takšno načrtovanje je sicer logično. Lažje je pač dodatno milijardo vključiti v načrt kot pa kasneje zagovarjati prekoračitve stroškov. Takšna velikost naložbe razumljivo odpira vprašanje manjših, SMR reaktorjev, a kot prebiramo ocene jedrskih strokovnjakov, praktičnih izkušenj z njimi še ni, zaradi česar je upravičen dvom, če lahko z odločitvami odlašamo deset in več let.

Stroški elektrike iz JEK2

Cena proizvedene elektrike v JEK2 je sestavljena iz treh elementov – stroškov tekočega poslovanja, vložka v izgradnjo ter stroškov financiranja projekta. Najmanj dilem je glede stroškov tekočega poslovanja in vzdrževanja objekta v 80-letni dobi obratovanja. Po načrtih in konkretnih izkušnjah poslovanja obstoječih objektov, bi se skupni tekoči stroški delovanja za načrtovano velikost elektrarne gibali nekoliko pod 30 eur/MWh, vključno s prispevkom za izgradnjo odlagališča. Ta strošek kot vse ostale navedene številke so vrednosti po stalnih cenah (2023) in inflacija ni upoštevana. Inflacija bo po pričakovanju v podobni meri vplivala na stroške in prodajne cene elektrike, tako da bo finančni učinek okvirno enak tudi po tekočih cenah.

Vložek v izgradnjo, preračunan na 40-letno amortizacijsko dobo opreme, bi znašal blizu 30 eur/MWh, preračun na celotnih 80 let predvidenega obratovanja pa pol manj (14 eur/MWh). Skupni strošek izgradnje ter obratovanja bi torej po stalnih cenah prvih 40 let (do 2080) znašal dokaj predvidljivih 55 eur/MWh, naslednjih 40 let pa 33 eur/MWh ali okoli 41 eur/MWh v povprečju. Zaradi načina obračuna amortizacije je torej strošek na začetku res višji, a naši zanamci bodo imeli dokaj nizko ceno, podobno kot mi danes uživamo učinke nizke cene elektrike zaradi odločitev pred 50 leti. Govorimo seveda o proizvodni ceni na pragu elektrarne. Če pa nam jo lastnik nuklearke, torej GEN Energija, potem prodaja po 100 eur/MWh in več ter izkaže 150 mio eur dobička, pa je seveda že drugo vprašanje.

Potem pa pridemo še do tretjega stroška, do stroškov financiranja naložbe, ki ima ključen vpliv na končno ceno proizvodnje elektrike v jedrski elektrarni. Prva dva stroška sta dokaj predvidljiva, ta strošek pa lahko dvigne proizvodno ceno zelo visoko, če ne zagotovimo ustreznega financiranja. Naložba v JEK2 je kapitalsko zahtevna in vsako odstotno točko višja obrestna mera lahko v prvih 40 letih posojilnega financiranja dvigne ceno za okoli 10 eur/MWh. Zato je ključno, da za izvedbo projekta zagotovimo posojilno financiranje s strani države (neposredno ali s poroštvom). Financiranje s strani zasebnega kapitala, ki objektivno pričakuje visoke donose, bi bilo preprosto predrago. Že 3-odstotni realni donos na celotni vložek bi stroškovno ceno dvignil na preko 80 eur/MWh v prvih 40 letih, 5-odstotni pa že na preko 100 eur/MWh.

Če pogledamo zadolževanje naše države v zadnjih 25 letih, je znašala povprečna realna obrestna mera (nad inflacijo) okoli 1,5 % letno, največ do 2,5 %. Če upoštevamo 2,3-odstotno realno obrestno mero (predpostavka v investicijskem načrtu) in 70-odstotni delež posojilnega financiranja, bi se prvih 40 let stroškovna  cena gibala okoli 70 eur/MWh (med 60 in 77 eur), drugih 40 let pa omenjenih 33 eur. Na primer 2 milijardi evrov višji investicijski stroški bi povprečno ceno za ves čas obratovanja dvignili za 4 eur/MWh, eno odstotno točko višji pričakovani donosi pa za 7 eur.

Navedene številke so dokaj preprosto izračunljive in preverljive in predvsem kažejo, da so učinki te naložbe sprejemljivi kljub visokemu vložku in morebitnim negativnim odstopanjem. Vsekakor bistveno cenejši od alternativnih možnosti vlaganja v OVE, ki jih imamo na  voljo. Dodatno tudi zaradi stabilne proizvodnje tudi v zimskem času, neodvisne od vremenskih razmer in brez visokih vlaganj v dodatne kapacitete ki jih potrebujemo pri OVE, kadar te ne obratujejo. Drži pa, da v javnosti kroži ogromno zelo različnih številk z zelo širokim razponom stroškov in cen, sicer običajno brez podrobne obrazložitve in razumljivo to pri ljudeh odpira dileme in nezaupanja.

Kdo lahko zgradi JEK2

Za konec pa še ena zanimiva varianta. Po trenutnem načrtu naj bi bil investitor državno podjetje GEN Energija d.o.o., ki je med drugim tudi lastnik NEK. Kot omenjeno, je dolgoročna proizvodna cena elektrike po stalnih cenah v tej elektrarni okoli 40 eur/MWh, prodajna pa denimo okoli 90 eur/MWh. Dobiček iz naslova prodaje te elektrike za slovenski del prejema GEN Energija, za Hrvaški pa njihov HEP. Celotna nuklearka tako letno ob teh predpostavkah cen ustvari skoraj 300 milijonov eur finančnih presežkov, do predvidenega zaključka morebitne izgradnje JEK2 (2040) skupaj kake 4 milijarde eur po današnjih cenah. To je kar tretjino potrebnih sredstev za investicijo oz. ves potreben kapitalski vložek poleg posojilnih virov, katerih vračilo bo lahko s prodajo elektrike zagotovila JEK2 (ob državnem poroštvu, da si znižamo stroške financiranja). Odločitve izpred 50 let nam torej omogočajo, da s finančnimi učinki proizvodnje elektrike v NEK postavimo JEK2 in naslednje generacije nam bodo podobno hvaležne kot mi danes vizionarjem iz sedemdesetih let. Sredstva so torej na voljo – če jih seveda ne bomo pred tem porabili za kaj drugega.

____________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela