Grožnje o 10 %, 25 % ali 60 % carinah je sicer treba vzeti resno, čeprav in ker so del Trumpove pogajalske taktike. Trump je pač nepredvidljiv, izven racionalnega ekonomskega konteksta in bo poskušal nekaj iztržiti za svoje lomastenje.

Toda meni je bolj zanimivo (in po svoje zabavno) v spodnjem pogovoru, ko David Frum Trumpovo obsesijo z omejevanjem mednarodne trgovine opiše kot “družbeno reakcionarni projekt spolnega rebalansiranja ameriške družbe“. Kontekst projekta naj bi bil, kako moškemu povrniti nekdanjo vlogo vodje družine, kot tistega, ki materialno poskrbi za družino. Čeprav so že več kot pol stoletja v Ameriki ženske tiste, ki imajo v večjem deležu višjo izobrazbo kot moški, je bila njihova zaposlitev omejena na tajnice, natakarice ali trgovke, moški pa so bili tradicionalno tisti, ki so s sindikalno zaščitenimi službami in plačami zagotavljali stabilen dohodek družine in tako ohranjali svoj dominantni položaj v družini in družbi. In, tako trdi Frum, Trumpov projekt naj bi jim to vlogo spet povrnil.

Tudi če v ozadju Trumpovih carin res gre za tovrsten poskus spolnega reinženiringa ameriške družbe, je iluzoren in obsojen na propad. Prvič, izgubljena industrijska proizvodnja (denimo v tradicionalno avtomobilsko industrijo) se v Ameriko ne bo več vrnila. In drugič, tudi če bi se, bi morala biti popolnoma avtomatizirana in robotizirana, da bi lahko bila konkurenčna s kitajsko, japonsko, južnokorejsko in nemško (če bo slednja preživela). Tam pa ob robotih ni prostora za manualna delovna mesta za tekočim trakom. Torej idealizirana tradicionalna delovna mesta iz 1950-ih in 1960-ih v avtomobilskih tovarnah se v Ameriko ne bodo več vrnila.

Ameriški moški bodo morali iti študirat za inženirje, če bodo hoteli, da sodelujejo v tem procesu oziroma da bodo sploh imeli službe.