Upajmo, da je to zadnji Silvester, ki ga bodo prebivalci Ukrajine preživljali v vojni. Upajmo, da se vojna v Ukrajini v naslednjem letu konča. Vendar to ni gotovo. Gotovo je le, da je Rusija prevladala v vojni proti Natu na ozemlju Ukrajine in da je zahodnim državam in ne Rusiji zmanjkalo denarja (in apetita) za nadaljevanje financiranja vojne. In Rusiji se nikamor ne mudi, saj z vojno izčrpava zahodne države, dokler ne bo njihovo prebivalstvo toliko utrujeno od financiranja te vojne, da bodo izvolili nova vodstva, ki ne bodo imela želje nadaljevati te vojne. V ZDA se je to že zgodilo. Kmalu se bo tudi v Nemčiji in Franciji.

Prejkoslej bo prišlo do diplomatske rešitve. Kako bo ta izgledala, je tudi v grobem jasno. Rusija bo obdržala zasedena ozemlja, okrog nove mejne črte se bo oblikovalo demilitarizirano območje, ki bo tako globoko, da Ukrajina ne bo mogla z raketami srednjega dosega doseči ruskega ozemlja. Sankcije proti Rusiji bodo ukinjene. Ukrajina bo ostala izven Nata in morda bo dobila zagotovila, da bo na ozemlju levo od Dnjepra lahko namestila zahodno orožje. Morda. Odvisno od tega, koliko bo Putin pripravljen popustiti za sprostitev sankcij.

Toda, kaj po tem? Wolfgang Münchau (nekdanji urednik Financial Timesa za Nemčijo, sedaj urednik Eurointelligence  in avtor nedavno objavljene knjige “Kaput” o propadu nemškega gospodarstva) je v komentarju v New Statesman zapisal, da se tukaj problemi za Ukrajino in njene podpornice šele začenjajo. Kdo bo plačal obnovo Ukrajine? ZDA niso pripravljene, in pod Trumpom bodo še manj, financirati proračunske luknje in obnove Ukrajine. Evropske države pa tega niso sposobne. Večina EU držav se sooča s stagnacijo ali recesijo in z visokimi proračunskimi deficiti ter zahtevami po zniževanju deficitov in dolga v novem finančnem okviru (novem fiskalnem pravilu). EU države prav gotovo ne bodo pripravljene najeti skupnega EU dolga (izdati evroobveznic) za financiranje obnove Ukrajine. In na koncu se bo postavila preprosta dilema: financiranje Ukrajine ali financiranje domače socialne države.

Kaj mislite, za kaj se bodo odločili evropski volilci?

Tragedija je, da so ameriški in evropski politiki Ukrajino zvlekli v to vojno s spodbujanjem nerealnih pričakovanj in da jo bodo na koncu zapustili kot garjavega psa.

Nadaljujte z branjem→

Problem nizke rodnosti je vseevropski. Stopnja rodnosti je v večini držav padla pod 1.4 (živorojenega na žensko v fertilni dobi) ali se temu razmerju ultra nizke rodnosti približuje, pri čemer je razmerje 2.1 potrebno za golo reprodukcijo. Celo v Franciji, ki je imela tradicionalno najvišjo rodnost v Evropi, je v zadnjem desetletju stopnja rodnosti padla iz 2.1 na 1.68.

Brez imigracije bo Evropa počasi izumrla. Toda padla bo tudi gospodarska rast, kajti slednja je vsota rasti prebivalstva in rasti produktivnosti. In ob nizki rasti ter manj prebivalcev v delovni dobi se bo povečal pritisk na javne blagajne, saj bo manj sredstev za financiranje pokojnine, zdravstvenega in šolskega sistema, S tem pa bo padla tudi blaginja preostalega prebivalstva.

Financial Times:

Without immigration, low fertility rates mean a shrinking working-age population, adding pressures on public finances and limiting economic growth.

With young people reaching milestones, such as buying a house, later in life, the average age of EU women at childbirth rose to 31.1 years in 2023, a year later than a decade ago. The figure rises is 31.4 in Germany, and over 32 years in Spain, Italy and Ireland.

Nadaljujte z branjem→

Priporočam tole nit o sistematični uredniški politiki BBC glede poročanja o vojni v Gazi in nato še raziskovalni članek Owena Jonesa, na kateri osnovi je nastala ta nit. Kaj bi rekli, če bi področnega urednika slovenske javne RTV postavili kar v ameriški CIA? No, to se je očitno zgodilo na BBC, kjer poročanje o vojni v Gazi ureja Raffi Berg, spletni urednik za Bližnji vzhod, ki je svojo novinarsko pot začel v ameriški Foreign Broadcast Information Service, ki je dejansko operacija ameriške CIA. Kasneje se je aktivno udeležil protesta v podporo Izraelu, napisal promocijsko knjigo v delovanju Mossadovih agentov, za katero je zelo ponosen, da se nahaja na knjižni polici Benjamina Netanyahuja. Zdaj pa ureja narativo glede poročanja o vojni v Gazi na BBC – stil poročanja, naslove člankov, kje in kdaj bo članek objavljen, ali bo indeksiran na prvi strani spleta in na katerem mestu itd.

Vendar Berg ni edini, ki določa način in ton poročanja o vojni v Gazi. Podobno vlogo ima Robbie Gibb, ki je član 5-članskega odbora, ki določa “smernice” poročanja BBC. Njegov problem je podobno kot pri Bergu – da ni neodvisen, med drugim je povezan s poslovnim reševanjem medija The Jewish Chronicle (“the world’s oldest and most influential Jewish newspaper“). Danes na BBC določa smernice glede poročanja o vojni v Gazi.

Spodaj je nekaj odlomkov iz članka Owena Jonesa o uredniški politiki BBC.

_____________

O vlogi Raffija Berga:

Raffi Berg began his career in local radio, later spending nearly a year as a news editor for the U.S. Foreign Broadcast Information Service, an outlet he later discovered was run by the CIA—a fact he was “absolutely thrilled” to learn.

Berg’s first job at the BBC was as a reporter. His bylined work included “Israel’s teenage recruits,” a story published in 2002 that presented young IDF soldiers as courageous defenders of their country while failing to mention the occupation and settlement of Palestinian land or the widespread allegations of crimes documented by human rights organizations, including in Israel, and even the U.S. State Department. One BBC journalist described the article as an “IDF puff piece.”

Berg’s reported work also included a three-part series on Israeli settlers in the West Bank and Gaza. The series presented them as victims seeking “a better quality of life” and did not mention the fact that the settlements have been repeatedly deemed illegal. Instead, the series included a boxed sidebar, outside the text of the actual story, to relay that the settlements are “widely regarded by international community as illegal under international law,” but Israel maintains that “international conventions do not apply in the West Bank and Gaza because they were not under the legitimate sovereignty of any state in the first place.”

Nadaljujte z branjem→

Elon Musk je prejšnji teden vrgel Molotov koktejl na Nemčijo. V objavi na njegovem X je objavil, da samo stranka AfD lahko reši Nemčijo. Pri tem je mislil predvsem na nemško regulacijo in birokracijo, ki naj bi bila vzrok za nemško stagnacijo. Muskova izjava je izzvala burne reakcije v Nemčiji. Najprej zaradi podpore skrajno desni stranki in nato zaradi nekonsistentnosti njegove izjave. Paradoks propagande Elona Muska glede nujnosti znižanja regulacije in javnih izdatkov ter posledično davkov je seveda v tem, da je uspeh njegovega poslovnega modela v zadnjem desetletju temeljil prav na masivnih javnih subvencijah (SpaceX) ter subvencijah in regulaciji v prid električnim avtomobilom.

Muska ta nekonsistentnost seveda ne moti. Prihodnost Nemčije si obeta v AfD, za katero se zdi, da mu je prirasla k srcu predvsem zaradi njene nagnjenosti k izgonu migrantov. In naredil je še korak naprej. Po prvih burnih reakcijah je včeraj v Die Welt am Sonntag napisal gostujoč komentar, v katerem je zapisal projekcije svojih želja v AfD po deregulaciji in znižanju davkov v Nemčiji. No, resnici na ljubo je našel bolj malo mesa v tej smeri pri AfD. Razen, da naj bi šlo za stranko, “ki se ne boji izzivati ​​statusa quo” in “ki ni obtičala v politiki preteklosti“, iz česar naj bi sledili “gospodarska blaginja, kulturna integriteta in tehnološke inovacije“. Muskov komentar je izzval novi val burnih reakcij in zgražanja zaradi javne podpore skrajno desni stranki, urednica mnenjske strani časopisa je zaradi nestrinjanja z objavo podala odstopno izjavo.

Tudi v AfD so pri komentiranju Muskove kolumne v Die Welt am Sonntag imeli precej težav, da bi sledili logiki, kako “kulturna integracija” države vodi k tehnološkim inovacijam. Prvo jim gre dokaj v redu, drugo pa ne tako zelo. V odzivu je predsednica AfD zapisala, da se v AfD “zavzemajo za nadzorovano politiko priseljevanja” in da ne želijo, da bi “Nemčija v prizadevanju za globalizacijo izgubila svojo identiteto“. Glede deregulacije in tehnološke politike Weidlova ni imela komentarja…  Deutschlandsfunk:

Weidel zitierte auf X einen Ausschnitt aus Musks Beitrag, ohne ihn weiter zu kommentieren: „Die AfD setzt sich für eine kontrollierte Einwanderungspolitik ein, die der Integration und dem Erhalt der deutschen Kultur und der Sicherheit Vorrang einräumt. Dabei geht es nicht um Fremdenfeindlichkeit, sondern darum, dass Deutschland seine Identität nicht im Streben nach Globalisierung verliert.“

Ja, saj nam je vsem jasno. Ampak če bo Musk tako uspešen v promociji AfD, kot je bil pri promociji Trumpa, bo v Nemčiji precej zanimivo po februarskih volitvah.

Nadaljujte z branjem→

Za prispevke h globalnim izpustom so seveda najbolj pomembne agregatne emisije po državah in deleži držav v globalnih izpustih. Še bolj pa kumulativni izpusti po državah vsaj za zadnjih 30 let.

V glavnem, zgodba se je zaostrila, ko se je kitajsko gospodarstvo integriralo v globalno trgovino. In po letu 2001, ko se je Kitajska vključila v WTO in s tem postala svetovna tovarna, je zadeva eskalirala. Glejte spodnjo sliko.

Če je problem globalnega segrevanja v CO2, se (kot kaže spodnja slika) vzrok skriva v kitajskih elektrarnah na premog. In to predvsem po letu 2001. Kitajska je potrebovala ogromne količine električne energije, da je lahko napajala svetovno tovarno.

Sedanja vladna koalicija je bila v preteklih dveh letih in pol deležna splošnega nezadovoljstva. Zgolj nekaj mesecev po inavguraciji se je mnenje širše javnosti o delu vlade obrnilo navzdol, mediji pa so ji očitali, da ni naredila nobenih reform. Ko so se reforme začele, je podpora vladi še bolj strmoglavila. Po raziskavi Ninamedie je bilo novembra letos kar dve tretjini vprašanih nezdovoljnih z delom vlade. Gre za kombinacijo »paradoksa lepotnega tekmovanja« in omejene sposobnosti vlade.

Najprej je treba razčistiti s pojmom »podpore javnosti delu vlade«. Pri tem je treba razumeti, da gre pri izbiri politikov prvenstveno za lepotno tekmovanje in nič drugega. Ljudje izbirajo politike na podlagi čustev, torej svojih simpatij in pričakovanj, ki jih projicirajo vanje. Teh pričakovanj pa nihče ne more izpolniti. Ljudje pričakujejo boljše življenje in pričakujejo, da jim to zagotovi vlada. In če se objektivno poslabšajo splošne razmere, kot je bil denimo izbruh epidemije ali izbruh inflacije zaradi energetske krize po začetku vojne v Ukrajini, bodo ljudje za to subjektivno okrivili vlado. V ZDA še noben predsednik, ki je vladal v času povišane inflacije, ni bil ponovno izvoljen. Velja tudi obratno, v času splošne konjunkture je podpora vladi višja. Torej zadovoljstvo z delom vlade niha bolj ali manj v skladu s splošnimi razmerami, pri čemer pa uspešnost spopadanja vlade s temi razmerami doda le začimbo k splošni percepciji (ne)zadovoljstva ljudi z razmerami.

Nadaljujte z branjem→

I have long been sympathetic to the concept of long cycles in capitalist production and accumulation. This is the idea that capitalist production moves in cycles, not just in booms and slumps every 8-10 years or so, but also there are longer periods of generally faster accumulation and output growth ie periods of relative prosperity followed by a periods of relatively slower accumulation and growth, with more recessions. These longer cycles or waves last around 50-60 years including the upswing and downswing.

Preberite tudi komentarje pod spodnjim postom. Japonska podjetja se združujejo, nimajo problema s sindikati in regulativo in se bodo lažje odzvala na “kitajski avtomobilski šok”.