Marko Golob

»Rusi se vojne bojijo, vendar so nanjo pripravljeni, Zahod se vojne ne boji, vendar nanjo ni pripravljen«. (The Saker)

Gornji stavek švicarskega generalštabnega častnika, obveščevalnega oficirja in lastnika zdaj že diskontinuiranega in nekoč popularnega bloga The Saker Andreja Rajevskega mi že dolgo odzvanja, zadnje čase toliko bolj.  Ob tem se spomnim pogovora s slovenskim ministrom po uradnem obisku v Rusiji in srečanju s predsednikom Putinom še v času, ko odnosi Rusije z Zahodom še niso bili tako napeti in se je z Rusijo, nekdaj našo pomembno trgovinsko partnerico, še dalo (uspešno) poslovati. Minister, ki je promoviral našo avtomobilsko industrijo in možnosti našega sodelovanja z rusko industrijo, je bil o zadevi (tudi zaradi najinih pogovorov) dobro seznanjen. Kot dober poznavalec ekonomije in Rusije pa je vseeno vprašal – navajam po spominu:

»Slovenci smo seveda pripravljeni na sodelovanje pri razvoju ruske avtomobilske industrije, ampak vseeno se sprašujemo, zakaj Rusija glede na kapacitete in tehnološki nivo svoje strojne industrije ne vlaga sama več v razvoj te industrijske veje.«

Odgovor Putina, to je bilo še pred 2014, je bil:

»Najprej moramo poskrbeti za obrambo, potem bo prišla na vrsto tudi industrija za izboljšanje življenskega standarda.«

Odgovor kaže, kako zelo se je Rusija že več kot pred desetletjem zavedala prihajajočega konflikta z Zahodom in kako temeljito sistematično in dolgoročno se je pripravljala nanj. Pa ne samo ona.

Mnogi se sprašujejo, zakaj ni Rusija že takoj po nasilnem prevzemu oblasti v Ukrajini februarja 2014 vojaško intervenirala v Donbasu. Navsezadnje ukrajinska vojska takrat niti slučajno ni bila pripravljena na konflikt in velik del enot je bil organiziran po teritorialnem principu. Kar pomeni, da se enote iz vzhoda in juga Ukrajine verjetno ne bi bile pripravljene boriti proti Rusom (kot se je kasneje delno izkazalo po uporu v Donbasu). Zaseg tega ozemlja bi bil verjetno bistveno lažji, hitrejši in predvsem s strani žrtev, »cenejši«. Vendar pa bi bila po drugi strani cena za Rusijo mogoče usodna. Če bi Zahod namreč sprejel podobne sankcije kot po letu 2022, bi bila situacija za rusko ekonomijo verjetno bistveno težja. Ne ruska družba in verjetno niti ruska oboroževalna industrija še nista bili pripravljeni na spopad tega obsega.

Predvsem pa je manjkal ključni faktor – podpora Kitajske. Brez te podpore bi bila situacija za Rusijo zelo zelo zahtevna. Ta podpora se je začela oblikovati šele po utrditvi oblasti XI Jinpinga oz. s totalnim prevzemom oblasti s strani leve tj. komunistične struje nad liberalno wuhansko v Kitajski komunistični partiji spomladi 2020. Dodatno je k temu prispevala naraščajoča sinofobija na Zahodu, predvsem v ZDA in radikalne poteze predsednika Trumpa, ki je brez kakršnihkoli zadržkov mirno povozil mednarodno pravno ureditev ekonomskih odnosov. Kitajcem je postalo jasno, da je vrag vzel šalo, da se oblikuje Tukididova past in da bodo oni naslednji. Če pade Rusija, bodo obkoljeni, odrezani tako od surovin kot trgov in vojaško – predvsem zaradi inferiornega jedrskega arzenala – nadvladani s strani Anglosasov in njihovih vazalov kolektivnega Zahoda. Poraz Rusije bi za Kitajsko pomenil šahmat.

Tako je nastala zveza, ki pomeni začetek konca zahodne prevlade. Rusija je dobila industrijsko zaledje, Kitajska pa surovine, energijo, hrano, vojaško tehnologijo in jedrski dežnik.

Ruska elita si je tako končno lahko »privoščila« odločen odgovor na geopolitični izziv Zahoda, ki ga dojema kot eksistenčno grožnjo in kršenje najbolj rdeče od rdečih črt.

Ruske priprave so bile temeljite. Vključevale so ne samo vojaško industrijo temveč »utrditev« celih sektorjev družbe. Od postopnega tihega oblikovanja tankerske flote, razvoja in proizvodnje ključnih elementov proizvodnih verig, do oblikovanja (in skrivanja) finančnih rezerv. Eden od ključnih ukrepov je bila izgradnja gigantskih terminalov za utekočinjeni plin na polotoku Jamal, s katerimi je Rusija postala bolj fleksibilna pri izvozu zemeljskega plina in izgradnja alternativnih plinovodov (Sila Sibira – Power of Siberia) na daljnem vzhodu.

Še pred začetkom oboroženega konflikta 2014 je ruska vlada zahtevala zamenjavo tuje ključne komunikacijske tehnologije z domačo, ključnega softwarea – od operacijskih sistemov (Alfa – verzija UNIX-a za državno upravo), ERP sistemov, do SPFS bančnega ekivalenta SWIFT-a, pa do ekvivalentov Googla, Facebooka in Twitterja (Yandex, VKontakte, Telegram,…). Močno se je vlagalo v domačo mikroprocesorsko industrijo, ki je zmanjšala zaostanek za zahodnimi procesorji. V dizajnu mikroelektronike v veliki meri, v proizvodnji nekoliko manj (tukaj pomagajo Kitajci s svojimi kapacitetami).

Zahodna propagandna poročila o razstavljanju pralnih strojev za kanibalizacijo mikroelektronike so več kot absurdna. So pa odličen vir ruskih šal na to temo. Vsa resnejša ruska orožja so bazirana na lastni mikroelektroniki, tista najpomembnejša pa na analogni kibernetiki – tisti veji upravljanja in kontrole, ki jo je Zahod popolnoma opustil, Sovjetska zveza in kasneje Rusija pa sta jo razvijali naprej. So že vedeli zakaj! Ti sistemi so bistveno bolj odporni na elektronske protiukrepe kot digitalni. Se še spomnite kako se je Zahod delal norca iz Rusov v začetku 70-tih let prejšnjega stoletja, ko so analizirali elektroniko prebeglega lovca MIG 25. V njem res ni bilo čipov, vendar se njegovega izjemno močnega analognega radarja paraktično ni dalo motiti.

Rusi so na zahodno grožnjo v veliki meri odgovorili asimetrično. Na zahodno prevlado v številu letal so odgovorili z verjetno najbolj sofisticiranim protiletalskim sistemom na svetu. Na razvoj protibalistične obrambe in pomorsko prevlado s hipersoničnimi raketami. Na zahodno premoč v številu satelitov s protisatelitskimi sistemi na elektromagnetni in laserski osnovi. Na ameriško premoč v jedrskih podmornicah z jedrskimi avtonomnimi torpedi (Pozejdon – Status 6) velikega oz. praktično neomejenega dosega.

Predvsem, in to je najpomembnejše, pa so na bližajoči se spopad z Zahodom psihološko pripravili prebivalstvo. Andrei Rajevski (The Saker) je to lepo povedal:

“there is a direct connection between years of Kremlin’s rather weak and mostly verbal protests and the “sudden” appearance of the Russian ultimatum to the West followed by the SMO: the Kremlin literally “cooked” its own public opinion to the point were IT *demanded* strong action.  Far from alienating or frightening most Russians, the SMO came as a huge relief to them: “we are FINALLY putting the foot down and taking real action”.  That would not have been possible before 2018.  Those in the West who saw Putin’s “indecisiveness” simply don’t understand the Russian mindset anymore than they understand the Chinese one.  Simply put:

you cannot prepare for war without preparing your own population for it!” 

Vsa leta po Putinovem prevzemu oblasti so značilna po ponovni rasti ruske samozavesti, občutka unikatnosti in originalnosti ruske civilizacije. Rusija se je kot tradicionalna konservativna krščanska družba oblikovala kot ideološki kontra-pol zahodni diktaturi liberalizma. Vprašanje je, če nima kot taka več vpliva in sledilcev, kot ga je imela za časa komunistične Sovjetske zveze. V svetovnem Jugu nesporno, ne tako malo pa tudi med prebivalstvom razvitih držav, ki doživljajo sedanjo »woke« revolucijo kot ideološko in kulturno nasilje nad tradicionalnimi vrednotami njihovih družb. Ruski eliti se niti ni treba kaj dosti truditi. Dovolj jim je npr. enostavno povzemanje in prenašanje zahodnih ekscesov. Npr. uvodne in zaključne olimpijske ceremonije v Parizu. Da vseh ostalih LGBTQ+ ekscesov niti ne omenjam. Niti komentirati ni treba kaj dosti. Gnus, ki ga sprožajo pri tradicionalno konzervativni in verni ruski družbi je garantiran.

Da ne bi prišlo do »barvnih revolucij«, je ruska oblast (»siloviki«) močno okrepila notranje varnostni aparat in konsolidirala oblast v parlamentu. Tu ne more biti nikakršnega presenečenja ali neenotnosti. V ključnih primerih parlament glasuje soglasno. Mediji? Ti lahko dokaj svobodno kritizirajo regionalne oblasti ali posamezne uradnike, ključne politične odločitve, pa so »Off limits«. Tudi ni kakšne velike potrebe po nadalnji strogosti. Federalna oblast na čelu s predsednikom Putinom uživa močno podporo javnosti, tako da si mirno  lahko privošči določeno mero javne kritike.

Naslednji ključni korak je bil diplomatski. Rusi so že sredi 90-tih let, za časa zunanjega ministra Primakova, ko je bilo jasno, da jih Zahod ne misli jemati kot enakopravne partnerje, lansirali diplomatsko ofenzivo na Vzhod. Po letih, če ne celo stoletjih, ruske fascinacije z Evropo in Ameriko so ponovno odkrili Azijo. Se zavedli, da so evrazijska sila in da se je težišče svetovnega industrijskega in gospodarskega razvoja že davno (od konca 1970-tih let) preselilo v Azijo. Azija jim lahko da vse kar potrebujejo in Azija potrebuje vse, kar so dosedaj dobavljali Evropi in Ameriki. Da Rusija Evrope pravzaprav niti ne potrebuje nujno. Ruski dolgoletni zunanji minister Lavrov je to lepo omenil z besedami, da se tristoletni ruski obrat na Zahod (po Petru Velikemu) končuje. Rezultat te skoraj 3 desetletja trajajoče ruske diplomatske aktivnosti je polom zahodnega poskusa mednarodne izolacije Rusije.

Naslednji ruski napor, ki pa je spodletel, je bil poskus presegati potencialne konflikte z medsebojno energetsko odvisnostjo Evrope in Rusije. Že Sovjetska zveza je plinovode in naftovode, ki so oskrbovali Evropo, jemala ne samo kot ekonomsko priložnost, ampak tudi kot garant miroljubnega sodelovanja. Sodelovanja, ki je bilo obema stranema v korist. Stvar je propadla, ker so Rusi podcenili moč ameriškega vpliva v Evropi. Izgleda, da so bili resnično presenečeni, ko je Evropa uvedla sankcije, ki so Evropo (ne pa Ameriko!) prizadele bistveno bolj kot Rusijo. Nenazadnje je bilo to presenečenje opazno celo Pri Putinu, bivšemu obveščevalcu; ti ne slovijo ravno po svoji naivnosti. Še toliko bolj, ker je Putin doktoriral na leningrajski varnostni akademiji ravno iz teme plinovodov. Nauk te in mnogih drugih zgodb je: ko imaš opravka s politiko, nikoli ne smeš podceniti vplivov čiste irracionalnosti.

Naslednji neuspeh je vezan na odnose z Ukrajino. Rusi so Ukrajino vedno jemali kot del ruskega sveta, kot del njih samih. »Bratja« – kot brate. Nenazadnje je bila vsaj petina prebivalstva Ukrajine Rusov, več kot polovica jih je ruščino uporabljalo kot materni jezik, ruščina je bila »lingua franca« tako v poslu kot v akademski sferi. Več kot polovica prodanih knjig je bila v ruščini, ruske televizijske oddaje so predstavljale velik del televizijskih programov. Nenazadnje se je prebivalstvo v stoletjih skupnega bivanja nemalo premešalo. Ocenuje se, da ima vsaj 15 milijonov prebivalcev na obeh straneh, sorodnike v drugi državi. Še leta 2019, za časa Zelenskijeve zmage na volitvah, se je ocenjevalo, da je ravno to dejstvo in pa to, da je velika večina od več kot 72% volilcev podprlo obljubo miroljubne politike sodelovanja, s katero je Zelenski dobil volitve, garancija za miroljubne odnose med državami. Zanimivo, da se je marca 1991 ob referendumu o ohranitvi Sovjetske zveze več Ukrajincev (78%) kot Rusov (75%) odločilo za ohranitev Sovjetske zveze. Rusija se je izjemno trudila, da bi odnose ohranila na tesni prijateljski ravni – od subvencije energentov, milijardnih kreditov, do poslov za ukrajinsko industrijo. Malokdo se še spominja Putinovega spora z ruskimi generali, ko je forsiral nakup ukrajinskih letal Antonov 72 proti ruskim Iljušinom 76. V trenutku, ko je kazalo, da bo Evropa kupila ukrajinska letala (kasneje se je sicer odločila za lasten Airbus 400, ki  je postal eden izmed največjih tehnoloških in predvsem komercialnih polomov evropske letalske industrije), je hotel Putin »uravnotežiti« posel in posledični vpliv.

No, po »oranžni revoluciji« leta 2014, sproženi z nemajhno pomočjo zahodnih tajnih služb in zahodnih nevladnih organizacij, je tudi pri Rusih začel goreti alarm. Začel se je pospešen razvoj ruskih industrijskih ekvivalentov na področjih, kjer so bili Rusi prej odvisni od Ukrajine – od železniških vagonov, helikopterskih in ladijskih turbin do medcelinskih balističnih raket. Posledice so bile za Ukrajino katastrofalne. Že tako, z razpadom Sovjetske zveze prizadeta ukrajinska industrija, je dobila še zadnji udarec. Upanje, da bo lahko izpad poslov nadomestila z izvozom na Zahod, se je izkazalo kot nerealno. Zahod ni hotel ukrajinske visoke tehnolgije, čeprav je bila ta ponekod boljša in predvsem cenejša od zahodne – od Antonova 72 v primerjavi z Airbusom 400, do civilnih raket Zenit v primerjavi z Ariane. Zahod je rabil surovinsko kolonijo ne visokotehnološkega konkurenta na področjih z visoko dodano vrednostjo. Ukrajinske prostitutke ne ukrajinskih inženirjev. Za kaj so dobri Ukrajinci za Evropo? Za jebat in za umirat za njihove interese!

Ne morem si kaj, da ob tem ne bi dobil asociacije na nacistično okupacijo Ukrajine med 2.s.v. Takrat so nacisti prepovedali vsako izobraževanje Ukrajincev nad 15 letom. Rabili so sužnje, ki obvladajo osnovne računske operacije, operaterje strojev, ne domače inteligence. »Gosposka« dela so bila rezervirana za nemške »Übermenschen«.

Rusi so ob vsem tem izgleda podcenili moč in iracionalnost ukrajinskega nacionalizma, kljub izkušnji z ukrajinskimi nacionalisti v 2.s.v. in in v letih po njej. Zanimivo kako so nacionalne razlike pogosto najbolj potencirane ravno tam kjer so dejanske razlike najmanjše. Tisti, ki ne verjame, naj pogleda samo v našo soseščino.

»Zahod se vojne ne boji,…«

Zahod se vojne ne boji. Vojna je za Zahod skozi stoletja običajen (in pravilma profitabilen) del zunanje političnih odnosov. Predvsem njegov anglosaksonski del; Amerika in Velika Britanija uživata s svojim celinskim oz. otočnim položajem ugoden geopolitični položaj, ki jima tradicionalno omogoča, da zavzemajo druge, sami pa so od te grožnje v veliki meri varni. Za razliko od Rusov, ki so bili v vsej svoji zgodovini v stalni vojni grožnji in ki so spopade pogosto drago plačevali, je Zahod utrpel relativno majhne stroške (izgube). Po tem, ko vojne po 2.sv. in še bolj po koncu hladne vojne leta 1991 niso bile več tako v modi, so razvili sposobnost podrejanja družb skozi finančne odnose, kulturo in podtalne obveščevalne dejavnosti do perfekcije. In na ta način močno zmanjšali stroške globalne dominacije.

Sčasoma, predvsem po  letu 1991 ko se je zdelo, da nimajo več konkurence, sta se aroganca in pohlep razbohotila čez vse meje. Misleč, da bodo s pomočjo finančne in tehnološke prevlade mirno dominirali svet, so zanemarili, atrofirali svoj vojaški potencial. Ne toliko v kvalitativnem kot v kvantitativnem smislu. Nekdanje masovne armade so se skrčile (predvsem v Evropi) na delček svojih zmogljivosti izpred 1991. S tem je upadel tudi trg za celo vrsto industrijskih podjetij iz tega sektorja. Kar naenkrat je bilo težko vzdrževati infrastrukturo na osnovi bistveno manjših obsegov. Pa to niti ni najhuje. S padanjem količin se je zmanjšala tudi specializirana delovna sila. Nove ni bilo, stara pa je počasi odšla drugam ali v pokoj. Ko so Američani v ukrajinski krizi poskusili obnoviti proizvodnjo ročnih protiletalskih raket Stinger, so morali poklicati na pomoč upokojence. Ko so poskušali modernizirati svoje strateške rakete Minuteman, so ugotovili, ne samo, da nimajo več delovne sile, temveč da mlajši inžinirji niti niso več sposobni brati nekaj desetletij starih načrtov.

Povečati obseg proizvodnje za nekajkrat ali proizvodnjo obnoviti ni tako enostavno. Gre pogosto za izjemno kompleksne izdelke, v katere je vključeno na stotine organizacij. Samo proizvodnja jugoslovanskega tanka M84 je zahtevala sodelovanje več kot 1000 podjetij. Obseg, ki ga je 24-milijonska država kljub velikemu vojaškemu proračunu in dolgi tradiciji vojaške industrije, komaj še zmogla.

Naj vam dam primer iz svoje prakse. EFCS3 – laserski sistem za kontrolo tankovskega ognja slovenske Fotone (prej Iskra Elektrooptika) je obsegal več kot 700 podsklopov. Samo zagon proizvodnje nove serije je bil svojevrsten napor. Od nabavne logistike do organiziranja proizvodnje. Ko so dobre duše iz slovenskega Ministrstva za obrambo naročile 5 sistemov, nisem vedel ali bi se jokal ali smejal. Odločevalci v ministrstvu, za razliko od bivše SFRJ, kljub dobri volji niso imeli pojma kaj pomeni resna vojaška proizvodnja. Pa ne samo vojaška. Samo zagon novega modela v moderni avtomobilski industriji zahteva 2 do 3 leta, pa gre za utečeno proizvodnjo. Od danes do jutri se poveča proizvodnjo samo v Excel tabelah finančnih analitikov (ali politikov).

Razumete zdaj, zakaj povečati proizvodnjo oboroževalnih sistemov ni trivialna naloga? Zakaj ponovni zagon lahko traja leta?

Zahod je računal, da bo z maloštevilčnimi preciznimi orožji lahko kompenziral količino. Vojaške operacije po 1991 proti praviloma tehnološko inferiornemu nasprotniku, so jih samo utrjevale v tem prepričanju. Pri tem so pozabili, da je vojna proti »peer level« nasprotniku, ki je tehnološko najmanj enakovreden, nekaj čisto drugega. Da zahteva drugačno vodenje vojne in drugačno angažiranje virov. Druga težava Zahoda je, da je postala tehnolgija, predvsem mikroelektronika in senzorji široko dostopna in poceni. Komponente so danes »of the shelves«. Danes je ustvariti »pametno« orožje možno tudi v novoindustrializiranih državah. Iran in Severna Koreja sta lep primer.

»Scale, scale, scale«,

je odgovoril general Scavoli, poveljnik NATO pakta, ko so ga vprašali o vojni v Ukrajini. Zahod je bil na materialne potrebe te vojne popolnoma nepripravljen. Ne samo, da je bil v manj kot dveh letih potrošen ogromni vojaški potencial podedovanega orožja Ukrajine, potrošenega je bila tudi petina do četrtina težkega orožja, predvsem kopenske vojske, evropskih držav. Da o potrošnji zalog municije in izstrelkov niti ne govorimo.

Problem Zahoda je, da je velik del vojaške proizvodnje privaten. Zelo težko je privatnemu podjetju vzdrževati proste kapacitete in še bolj delovno silo za primer vojne. Zato take težave s proizvodnjo municije v Zahodnem svetu.

Malo znano je dejstvo, da so npr. Američani podaljševali svoj (sicer komercialno katastrofalno neuspešni) program Space Shutlle samo zato, da so preko njegovih busterjev vzdrževali proizvodnjo raket na trdo gorivo, ki predstavljajo osnovo za balistične rakete.

Kaj pomeni prekiniti proizvodnjo, pokaže lep primer proizvodnje jedrskih central v Franciji. Francozi so v 1970-tih in 1980-tih letih zgradili več kot 80 jedrskih central v rekordnem času in ob konkurenčnih cenah. Po tem so za 20 let prekinili proizvodnjo. Danes so praktično vse jedrske elektrarne, ki jih gradijo dva do dva in polkrat čez proračun in časovnico. V dveh desetletjih so se izgubila temeljna znanja in spretnosti. Danes je problem za Francoze že narediti jedrsko elektrarno brez fatalnih napak, kaj šele narediti jo v cenovnih in časovnih okvirih.

Drug problem Zahoda je kulturni. Zahodna populacija kljub vrhunski propagandni mašineriji, po treh desetletjih miru in blagostanja enostavno ni več pripravljena na vojno. Kaj to pomeni? To, da moški v letih primernih za nabor niso več pripravljeni umirati za svoje države. Niti za obrambo svojih držav, kaj šele za intervencije na tujem. Glej:

“A poll conducted in December 2023 demonstrated that only 17% of Germans were “definitely” willing to take up arms and defend their country even if faced with foreign aggression.”

Situacija je podobna v ostalih državah zahodne Evrope. Po pripravljenosti braniti lastno državo izstopajo vzhodno-evropejci predvsem Ukrajinci in Poljaki. Se še čudite zakaj je potem Zahod sprejel Švede in Fince v NATO, uporabil Ukrajince za vojno proti Rusiji in zakaj pospešeno oborožuje Poljake?

Tabela: Procent populacije, ki se je pripravljen boriti za svojo domovino

Dodatno pri tem »Woke« revolucija temeljito načenja predvsem tradicionalno moško mentaliteto, ki je ključna za učinkovito vojaško kulturo. Ni čudno, da imajo praktično vse zahodne države izjemen problem popolniti že tako zmanjšane oborožene sile. Tipičen primanjkljaj »žive sile« je od 20 do 40%. Kar je ne samo ogromno; je usodno.

Reuters je to opisal takole (povzeto po TASS):

LONDON, August 9. /TASS/. Eastern European countries are facing recruitment difficulties as they are struggling to prepare for a potential conflict with Russia, Reuters reports.

According to the news agency, NATO plans to form 35 to 50 extra brigades to confront Russia.

Reuters notes that Hungary, Poland, Romania, Slovakia and the Czech Republic are struggling to sign up new soldiers. In particular, Prague has missed recruitment targets for years and struggled to maintain troop levels. “In 2021 the Czechs reached 56% of their recruiting goal, rising to 85% in 2022, according to the most recent army data,” Reuters writes.

“We cannot do anything without people – if we modernize equipment and don’t have enough competent people and motivated people, that is all wasted money,” the news agency quoted Chief of the General Staff of the Czech Armed Forces Karel Rehka as saying.

According to Reuters, the Romanian government “began enlistment drives after recent defense ministry data showed 43% of officers’ positions were unfilled, along with the positions of 23% of soldiers and other professional ranks.”

On July 8, Reuters reported, citing a military source, “NATO will need between 35 and 50 extra brigades” to defend against a hypothetical attack from Russia. The news agency noted that “a brigade consists of between 3,000 and 7,000 troops, so generating 35 to 50 more such units would present a significant challenge.”

V ZDA situacija ni dosti boljša. Recruitment v zadnjih letih zaostaja za planom za tretjino do petine.

Zahodne družbe tudi zelo težko prenašajo svoje žrtve spopadov. Spomnite se samo, kako je ena sama bomba in dvesto plus mrtvih marincev ustavilo ameriško intervencijo v Bejrutu pred desetletji. Po nekaterih ocenah bi spopad NATA z Rusijo (ob predpostavki, da bi šlo za konvencionalni tj. nejedrski spopad) zahteval do tri tisoč žrtev dnevno na zahodni strani. Lahko moderne zahodne družbe to prenesejo?

Zahodna elita se je (nas je) temeljito zakockala. Na drugi strani jih je pričakala dobro pripravljena močna in sofisticirana sila. Pametni bi se ob tem, ko so postali cilji kampanje nedosegljivi, nadaljevanje pa predrago glede na učinke, umaknil. Deloma se to kaže v zahodnem pritisku na Ukrajino v zvezi s pogajanji. »Stop loss« bi temu rekli v investicijskemu bančništvu. Na ta način bi ohranili vsaj del Ukrajine oz. del dragocene in strateško pomembne obdelovalne zemlje in drugih virov, ki so jo dobili v zameno za staro in zastarelo vojaško šaro. Ampak vse bolj se mi zdi, da vso to zahodno avanturo poganjajo še kakšni drugi iracionalni motivi, zaradi katerih se ta tragedija ne bo končala tako hitro. Zahod tvega, da bomo izgubili vse. V najslabšem scenariju pa bo stvar končala v 3.s.v.

Ki bi jo vsi mi izgubili.