Marko Golob

Ob zadnjem mučnem zapletu ob povabilu kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu s strani predsednice Nataše Musar in posledičnem odzivu predsednika vlade Roberta Goloba, si nisem mogel kaj, da mi ne bi prišla na misel nekoliko podobna situacija, ki sem jo doživel kot član AUKN ob napovedani dokapitalizaciji NKBM spomladi 2011.

Dokapitalizacija NKBM ni bila sporna v nobenem pogledu. Stališče AUKN takrat je bilo, da bomo kot neodvisna agencija podprli vsako dokapitalizacijo, ki bo sprejemljiva za Vlado, Državni zbor in NKBM. Pa naj si bo z državno participacijo ali brez. Čeprav smo jasno povedali, tako Vladi, Državnemu zboru in Banki Slovenije, da bi bilo za NKBM in ohranitev vrednosti državnega premoženja v situaciji svetovne finančne krize, neprimerno bolje, če bi država ohranila svoj delež. Zakaj?

Ker je bila boniteta banke (kot tudi večine slovenskega bančnega sektorja) odvisna od obsega državnega lastništva, kar so kapitalski trgi dojemali kot faktor zmanjšanja tveganja banke in zato, ker je bilo nekaj čez 400 milijonov evrov virov NKBM (kreditov tujih finančnih institucij) direktno vezanih na ohranjanje deleža državnega lastništva. Banka ne takrat ne kasneje ni bila sposobna AUKN-ju predstaviti zagotovil, da kreditorji ne bodo ob morebitnem zmanjšanju državnega lastništva prekinili kreditiranje banke. Slednje bi bilo lahko za banko usodno.

Poleg tega je Vlada do konca februarja 2011 2-krat sprejela sklep o potrebni ohranitvi državnega deleža in o načinu izpolnjevanja sklepa. Ustrezna komisija Državnega zbora (AUKN je poročala Državnemu zboru ne Vladi) je sprejela Sklep (brez glasu proti), da se obseg lastništva ohrani.

Mandat AUKN je bil popolnoma jasen.

Kljub temu je predsednik Vlade g.Borut Pahor na sestanku s potencialnimi vlagatelji v Londonu aprila 2011 obljubil zmanjšanje državnega deleža države preko nesodelovanja v dokapitalizaciji banke. Zakaj je to naredil, bo mogoče kdaj povedal sam. Sumim pa, da so predsedniku, ki ima svoje močne točke na drugih področjih, ne ravno v bančnih financah, svetovali drugi. Imel je močno željo, da bi pomagal, da bi dal konstruktivni prispevek. Po mojem mnenju se sam niti ni zavedal problema. Še manj, da bi ga razumel, kljub temu, da smo mu iz AUKN poslali jasno pismeno opozorilo. Se vam zdi čudno? Sam se še spomnim, kako sem mu pred tem na flip chartu v njegovi pisarni razlagal v obliki T-konta, kaj je to aktiva in pasiva in kaj so specifičnosti bančnih bilanc.

Nadaljevanje poznate. AUKN ni mogel ravnati drugače, kot je, ker bi drugače kršili Zakon, da kazenske in odškodninske tožbe niti ne omenjam.

Nadaljevanje poznamo. Javni pritisk (skrbno dirigiran s strani zainteresiranih strank) je bil brutalen. Kaj naj bi naredili?

Poskušali smo mirno in na kar najbolj nevtralen tehničen način pojasniti stališče AUKN. Ob tem smo se izrecno odrekli kakršnegakoli obtoževanja predsednika vlade in v tistem času (kasneje po koncu Pahorjevega in našega mandata je bilo drugače) odrekli sodelovanje v televizijskih razpravah na to temo. Namesto tega smo tiho nastavili svoje hrbte, v upanju, da bo šla nevihta s čim manj škode za državo mimo.

Zakaj, če pa so bili argumenti na naši strani?

Zaradi odgovornosti do države!

Ker je (bila) javna percepcija kompetence države še kako pomembna pri odnosu finančnih trgov do naših bank. Slovenija je do te krize veljala kot zelo solidna in finančno trdna država. Vam lahko to povem iz lastne izkušnje iz pogovorov z nekaterimi od največjih svetovnih finančnih organizacij.  The Europlus monitor – publikacija The Lisbon Council in Berenger banke, ki je za EU izdajala letno poročilo o finančni trdnosti držav evro območja, je o finančni trdnosti Slovenije kasneje napisala:

“Topping the ranking (financial resiliance) is Slovenia (No. 1), a country which had been tipped as the next bail-out candidate after Cyprus and still faces one of the highest borrowing costs in the eurozone. Slovenia’s public and private debt levels are low, as befits a country with still modest per-capita GDP. Slovenia also runs a sizeable current account surplus and the banking system is small compared to the economy. Its problems seem more than manageable, whether it will need eurozone support or not.”

Slovenijo je uvrstil na 1. mesto v kategoriji Resiliance (odpornost na finančne krize). Glej: http://www.lisboncouncil.net/news-a-events/515-new-policy-brief-the-2013-euro-plus-monitor-.html

Vsekakor nismo hoteli te ocene pokvariti znotraj finančne krize. Bolj kot lastna rehabilitacija v očeh javnosti, nam je bila pomembna odgovornost do države. Če sprejmeš eno ključnih pozicij v državi, moraš postaviti državne interese pred svoje osebne.

Če pride do spora med predsednico države in predsednikom vlade (ne bi bilo prvič), ni nujno, da ta ostane skrit pred javnostjo. Ko pa tak spor resno škoduje ugledu države, potem je primerno, da se razlike rešujejo za zaprtimi vrati. S tem sporom predsednice države in predsednika vlade nismo samo škodovali našemu zunanjepolitičnemu ugledu in demonstrirali naše državniške nezrelosti, prizadeli smo tudi ugled prijateljske in v zadnjem času še posebej Sloveniji naklonjene države Kitajske. Izničili smo trud podpredsednice vlade in zunanje ministrice Fajonove in gospodarskega ministra Hana, ki sta v zadnjem letu uspešno opravila svoje delo v krepitvi odnosov s Kitajsko.

Je pa še en možen aspekt, na katerega javnost, kolikor vem, ni opozoril nihče. Namreč »the offer  you cannot refuse«. Prav lahko, da  je bilo predsedniku vlade dobrohotno namignjeno s strani večjega brata (bratov), da intenziviranje stikov s Kitajsko v pogojih zaostrenih odnosov ni najbolj primerno. Ne glede na to, da sami te stike vseeno vzdržujejo – v nekaj sto milijardnih zneskih. Saj veste:

Quod licet Iovi, non licet bovi.

(»Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«)

Gre samo za domnevo, ker že nekaj časa nisem v stiku z akualno politiko. Vendar gre za stvar, ki se je v preteklosti že zgodila. Pa ne enkrat. Naj vam dam še en primer iz mojega časa v AUKN.

Malo ljudi ve, da je v času največje finančne krize po 2008 Kitajska ponudila Sloveniji finančno pomoč. Šlo je, če me spomin ne vara, za okoli pol milijarde USD, ki jih je bila Kitajska pripravljeni dati Sloveniji v obliki dolgoročnih kreditov bankam, hibridnih instrumentov ali preferenčnih delnic. Slednjih v višini do 5%, kar je meja, ki jo je postavila ECB. Starosta slovenskih financ, moj zdaj žal že pokojni profesor dr. Ivan Ribnikar, je takrat ocenjeval, da je to celotni znesek, ki bi ga potrebovali za sanacijo bančnega sistema. Zakaj pomoči nismo vzeli? Ker je menda nemški minister za finance Schäuble namignil, da bi bilo vzeti pomoč od Kitajske politično neprimerno. Vendar sami te pomoči niso ponudili. Smo pa zato Slovenci na koncu 2013 za bančno sanacijo  dali skoraj 10x večji znesek, tj. malo manj kot 5 milijard eurov.  Direkten, se razumemo, indirektna škoda je bila nekajkrat večja.

Bi takrat lahko ravnali drugače? Mislim da, saj geopolitične napetosti niso bile tako hude kot danes. Še posebej, če upoštevamo, da je do konca leta 2010 veljalo: »Naredite kar morete, samo da ne pride do finančnega zloma«. Po letu 2010 se je to okno zaprlo.

Ne vem, če imam prav in če ta scenarij zunanjega pritiska drži. Pa tudi, če drži, ta stvar nikakor ne bi smela priti v javnost. Če že ne zaradi nas, zaradi Kitajske. Z Azijci, s Kitajsko pa še posebej, se je treba znati obnašati. Te stare kulture so izjemno občutljive na naravo in obliko odnosov. Tu sta spoštovanje in olika temelj vsakega odnosa. In tako je v mednarodnih (pa tudi vseh drugih) odnosih edino prav.

V bivši Socialistični Republiki Sloveniji naj bi menda imeli za poslance tečaj o primernem vedenju v Skupščini RS. Morda bi ga morali imeti tudi danes? Pa ne samo za poslance.