Sveto pismo (Knjiga prerokb 16:18)

Marko Golob

Jožetova odlična prispevka pred dnevi (Če so ZDA želele zaustaviti Kitajsko, se jim je to grdo ponesrečilo in Kako so lahko zahodni menedžerji spregledali kitajski industrijski cunami?) sta mi spet obudila spomin na aprilsko slovensko gospodarsko-politično delegacijo na Kitajsko, katere član sem bil. Spomnim se pogovora s predsednikom evropske gospodarske zbornice na Kitajskem Eurochamber in hkrati predsednika Volkswagen China, s katerim sem imel priliko sedeti v Pekingu skupaj pri kosilu. Takole je dejal (navajam po spominu):

»Pričakovali smo, da bodo mlade kitajske generacije postajale čedalje bolj pro-zahodne, pa se je izkazalo, da so bistveno bolj nacionalno zavedne kot njihovi starši. Če so njihovi starši kupovali zahodne izdelke zaradi prestiža, danes mlajši del kitajske družbe kupuje kitajske izdelke zaradi ponosa«.

Sicer zelo uglajeni in prijetni gospod se o položaju VW električnih avtomobilov na Kitajskem ni bil nič kaj pripravljen pogovarjati. Nič čudnega. Na kitajskih cestah, kjer je bil nekoč Audi simbol luksuza in prestiža, VW pa prvi zahodni proizvajalec na Kitajskem, njihovih električnih ID3, ID4 in ID5 praktično ni videti. V 3.kvartalu tega leta jim je prodaja padla za nekaj manj kot 15%. Še huje je pri ponosu atomobilske Evrope Mercedesu in BMW-ju. Slednjemu je prodaja upadla za 30%. Pa je verjetno tehnično v špici električnih vozil zahodnih proizvajalcev.

Malo kasneje sem bil v Shenzenu na sedežu BYD. Avtomobili so (vsaj z vidika aluminijskega tlačnega liva in mehanske obdelave delov, kar je specialnost našega in mojega podjetja) na nivoju najboljših na Zahodu. Izdelava je brez pripomb, notranja oprema avtomobilov bistveno bogatejša, cena pa polovico nižja od zahodnih ekvivalentov na Zahodu. Da se razumemo: 50%, ne 5% ali 15%.!

V Šanghaju sem zvečer na sprejemu govoril z direktorjem slovenskega podjetja, v katerega so kitajski partnerji vložili več kot 20 milijonov evrov in katerega več kot stotnija inženirjev dela dolgoročni razvoj za kitajska podjetja. Takole je dejal:

»Avto, ki je bil še lansko leto predstavljen na avtomobilskem salonu, je že letos popolnoma prenovljen. Tempo razvoja je neverjeten. V tem trenutku so kitajski proizvajalci na področju električnih vozil 5 do 7 let pred zahodno konkurenco. Ne vem, če jih sploh še lahko ujamemo«.

Kako je prišlo do takega zaostanka? Več razlogov je. Na kitajski strani so to predvsem:

• Marljivost in podjetnost kitajcev. Kitajci delajo bistveno več od nas. Vam je 996 znano? Od devetih zjutraj do devetih zvečer, šest dni na teden. Marljivosti se začenjajo ljudje učiti v šoli. Zaradi svoje pisave se začenjajo Kitajci učiti zelo zgodaj in da postanejo funkcionalno pismeni traja leta in zahteva izjemno trdo delo od učencev, učiteljev in staršev. To se potem nadaljuje v podjetjih. Saj veste: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna«. Trdo delati namreč. Danes ni samo problem, da Kitajci sproducirajo več diplomantov, inženirjev, doktorjev znanosti, producirajo tudi boljšo kvaliteto in tudi večjo učinkovitost. Zakaj? Ker bolj trdo delajo. In ker država ve, da mora biti šolski sistem rigorozen in ne nujno všečen, če hoče biti uspešen. Šolski sistem? Kako je že rekel znameniti ameriški admiral Rickover (poznan tudi kot oče ameriške flote atomskih podmornic):

“… warned that Soviet Union’s main weapon was system of public education, which already in the late 1950s made US education public school system look like a backwater,”

• Izjemna konkurenca na domačem trgu. Kitajska komunistična patija ni naredila napake, ki so jo druge komunistične partije ali če hočete socialistične družbe. Kitajska je Schumpeterjansko kreativno destrukcijo izrabila do konca. Kaj to pomeni? Da partija daje spodbude in smer razvoja, kamor se potem zaleti na stotine kitajskih podjetij. Potem izbere in podpre najboljše, ki so preživeli. Brutalna konkurenca podžiga neverjetno hitrost prilagajanja in hitro rast učinkovitosti. Ne zaradi partije, zaradi preživetja. Konkurenca je tako med podjetji kot med zaposlenimi. Na Kitajskem se moraš zelo potruditi, da preživiš, kaj šele da uspeš.
• Dolgoročna industrijska politika. Stabilnost oblasti omogoča stabilno dolgoročno in celovito razvojno politiko. To pomeni sistematično izgradnjo celih sektorjev nacionalne ekonomije s kompletnimi proizvodnimi verigami, nabavnimi kanali surovin, razvojnimi kapacitetami in razvijanjem izvoznih trgov. To smo nekoč obvladali v Jugoslaviji (od katere so se tudi Kitajci marsikaj naučili), problem je bil, da naša učinkovitost takrat ni bila na kitajskem nivoju. Pred dnevi je Xiaomi sporočil, da je proizvedel prvi 3nm čip, Huawei pa je lansiral serijo Mate 70 z lastnim 5nm čipom. Kaj to pomeni? Da se prednost v najbolj ekskluzivnih tehnologijah, za katero smo na Zahodu mislili, da bo trajala vsaj desetletje, topi kot sneg na spomladanskem soncu. Koliko je sploh še področIj, kjer smo vodilni ali nezamenljivi?
• Sistematična finančna podpora njihovih izvoznikov in razvojno-propulzivnih podjetij. Član uprave enega največjih avtomobilskih dobaviteljev (več deset milijard evrov letnega prometa) nam je pred kratkim dejal, da kitajski dobavitelji delajo brez marže. Kaj je s tem povedal? Da jim maržo daje nekdo drug – država.

Lahko bi še naštevali razloge, ampak posvetimo se raje lekciji za nas.  Prva lekcija je :

Za Boga svetega, uničimo že enkrat ta neoliberalizem.  Vem, da se novinarke Financ, če berejo ta blog,  ob tej hereziji – izjavi zapriseženega zagovornika nacionalnega interesa, polivajo z blagoslovljeno vodo.  Apage Satan!

Ampak stališče, da trg ureja vse sam po sebi in to vedno optimalno in da je država v gospodarstvu nepotrebna, je čisti kretenizem. Ta ideja je bila sistematično podpirana s strani elite, ki predstavlja globalni mega-kapital. Ta elita je upala, da si bo z zmanjšanjem oz. uničenjem države zagotovila dodatni dobiček, proste roke in oligopolni oz. monopolni položaj v izbranih panogah. Ter z uničenjem ključnih atraktorjev družbe; naroda, religije in družine sproducirala maso nepovezanih individuumov nesposobnih kakršnegakoli kolektivnega upora. V tem je smisel identitetne politike (LGBTQ+, Woke,…). V resnici si je s tem sistematično spodkopala tla pod nogami in pospešeno uničevala lastne matične družbe, iz katerih izvira. Če bi si uspela podrediti svet, kot je bilo mišljeno, bi mogoče celo uspela. S pojavom močnih neodvisnih akterjev, kot so Kitajska ali Rusija, pa se je ta vizija podrla. Resnica je, da je trg brez regulacije zelo neučinkovit in predvsem krut mehanizem. Naravna tendenca trga v realnih razmerah je monopol, ne popolna konkurenca, kot so nas nekoč učili na faksu. Trg je potebno regulirati in usmerjati. Da bi ga lahko in zato, da je življenje znosno, rabimo učinkovito državo. »It is State, stupid!«

Direktna posledica gornjega je, da imamo na Zahodu nekompletne, deformirane ekonomije. Kaj to pomeni? Da nam manjkajo celi sektorji ekonomije ali pa so nepopolni. Lep primer je industrija električnih vozil. Zaleteli smo se v ta sektor, ne da bi ustrezno in pravočasno pripravili električno infrastrukturo, ne da bi zagotovili proizvodnjo ključnih komponent (baterije), ne da bi zagotovili nabavne verige surovin (litij, kobalt, grafit,…).  Ne da bi premislili, kje so naše kompetence in prednosti in kje nam kaj manjka. Potem se pa čudimo, da predsednik tako prominentnega podjetja, kot je BMW, Zipse, zahteva podaljšanje rokov za ukinitev ICE, ker drugače cela industrija ne bo preživela. Kljub temu da smo v projekt zmetali na stotine milijard evrov.

Mišljenje, da je lahko nek gospodarski blok, kot je Evropska unija v velikosti 450 milijonov prebivalcev, brez celih sektorjev primarne  ekonomije, od železarstva do kemije, umetnih gnojil, do high-techa kot je industrija polprevodnikov, je neskončno naivno in nevarno. Kot je naivno mnenje, da je dovolj, da samo vržemo denar v nek sektor, ostalo bo pa naredila svobodna konkurenca. Rezultati so temu ustrezni. Potem se pa čudimo, da nismo konkurenčni oz. smo ranljivi in popolnoma odvisni v vrsti industrijskih panog. Gre za odsotnost neke resne strategije (ki predpostavlja resno analizo). Postali smo žrtve svoje lastne ideologije. Od ideologije pa se ne preživi, preživi se od trdega dela in pragmatizma!

Poglejmo samo Kitajsko spet na primeru električnih vozil. Tam je razvoj električnih avtomobilov rezultat dobro premišljene strategije. Prvo – zaradi strateških razlogov! Kitajska nima dovolj nafte in plina, ima pa ogromno premoga. Iz premoga dela elektriko, ki poganja avtomobile, le-ti pa zmanjšujejo kitajsko odvisnost od uvožene nafte. Drugo, ker imajo Kitajci vse adute (surovine, baterije, jeklarstvo,…) v tej industriji v svojih rokah in je to zato fenomenalna priložnost, da postane vodilna gospodarska  in izvozna panoga..

Že, že, kaj pa podnebne spremembe? Deloma! Da se zmanjša onesnaženje v velikih mestih in da tam življenje postane znosno. In da Zahod verjame, da sledijo njegovi ideologiji. Da je odpor manjši. Mislite, da Kitajci kupujejo električne avtomobile zaradi podnebja? Kupujejo jih, ker je potrebno z električnim avtomobilom na registrske tablice čakati v mestih bistveno manj časa (2-3 leta), kot če kupujete avto z motorjem z notranjim izgorevanjem (5 do 8 let).

Na koncu pridemo do kulture neke družbe. Z uničenjem tradicionalnih vrednot uničujemo tudi delovo etiko in predvsem demografijo, ki je osnovni dejavnik gospodarske rasti. V staro družbo ne bo nihče vlagal. V stari družbi ni gospodarskega dinamizma. Stara družba ima drugačne motive. Stara družba je zelo težko konkurenčna. Stara družba bo težko preživela. Da bi to preprečili, rabimo drugačno kulturo. Namesto LGBTQ, Woke  in kulturno nekompatibilnega imigrantstva, kulturo Družine. Namesto individualističnega hedonizma, veselje do ustvarjanja novega življenja, odgovornost do sebe, družine in družbe. Te stvari se začenjajo v družini, v vrtcih in predvsem v šoli. Kjer mora biti poudarek najprej na dolžnostih in šele potem na (predvsem zasluženih) pravicah. In na dosežkih. Zato pa mora biti šola zahtevna. Ker tudi življenje postaja vse bolj zahtevno. Če tega še ne veste, boste kmalu.

Ponos pride pred propadom. Misleč, da je srčika sveta, je Zahod v sončenju svoje pomembnosti spregledal napredek v Kitajski in v globalnem Jugu. Spregledal obseg in predvsem hitrost sprememb. Te so tako velike, da jih v kratkem času sploh ni več mogoče kompenzirati. Naj dam primer: Kitajska sproducira nekaj manj kot 10-krat toliko inženirjev kot ZDA. Kako hitro, mislite, da lahko sicer demografsko nekaj več kot 4-krat manjše ZDA vsaj relativno ujamejo Kitajsko? Potrebna so desetletja.

Pred kratkim je urednik ugledne domače avtomobilske revije na TV dejal, da Kitajci ne bodo nikoli delali tako dobrih avtombilov z notranjim izgorevanjem kot Evropejci. Res? Se še spomite Japoncev, pa Korejcev? Danes se nihče več ne dela norca iz njih. Tudi iz Kitajcev se ne boste, ko pridejo.

»Khto delat?«  »Kaj naj naredimo?« je znamenti Leninov rek?

Na ministrstvu za trgovino Kitajske v Pekingu sem ob sprejemu namestnika ministra sedel za isto mizo, kjer so nekaj dni prej sedeli predstavniki BMW-ja in Mercedesa. Na vprašanje ali podpirajo kazenske carine proti kitajskemu uvozu električnih avtomobilov, so rekli:

»Ne! Borili se bomo. Tako kot smo se z japonsko in korejsko konkurenco in iz tega boja prišli večji in močnejši«

Res je! Ampak Kitajska ni niti Japonska in niti Koreja. Kitajska je ogromna suverena sila, ki je ne moreš kar tako »stisniti« kot so ZDA Japonsko za časa »Plazza accords« v 80-tih letih prejšnjega stoletja.

Se da? Absolutno, ampak bistveno bolj se bo treba potruditi. In mogoče kot prvi korak: znebiti se arogance, namišljene veličine in pomembnosti lastne (zahodne) vloge v svetu.