Trumpova “landslide” zmaga v ZDA, tako glede elektorskih glasov kot glede absolutnega števila volilne podpore, kar se mene tiče, odpira predvsem vprašanje: Kako se je lahko zgodilo, da je oseba, kot je Donald Trump (ne bom našteval njegovih človeških in političnih lastnosti, ki jih načeloma preziram), ne samo tako premočno zmagala med ameriškimi volilci, ampak postala izven ZDA tista oseba, ki med dvema zelo slabima izbirama predstavlja manjše zlo?

Za ameriške volilce je, kot kažejo ankete, dokaj jasno, zakaj so večinsko volili za Trumpa. Trije ključni razlogi so (1) ekonomski (predvsem učinek inflacije na znižanje kupne moči prebivalstva), (2) kulturno-ekonomski (predvsem odpor do nekontroliranega priseljevanja, ki poraja strah med ljudmi, katerih socio-ekonomski položaj je šibek), in (3) vojaško-ekonomski (ne toliko zaradi nasprotovanja vojnam tam daleč v preostalem svetu, pač pa, ker ameriški vojaški angažma pomeni tudi finančnega in zahteva velika povečanja vojaških izdatkov in javnega dolga. Tako vidijo “navadni” ameriški volilci. Trump, paradoksalno, zaradi izkušnje z inflacijo in nekontroliranim priseljevanjem migrantov v času Bidnovega mandata za navadnega volilca predstavlja manjše zlo od Harrisove, čeprav predstavlja nevarnost, da bo ogrozil zdravstveno zavarovanje za najšibkejše in programe socialnih pomoči ter odobril nove davčne ugodnosti premožnim.

Toda, kako je možno, da Trump predstavlja manjše zlo tudi za “navadne” ljudi izven ZDA? Pustimo politične elite v Evropi, ki so se v preteklih štirih letih prelevile v popolne ameriške marionete (in ki ob Trumpovi zmagi jokajo), in prisluhnimo sentimentu navadnih ljudi, pa tudi gospodarstvenikov – od Evrope, Latinske Amerike, Afrike do Azije. Izven ZDA navadni ljudi Bidnov štiriletni mandat enačijo z vojno, z eno dolgo globalno vojno, Bidna pa vidijo kot največjega vojnega hujskača (warmongerja). Kot politika, ki je netil požare po svetu (Ukrajina, Tajvan-Kitajska) in dovažal gorivo (orožje in strelivo) za uničevanje in nadaljevanje vojn v neskončnost. Če ne bi bilo Bidna, se vojna v Ukrajini ne bi začela. Če ne bi bilo Bidna, se tenzije s Kitajsko glede Tajvana sploh ne bi odprle. Če ne bi bilo Bidna, vojna v Gazi ne bi eskalirala in vojna v Libanonu se ne bi začela. In Kamala Harris, tista brezbarvna, neprisotna in zmedena oseba, ki ne zmore artikulirati treh koherentnih programskih stavkov brez teleprompterja, je bila Bidnova desna roka v netenju požarov in masakru in genocidu nad Palestinci.

Navadni ljudje izven ZDA Bidnu in Harrisovi ne bodo nikoli oprostili masakra in genocida Izraelcev nad Palestinci. Masakra in genocia, ki bi ga lahko preprečila in zaustavila, pa ga nista želela, pač pa sta ga še dodatno in neomejeno podpirala z orožjem in zaščito Izraela pred mednarodno skupnostjo in pred mednarodnim pravnim redom.

Mi Evropejci pa Bidnu in Harrisovi ne bomo nikoli oprostili, da sta nas zapeljala v vojno v Ukrajino, dovažala orožje in strelivo v Ukrajino, da bi se vojna z namenom ošibitve Rusije nadaljevala v neskončnost, do zadnjega Ukrajinca. Nikoli jima ne bomo oprostili, da je zaradi vojne v Ukrajini prišlo do energetske krize in visoke inflacije, kar je zmanjšalo kupno moč navadnim ljudem in kar je vodilo v deindustrializacijo in gospodarsko stagnacijo Evrope. Bidnu in Harrisovi ne bomo nikoli oprostili, da sta Evropo – prek evropskih lakajskih politikov – vzela za talca v ameriški strateški geopolitični “igrici” z Rusijo in da je Evropa (ob Ukrajini) plačala in bo še dolgo plačevala ogromno ceno ameriško sponzorirane vojne v Ukrajini.

Navadni ljudje izven ZDA Trumpa zaradi njegovih abotnih človeških lastnosti in politične nepredvidljivosti večinsko ne marajo. Toda ob vsej antipatičnosti in politični nepredvidljivosti je Trump bistveno bolj predvidljiv od njegove demokratske oponentke ali drugih washingtonskih jastrebov. Zaradi “transakcijske” (“kšeftovske”) narave Trumpovega značaja, ga ljudje izven Evrope danes vidijo kot žarek upanja, da bo v svojih odnosih do sveta izven ZDA uveljavil poslovni interes pred jastrebskim geostrateškim. To pa pomeni ne samo, da “ne bo začel novih vojn, pač pa končal obstoječe“, kot zatrjuje Trump, pač pa da se bo poskušal “zdilati” (poslovno dogovoriti) glede razkoraka v medsebojnih interesih. To pomeni, da bi utegnil končati vojno z Ukrajini tako, da slednji odtegne vojaško pomoč, Rusiji pa obljubi omilitev / odpravo sankcij v zameno za dogovor o mirni in kompromisni rešitvi spora. Podobno velja za vojno v Gazi. In podobno velja za trgovinsko in tehnološko hladno vojno s Kitajsko, kjer je Trump že nakazal rešitev v smeri, da je odprt za rešitev, kjer bodo kitajska podjetja lahko prodajala svoje izdelke v ZDA, vendar naj jih izdelujejo v ZDA in naj zaposlijo ameriško delovno silo.

Morda se motimo glede teh pričakovanj glede Trumpa. Morda bo prevagala njegova nepredvidljiva narava. Vendar če se je nekdo (Trump) 80 let boril zgolj za svoje ekonomske interese, nekdo drug (Biden) pa je bil celo svojo kariero izrazit vojaški jastreb (warmonger), ki je zelo vokalno podpiral vse ameriške in izraelske agresije po svetu, potem je pričakovati, da v štirih letih svojega mandata ob koncu življenja ne bo bistveno spremenil svoje življenjske filozofije.

In kar se mene tiče (ki so me, tako kot profesorja Jeffreya Sachsa in profesorja Johna Mearsheimerja, Biden in ameriški demokrati v zadnjih štirih letih močno razočarali), favoriziram slogan “make trade, not war“.

Trumpov mandat je zaradi njegove fiksacije na posel, od katerega ima on koristi, zaradi česar se bo ukvarjal z Ameriko, namesto s svetom, ob končanju vojne z Ukrajino tudi velika priložnost za Evropo, da se končno osamosvoji od ZDA in odraste.

Zato se mi Trump zdi za svet manjše zlo od Harrisove.