Slovenska industrija počasi peša, med drugim jo ubijajo visoke cene energije in stagnacija v evrskem območju kot posledice energetske krize in tehnološkega zaostajanja evropskega gospodarstva. Pri nas jamramo, da ni tehnološkega razvoja, da ni idej, če pa so, pa poslovno okolje ni primerno za njihov razvoj in komercializacijo. V glavnem, ko bo zašla slovenska industrija, nimamo ničesar s čim bi jo nadomestili. Nimamo ideje, kako bi ustvarili visokokvalificirana delovna mesta, delovna mesta, ki temeljijo na znanju in so v špici tehnološkega razvoja.

No, tukaj je ideja. Tehnološki giganti, kot so Google in Microsoft in velika storitvena podjetja, katerih procesi temeljijo na obdelavi ogromnih količin podatkov in uporabi algoritmov umetne inteligence, so ugotovili, da za delovanje teh podatkovnih centrov in storitev v oblaku na osnovi umetne inteligence, potrebujejo izjemne količine stanovitne in poceni električne energije. Ugotovili so, da te energije ne morejo dobiti iz sončnih panelov ali vetrnic, pač pa, da so najbolj primeren vir jedrske elektrarne. Amazon je letos od Talna kupil 960-megawatni podatkovni center v Pennsilvaniji, ki ga poganja bližnja jedrska elektrarna. Microsoft je napovedal investicijo v ponovno odprtje že zaprte jedrske elektrarne Three Miles Island za svoj podatkovni center. Google je podpisal pogodbo s Kairos Power, ki naj bi prek majhnih modularnih reaktorjev zagotavljala zansljivo, stabilno in poceni nizkoogljično energijo za Googlov podatkovni center z umetno inteligenco.

Torej: zakaj ne bi privabili v Slovenijo tehnoloških velikanov z izgradnjo še enega dodatnega bloka jedrske elektrarne v Krškem, ki bi tehnološkim podjetjem zagotavljal dovolj stabilne in poceni električne energije za podatkovne centre? Koliko visokokvalificiranih delovnih mest (programerjev, inženirjev, podpornih služb…) bi lahko Slovenija s tem ustvarila? In koliko novih delovnih mest bi nastalo zaradi vznikanja majhnih tehnoloških podjetij okrog tehnološkega velikana?

Jedrska energija postaja velik privlačni faktor za prihodnji tehnološki in gospodarski razvoj. Zakaj ne izkoristimo potenciala krške elektrarne?

Problem elektrike iz sončnih panelov je, da je zgolj občasna. Za razliko od elektrike iz stanovitnih virov, kot so jedrska, termo ali tudi hidro elektrarn, elektrika iz solarjev nima konstantne cene. Niha v skladu s sončnim in sezonskim ciklom. Ena sekunda električne energije sredi sončnega poletnega dneva ni enako vredna kot sekunda električne energije pozimi, zjutraj ali pozno popoldne. Več je sonca, manj je vredna elektrika iz sončnih panelov. Ko je sonca največ (sredi poletnega dneva), je tržna cena elektrike iz sončnih panelov blizu ničle ali celo negativna.

In več kot je sončnih elektrarn priključenih na omrežje, večji je problem. Kajti sredi sončnega poletnega dneva proizvajajo elektriko, ki je nihče ne potrebuje in je ni mogoče shraniti (zato je malo ali nič vredna), pozno popoldne, ko sonce izgublja moč, pa je potrebno vklapljati nadomestne kapacitete (plinske elektrarne) ali uporabljati drage baterije. Poglejte spodnji zelo nazoren graf. Vsak megawat inštaliranih sončnih panelov mora imeti pokritje v megawatu inštaliranih nadomestnih kapacitet ali baterij. Problem se nato samo še poveča izven pomladno-poletne sezone, ko je sončnih dnevov malo, so krajši in ko sonce daje zelo malo moči, takrat inštalirane kapacitete baterij nič ne pomagajo in je treba večino časa poganjati nadomestne kapacitete (večinoma plinske elektrarne).Sončne elektrarne delujejo pač samo 12.5 % časa, jedrske pa denimo 92 % časa v letu (podobno tudi termo elektrarne).

Če investira država v sončne panele, mora v enaki meri investirati tudi v nadomestne plinske elektrarne in baterije (ob ogromnih investicijah v nadgradnjo omrežja), kar podvoji kapaciteto potrebnih energetskih zmogljivosti in seveda vrednost potrebnih investicij močno poveča. Bistveno bolj, kot če bi namesto sončnih panelov imeli samo plinske elektrarne (kar je umazano) ali kombinacijo brezogljičnih hidro in jedrskih elektrarn.

Zato, ko nekdo govori o nizki LCOE ceni elektrike iz sončnih panelov in da so se cene panelov v zadnjem desetletju znižale za 90 %, veste, da je bodisi popolni šarlatan ali pa popolni manipulant, ki bi vas rad nategnil.

Emma Kok, 15 let

Glas ljudstva v obsegu 12 ljudi se “reprezentativno” bori proti referendumu, kjer bi lahko 1.693.328 volilnih upravičencev povedalo svoje mnenje

Strinjamo se, TEŠ6 projekt je bil nepotreben (bistveno bolj smiselno bi bilo nadgraditi in podaljšati življenjsko dobo blokoma 4 in 5) in pri tem projektu je prišlo do korupcije. Toda TEŠ6 nas je stal (po vrnitvi dela koruptivnega denarja) okrog 1.3 milijarde evrov, zagotavlja nam pa leto za letom okrog 1 četrtino vse domače proizvodnje elektrike. V sončne elektrarne pa smo skupaj s subvencijami vrgli okrog 1.7 milijarde evrov, proizvedejo pa (laniI) le 6 % vse vse domače proizvodnje elektrike.

Zakaj se nihče ne vpraša o smotrnosti te zgrešene ekonomske politike (katere stroški šele prihajajo z zelo dragimi nadgradnjami distribucijskih omrežij)? Zakaj nihče ne zahteva referenduma o tem zgrešenem projektu? Zakaj se nihče ne vpraša, kako koruptiven je ta projekt?

Zakaj ne? Ker gre za demokratizirano korupcijo. Vlada je z denarjem vseh nas, ki imamo priključek električne energije, podkupila nekaj velikih investitorjev (z zajamčenim odkupom elektrike po zajamčenih visokih cenah) in več kot 30 tisoč malih, gospodinjskih investitorjev (s subvencijami prek letnega net meteringa in subvencijami za vgradnjo sončne elektrarne). Tudi jaz sem postavil sončno elektrarno zaradi te subvencije. Toda je ta korupcija, ki jo plačuje preostalih 830 tisoč gospodinjstev prek prispevkov za OVE in prek višje cene elektrike iz TEŠ6 zaradi emisijskih kuponov, kaj manjša od korupcije pri TEŠ6?

Je korupcija kaj manjša, če je demokratizirana? Je korupcija kaj manjša, če je njenih koristi deležno nekaj deset tisoč ljudi, ne pa samo nekaj deset mandeljcev?

Vodik je sveti gral, nemške energetske pravljice, imenovane Energiewende. Energiewende stoji in pade na vodiku. Vodik naj bi shranil presežke električne energije iz obnovljivih virov in se nato uporabljal v plinskih elektrarnah za proizvodnjo elektrike ali pa kot energent v industriji in prometu. Toda ali so nemški Zeleni res našli sveti gral?

Lepota vodika je v tem, da je brezogljičen in da torej pri njegovem “kurjenju” ne nastajajo emisije CO₂. Od tod ideja, da bi iz viškov električne energije iz obnovljivih virov sonca in vetra prek elektrolize vodo (H₂O) pretvarjali v vodik (H₂), tega shranjevali in ga nato namesto zemeljskega plina uporabljali za proizvodnjo elektrike in v industriji za proizvodnjo toplotne energije. Avtomobili, kamioni, ladje in letala naj bi vozili na vodik.

Nič čudnega, da so “najbolj napredne države, na čelu z Nemčijo, Evropska komisija in mednarodne organizacije, kot je Mednarodna agencija za energijo (IEA), ponoreli za “zelenim vodikom” in ga proglasili kot ključni element v razogljičenju planeta.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinar Adam Tooze je izvrstno opisal Bidnovo zunanjo politiko:

“Trump in Biden sta voljna prispevati k nadzorovanemu rušenju  post-hladnovojne mednarodne ureditve”.

V bistvu rušita ureditev, ki so jo po koncu hladne vojne postavile ZDA kot edini globalni hegemon, in to po točki, ko ji liberalna in multilateralna mednarodna ureditev zaradi geopolitičnih razlogov ne ustreza več. Ruši jo po točki, ko je Kitajska – ki je izvrstno izkoristila liberalno in multilateralno mednarodno ureditev za svoj razvoj – gospodarsko in vplivno prerasla ZDA in ogrozila njen položaj globalnega hegemona.

We need some explanation for why the US is not doing more to calm the situation in the Middle East and to push for negotiations between Ukraine and Russia.

There is one school of thought that says the Biden administration is muddling through. It has no grand plan. It lacks the will or the means to discipline or direct either the Ukrainians or the Israelis. As a result, it is mainly focused on avoiding a third world war.

If so, that is a sad testament to the decline of American hegemonic ambition. No wonder there are calls in the US for Washington to develop an “independent” foreign policy – independent, that is, of Ukraine and Israel.

But what if that interpretation is too benign? What if it underestimates the intentionality on Washington’s part? What if key figures in the administration actually see this as a history-defining moment and an opportunity to reshape the balance of world power? What if what we are witnessing is the pivoting of the US to a deliberate and comprehensive revisionism by way of a strategy of tension?

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

French Defense Minister Sebastien Lecornu claimed in an interview that Russia is his country’s “greatest threat” apart from terrorist groups. He pointed to its “aggressive” actions over the past year, “not only to our interests in Africa, but also directly to our Armed Forces”. Lecornu also accused Russia of “waging an information war” and “militarizing new environments, including the seabed and cyberspace.” The reality is that Russia does pose a threat to France, but only to its hegemony, not to its legitimate interests.

Russia’s African policy, which readers can learn more about here, seeks to accelerate multipolar processes there. This has taken the form of supporting the former French colonies of Mali, Burkina Faso, and Niger, not only bilaterally, but also multilaterally with regard to their newly formed Sahelian Alliance and Confederation. Their patriotic military leaderships envisage reducing their outsized dependence on France by relying more on Russia in order to regain as much of their lost sovereignty as possible.  

Nadaljujte z branjem→