Rusije sankcije očitno ne bolijo. Glejte spodnjo sliko, narejeno na podlagi podatkov in napovedi IMF v World Economic Outlook (iz oktobra 2022, 2023 in 2024). Le leta 2022 (prvo leto vojne v Ukrajini) je ruski BDP upadel za 2.1 % (nekateri so napovedovali tudi do 15 % upad, IMF je še oktobra 2022 Rusiji napovedoval upad BDP za 3.4 %). Oktobra 2022 je IMF Rusiji napovedoval upad BDP tudi za leto 2023, in sicer za 2.3 %. Toda v resnici je rusko gospodarstvo v 2023 zraslo za 3.6 % (torej napaka v napovedi za skoraj 6 odstotnih točk). Še oktobra 2023 je IMF Rusiji napovedoval rast v 2023 zgolj za 2.2 % (dejanska rast pa je bila 3.6 %) in zgolj za 1.1 % v 2024. Toda leto dni kasneje, oktobra 2024, je IMF Rusiji za leto 2024 napovedal rast 3.6 %. Za leto 2025 pa spet upad rasti na le 1.3 %. Torej sankcije niso imele negativnega učinka na rusko gospodarstvo, čeprav ga IMF vztrajno napoveduje.

Prav tako sankcije niso negativno vplivale na trajektorije rasti Kitajske in ZDA, katerih trendi rasti so ostali nespremenjeni. Sankcije proti Rusiji so obema zgolj koristile – ZDA pri izvozu energentov v Evropo po izjemno visokih cenah, Kitajski pa pri nadomeščanju evropskega izvoza v Rusijo (Kitajska je na mesečni ravni povečala izvoz v Rusijo iz 4 na 11 milijard dolarjev). So pa sankcije škodile evropskim državam, predvsem pa Nemčiji. Kot lahko vidite spodaj, je nemško gospodarstvo že drugo leto v recesiji. In nič boljše ne bo v 2025, čeprav ji IMF zaenkrat še optimistično napoveduje rast za 0.8 %.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden so Daron Acemoglu, Simon Johnson in James Robinson (AJR) dobili letošnjo nagrado švedske centralne banke za ekonomijo za prispevek k razumevanju, kako se oblikujejo institucije in kako te vplivajo na razvoj in blaginjo držav. Čeprav je nagrada močno zaslužena, pa je njihovo delo sprožilo precej polemičnih odzivov.

Raziskovalno delo AJR naslavlja eno najpomembnejših vprašanj v ekonomiji: kako pojasniti razlike v razvitosti med državami? Zakaj so se nekatere države razvile, drugi pa ostajajo revne? Če izključimo biološke, kulturne ali geografske razlike, nam kot ključni dejavnik ostanejo razlike v zgodovinsko-politični ureditvi med državami. Torej kakšne politične in pravne ureditve so imele države v zgodnjih fazah razvoja, preden so postale moderne države.

Nadaljujte z branjem→

Kot napovedujem v sosednji kolumni, je kitajski industrijski vzpon dokaj podoben ameriškemu iz 19. stoletja glede ključnih karakteristik, to je korupciji kot gonilu razvoja. Zato oznaka  “The Gilded Age” – Pozlačena doba. Yuen Yuen Ang (iz John Hopkins University) je v dveh izjemno dobrih knjigah (The China Gilded Age in How China Escaped the Poverty Trap) pokazala, da je prav korupcija (v sicer avtoritarnem sistemu) pospešila razvoj v Kitajski (podobno kot podeljeni monopoli v ZDA v 19. stoletju ali tehnološki monopoli v 21. stoletju). Kitajska se je lotila preganjanja korupcije šele v zadnjem desetletju, ko je že dosegla visoko raven razvitosti. Podobno kot ZDA v začetku 20. stoletja z protimonopolno zakonodajo.

Spodaj je nekaj odlomkov iz primerjalne analize Angove glede ameriške in kitajske pozlačene dobe industrializacije. Angova dokazuje, da glede rivalstva med ZDA in Kitajsko ne gre za “spopad civilizacij”, pač pa za neverjetno podobnost razvoja v njuni zgodnji fazi industrializacije. Kot pravi Angova:

ko odstranimo datume in imena v ameriški zgodovini 19. stoletja, so vzporednice med tem obdobjem in Kitajsko po letu 1978 osupljive. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisanje o kakršnemkoli pozitivnem vidiku delovanja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) je danes v Sloveniji skoraj samomor. Potem, ko je vsa politika, mediji, stroka in splošna javnost prepričana, da je TEŠ največja korupcijska afera v državi in najbolj zgrešena investicija v naši zgodovini, prostora za kakšen dodaten pogled skorajda ni. A ker dogajanja v zvezi s TEŠ kot pri vsaki drugi zadevi, vseeno nikoli niso samo črno-bela, bi vseeno poskusili navesti nekaj zanimivih številk o TEŠ-u, ki zainteresiranemu bralcu odpirajo še kako dodatno dimenzijo te naložbe. V tekstu so predstavljene predvsem javno dostopne in preverljive številke skupaj z opisom, kak vsebinski komentar pa bi bil že nevaren.

Investicijski vložek v TEŠ

Začnimo torej s številko o investicijski vrednosti naložbe v šesti blok TEŠ ki je znašala približno 1,4 milijarde evrov. Zaradi spornosti določenih postopkov pri naročanju tega objekta pri dobavitelju, je ta kasneje priznal previsoko plačilo v višini nekaj preko 200 milijonov eur in to menda tudi poravnal. A na drugi strani je bilo za redno obratovanje naprave v zadnjih desetih letih dodatno vložen podoben znesek, tako da kot investicijski vložek še vedno upoštevamo omenjenih 1,4 milijarde eur. Po prvotnem načrtu naj bi TEŠ obratoval vsaj kakih 20 let s 3,5 TWh letne proizvodnje električne energije, kar pomeni 27 eur investicijskega vložka skupaj z obrestmi na proizvedeno megavatno uro. Po trenutnih načrtih naj bi poslovanje v nekaj naslednjih letih predčasno zaključili, kar glede na do sedaj in v bodoče proizvedeno elektriko pomeni skupne stroške investicije okoli 37 eur/MWh.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja podelitev nagrade švedske centralne banke trem ekonomistom (Acemoglu, Johnson & Robinson, AJR) za prispevek na področju razumevanja vpliva institucij na gospodarski razvoj je svojevrsten akt cinizma komiteja, ki pri Riksbank izbira vsakoletne nagrajence. Brendan Greeley je v Financial Timesu čudovito pojasnil kontroverzno izbiro kot “nagrado za uporabo ekonomije prav pri tistih stvareh, kjer je ekonomija sama po sebi slaba pri razumevanju“.

Ekonomija je dobra pri številkah, toda določenih stvari, v bistvu velike večine, ni mogoče pojasniti s številkami. In tukaj se ekonomija zateče k mehkim konceptom, kot so denimo institucije, da bi z njimi pojasnila tisti del, kjer pojasnjevalna moč v statističnih modelih na podlagi korelacij med številkami kaže velike škrbine. Toda problem ekonomije je, da je pri tem standardno površna. Ekonomistov ne zanima kompleksnost medsebojnih odnosov in historična evolucija, ki je pripeljala do te kompleksnosti odnosov, pač pa iz celotne zgodbe izberemo eno ali nekaj anekdot, ki nam “pašejo” v naš reduciran empirični koncept. Ne preberemo celotne zgodovinske knjige, pač pa nekaj strani, in na podlagi teh nekaj anekdot zapolnimo škrbino v naših “empiričnih”, no statističnih modelih s korelacijami med številkami.

Nadaljujte z branjem→

Najprej je šla v franže danska pravljica o zelenem vodiku za Nemčijo, nato norveška, zdaj pa še španska. Proizvodnja vodika iz viškov elektrike iz sonca in vetra ne zmore preskočiti niti e od ekonomike. Predraga elektrika in prenizka izkoriščenost elektrolizerjev sta ključni faktor, nato pridejo težave z ekonomiko pri transportu in skladiščenju in na koncu še težave z ekonomiko pri proizvodnji elektrike iz zelenega vodika. In če so pri elektriki iz sončnih panelov in vetrnic države še nekako s subvencijami zvabile podjetja in gospodinjstva, da na račun tihe mase večine odjemalcev elektrike, ki plačujejo te subvencije, investirajo v to zgodbo, pri zelenem vodiku ni tako velike subvencije, da bi kdo sploh začel z resno proizvodnjo.