Veliki problemi majhnih nuklearnih reaktorjev, vendar tako prikladni za manipulacije

Majhni nuklearni reaktorji (SMR) so super ideja. Izgradijo se enote velikosti kontejnerja in nato se zložijo kot lego kocke v poljubno velikost. Postavijo se v mesta, v industrijske cone, pred podatkovne centre. Zahodne države in velika podjetja imajo velike načrte z njimi, Indija jih hoče zgraditi kar 25, Amazon jih hoče za svoje podatkovne centre. Toda eno so ideje in navdušenje, drugo pa realnost. Realnost pa SMR ni prav naklonjena. V ZDA sta propadla oba velika podjetniška podviga, da bi razvili in poceni gradili SMR. Začetni načrti o ceni 3 milijarde $ za en SMR so se podvojili, nato potrojili ali celo početverili, čas gradnje pa se je podaljšal na celo na 12 let. Ameriški Westinghouse in francoski EDF, ki tudi popularizirata SMR, v bistvu načrtujeta zgolj pomanjšani (300 MW) različici svojih velikih reaktorjev. Toda nimata še razvitih.

Trenutno v svetu obratujejo le trije SMR – dva v Rusiji in eden na Kitajskem. Teh pa na zahodu nočejo. Politika pač. Zato je danes navduševanje nad SMR-ji, ki bodo nekoč razviti, in jih jemati kot nadomestek za standardne jedrske elektrarne, iluzija. Podobna iluziji, da bomo s tehnologijami, ki bodo nekoč razvite, iz viškov elektrike iz sončnih panelov učinkovito delali zeleni vodik, ga skladiščili in nato iz njega proizvajali elektriko, ter tako razogljičili proizvodnjo elektrike. Ali da bomo s tehnologijami, ki bodo nekoč razvite, razvili tako gromozansko velike baterije, da bomo vanje shranili vse poletne viške elektrike iz sončnih panelov in jih porabili pozimi, ter tako razogljičili proizvodnjo elektrike.

To so pravljice, v katere verjamejo le diplomanti družbenih ved, ki ne poznajo fizikalnih in kemičnih zakonitosti in nimajo pojma o ekonomiki. Ki pa imajo v rokah politično moč, da odločajo o teh stvareh. In njihov argument, da počakajmo še 2 ali 4 leta, da bodo razviti SMR, je zgolj njihova manipulacija, da bi zavrli ali preprečili odločitev za gradnjo standardnih jedrskih elektrarn kot edinega stanovitnega, izdatnega, nizkoogljičnega in poceni vira električne energije.

En odgovor

  1. Edini resni SMR, če odštejemo tiste v jedrskih podmornicah (kjer gre za posebne zahteve, posebno gorivo in omejeno dobo trajanja zaradi tega) in ruskih ledolomilcih, je ruski Akademik Lomonosov. Gre še za en aspekt jedrske tehnologije, kjer so Rusi (deset) leta pred zahodno konkurenco.

    Ampak njih zaradi političnih razlogov ne bomo vabili na razpise.

    Všeč mi je