Anketa Mediane, objavljena v nedeljo, je pokazala, da je vladi Roberta Goloba uspelo doseči neslaven rekord – najnižjo podporo javnosti doslej (podpira jo le 26.3 %, ne podpira pa 58.3 %). Podpora vladi je nižja celo od podpore osovraženi vladi Janeza Janše ob koncu njenega mandata leta 2022. Svobodo, dominantno stranko koalicije, bi na volitvah podprlo le še 11.7 %, kar je manj od tretjine glasov na volitvah leta 2022. 

Podobno se dogaja mavrični vladi Olafa Scholza v Nemčiji, ki ima najnižjo podporo po združitvi Nemčije leta 1991. Njegovo stranko SPD bi podprlo le še okrog 15 % volilcev. Obema vladama in njunima predsednikoma volilci zamerijo predvsem neodločnost in nesposobnost reševanja problemov ter notranja trenja. Slovenska specifika pri nezadovoljstvu z vlado so predvsem problemi v zdravstvu, nemška pa strah pred priseljenci. Oboje se zdi pretežak oreh za obe vladi.

Ob nizki podpori volilcev pa imata obe vladi skupno predvsem deindustrializacijo gospodarstva. V mandatih obeh vlad se je začel ali močno pospešil upad industrijske proizvodnje. Predvsem energetsko intenzivne proizvodnje. Obseg nemške industrijske proizvodnje je od začetka leta 2022 upadel za 10 %, obseg energetsko intenzivnih panog pa za 15 %.

Podobno velja za Slovenijo, kjer padec obsega proizvodnje energetsko intenzivnih panog prav tako znaša 15 %.

Glavni razlogi za upad industrijske proizvodnje so predvsem visoke cene energije po začetku vojne v Ukrajini, ko so cene plina poskočile za nekajkrat in so še vedno za dvakrat višje kot pred začetkom vojne. Nemška vlada je izgubo ruskega plina poskusila nadomestiti z norveškim in ameriškim, ki pa sta neprimerno dražja (sploh ameriški LNG). Scholzeva vlada se najprej ni odločila za odprtje novozgrajenega plinovoda Severni tok 2, po razstrelitvi 3 izmed 4 cevi pa se ni odločila za odprtje nepoškodovane četrte cevi, kar bi nemški industriji omogočilo pridobiti poceni ruski plin. Za nameček pa je minister za gospodarstvo Robert Habeck iz stranke Zelenih dosegel zaprtje še zadnjih jedrskih elektrarn, kar je še dodatno dvignilo cene električne energije. Posledica energetskega šoka je zapiranje obratov energetsko intenzivnih podjetij, kot je BASF, in njihova selitev proizvodnje v tujino.

Tudi v Sloveniji so cene energije za gospodarske subjekte poskočile za 2.5-krat (plin) ozirma 3-krat (elektrika) in so danes za več kot 60 % (plin) oziroma 140 % (elektrika) višje kot pred začetkom vojne v Ukrajini.

Glede plina je slovenska vlada imela izbiro, da ohrani pogodbo z ruskim dobaviteljem (kot je storila Avstrija), vendar jo je vlada v navalu nerazsodnosti enostransko prekinila. Posledica je bila, da je morala poiskati nadomestne količine, te pa je našla delno v Alžiriji, predvsem pa v Avstriji. Problem te odločitve je, da so cene alžirskega plina precej višje, prav tako pa cene ruskega plina, ki ga Avstrija Sloveniji prodaja s premijo (in za katerega se v Sloveniji pretvarjamo, da ne vemo, od kod prihaja). Ob tem pa ima Slovenija na vratu še arbitražo glede enostransko prekinjene pogodbe, kjer bo nekoč v prihodnosti morala plačati kazen za neprevzet plin.

Glede elektrike je slovenska vlada naredila obratno od nemške. Nemška vlada je subvencionirala cene elektrike podjetjem in v ta namen porabila blizu 100 milijard evrov. Slovenska vlada pa je zamejila cene elektrike za gospodinjstva, za podjetja pa je z ukrepi zamejitve cen čakala tako dolgo, dokler niso podjetja že sama sklenila pogodb o dobavah, in to po izjemno visokih cenah (tudi po 400 do 600 EUR za MWh). Spodnja slika nazorno kaže, da so v energetski krizi za gospodinjstva cene elektrike in plina ostale pod povprečjem EU,  za podjetja pa so se cene elektrike glede na povprečje EU dvignile za več kot 30 %. Torej medtem ko so cene plina za podjetja v Sloveniji delile v povprečju enako usodo kot ostale članice EU (dvig cen v enaki meri), pa so se cene elektrike za podjetja v Sloveniji povečaale za 30 % bolj kot v povprečju ostalih EU držav.

Posledica takega zvišanja cen elektrike za gospodarske subjekte je seveda povečana stroškovna nekonkurenčnost, zaradi česar so energetsko intenzivna podjetja bodisi povsem zaustavila proizvodnjo (Talum je ugasnil primarno elektrolizo aluminija) ali jo močno zmanjšala. To se kaže tako v zmanjšanju industrijske proizvodnje za 15 % (slika zgoraj) kot v zmanjšanju porabe elektrike v gospodarstvu za 16 % (slika spodaj).

Vendar se kriza širi tudi na ostale panoge, predvsem v avtomobilsko, ki jo ob energetski krizi stiska tudi nekonkurenčnost napram kitajski. In ko nemški Volkswagen napoveduje zaprtje treh obratov v Nemčiji in zmanjšanje zaposlenosti za okrog 30 %, se ta šok širi tudi med slovenske dobavitelje nemškim avtomobilskim proizvajalcem. Ti že napovedujejo odpuščanja.

Torej, obe – Golobova in Scholzeva – vladi imata ob splošnem nezadovoljstvu volilcev z njunim delovanjem skupno predvsem to, da bo ob njunem skorajšnjem odhodu industrija manjša za okrog desetino. In to je rezultat predvsem njune neodločnosti oziroma prepoznega ali povsem napačnega ukrepanja v času energetske krize.