Bine Kordež

Pisanje o kakršnemkoli pozitivnem vidiku delovanja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) je danes v Sloveniji skoraj samomor. Potem, ko je vsa politika, mediji, stroka in splošna javnost prepričana, da je TEŠ največja korupcijska afera v državi in najbolj zgrešena investicija v naši zgodovini, prostora za kakšen dodaten pogled skorajda ni. A ker dogajanja v zvezi s TEŠ kot pri vsaki drugi zadevi, vseeno nikoli niso samo črno-bela, bi vseeno poskusili navesti nekaj zanimivih številk o TEŠ-u, ki zainteresiranemu bralcu odpirajo še kako dodatno dimenzijo te naložbe. V tekstu so predstavljene predvsem javno dostopne in preverljive številke skupaj z opisom, kak vsebinski komentar pa bi bil že nevaren.

Investicijski vložek v TEŠ

Začnimo torej s številko o investicijski vrednosti naložbe v šesti blok TEŠ ki je znašala približno 1,4 milijarde evrov. Zaradi spornosti določenih postopkov pri naročanju tega objekta pri dobavitelju, je ta kasneje priznal previsoko plačilo v višini nekaj preko 200 milijonov eur in to menda tudi poravnal. A na drugi strani je bilo za redno obratovanje naprave v zadnjih desetih letih dodatno vložen podoben znesek, tako da kot investicijski vložek še vedno upoštevamo omenjenih 1,4 milijarde eur. Po prvotnem načrtu naj bi TEŠ obratoval vsaj kakih 20 let s 3,5 TWh letne proizvodnje električne energije, kar pomeni 27 eur investicijskega vložka skupaj z obrestmi na proizvedeno megavatno uro. Po trenutnih načrtih naj bi poslovanje v nekaj naslednjih letih predčasno zaključili, kar glede na do sedaj in v bodoče proizvedeno elektriko pomeni skupne stroške investicije okoli 37 eur/MWh.

Kot največji problem investicije v TEŠ se izpostavlja preplačanost naložbe in/ali izbira neustreznega proizvodnega agregata. Navaja se prevelika moč bloka (menda naj bi bil ustreznejši manjši) ali alternativno cenejša opcija obnove blokov 4 in 5. Na drugi strani pa imamo mnenja, da manjši blok ne bi dosegal takšnih karakteristik (tudi okoljskih), še bolj to velja za obnove starih naprav, ki objektivno ne morejo doseči 20-letnega obratovanja kot nova naprava. Manjši blok bi porabil manj premoga, ki naj bi ga sicer zmanjkalo, a seveda proizvedel tudi manj elektrike vendar z relativno višjimi izpusti. O teh alternativah se verjetno ne bomo poenotili, a če bi denimo sedanji blok zgradili 400 milijonov eur ceneje, bi bil skupni strošek elektrike na potencialno proizvodnjo 20 eur/MWh, torej 7 eur/MWh cenejši. Če torej poskušamo oceniti morebitno preplačanost in napačne odločitve o gradnji TEŠ 6, je bil strošek vložka mogoče višji za kakih 10 eur/MWh kot neka optimalna izbira – in to naj bi bila tista katastrofalna napaka slovenske države. Ideje, kako pa bi lahko za 1 ali 5 eur/MWh (tudi takšne ocene beremo) zgradili drugačen blok TEŠ ali drugo napravo, ki bi nam zadnjih deset let zagotovila tretjino električne energije, pa so popolnoma nerealne za vsakogar, ki nekoliko razume ekonomijo.

Za predstavo, kaj pomenijo te številke o investicijskih stroških TEŠ 6, navedimo na primer podatek, da je vložek v izgradnjo sončne elektrarne okoli 70 eur na proizveden MWh v življenjski dobi panelov. Seveda brez stroškov same proizvodnje kot pri TEŠ, a s pomembno finančno podporo države oz. vseh porabnikov električne energije v Sloveniji. Okvirni strošek investicijskega vložka v morebitno novo jedrsko elektrarno bo s podobnim financiranjem okoli 30 eur/MWh če upoštevamo 40 letno življenjsko dobo, a s tudi nižjimi stroški obratovanja.

Ob tem je zanimiv še podatek, da so Nemci v zadnjih dveh desetletjih v izgradnjo obnovljivih virov, preračunano na število prebivalcev Slovenije, investirali 15 milijard evrov (10-krat več kot naložba v TEŠ!). In rezultat? Pozimi, ko ni sonca, morajo skoraj polovico elektrike proizvesti iz premoga in plina. Izpuste CO2/MWh imajo kako tretjino višje od Slovenije in skoraj 10-krat višje kot Francija, ki se dvotretjinsko oskrbuje iz jedrskih elektrarn. Bogve, kako Nemci razumejo te ogromne stroške. Preteklo zimo so v Evropi, kljub velikim vlaganjem v OVE, iz premoga proizvedli najmanj 200-krat več elektrike kot naš TEŠ, samo Nemčija in Poljska preko 100-krat več.

Tekoči stroški obratovanja TEŠ

Drug ključen strošek proizvodnje elektrike v TEŠ so tekoči stroški obratovanja, torej stroški materiala in storitev ter plače vseh zaposlenih vključenih v proces proizvodnje. Poleg okoli 1.500 zaposlenih v elektrarni in premogovniku, je v vseh družbah, ki opravljajo razne storitve za delovanje elektrarne zaposlenih še najmanj 500 ljudi katerih stroške plač smo prišteli k skupnim stroškom zaposlenih. Pri stroških ves čas poslušamo o ceni premoga, a ta podatek je v bistvu irelevanten. Premogovnik in elektrarna sta neločljivo povezani družbi, TEŠ-a brez premogovnika ni, premogovnika pa ne brez TEŠ-a. Zaradi tega je smiselno gledati samo skupne stroške celotnega proizvodnega procesa v obeh družbah, kar je tudi prikazano na sliki. Diskusija o ceni premoga je podobna, kot če bi se v pekarni ukvarjali s ceno testa, ki ga potem spečejo. Trudijo se pač za čim nižje skupne stroške in ne razpravljajo v neskončnost po kakšni ceni si bodo interno prodajali testo, preden ga spečejo.

Povprečni skupni tekoči stroški obratovanja elektrarne so zadnjih 10 let znašali 47 eur/MWh (po trenutnih cenah bi bilo to 55 eur). Tu je potrebno izpostaviti dva vidika. Kot prvo, več kot polovico teh stroškov predstavljajo plače zaposlenih. Denar, ki ga država dobi nazaj preko potrošnje, polovica pa gre tako za plačilo davkov (povprečni mesečni strošek dela je bil lani preko 4.500 eur na zaposlenega). Verjetno se zavedamo pomembne narodnogospodarske razlike, če gre za strošek plač, potrošen v državi, ali za strošek nakupa sončnih panelov s plačilom Kitajcem. Še bolj pa velja, da bo morala država stroške plač in davkov v primeru ustavitve proizvodnje nadomestiti iz drugi virov. Te plače so za TEŠ sicer strošek, narodnogospodarsko pa pomenijo ustvarjeno dodano vrednost (BDP).

Drug vidik, ki je bolj zaskrbljujoč, pa je povečanje tega stroška zadnja tri leta. Pred časom so se ti stroški gibali na nivoju okoli 150 mio eur letno, lani že preko 200 eur in to ob 30 % nižji proizvodnji (!) Beremo celo načrte, kako bomo proizvodnjo elektrike še prepolovili, a število zaposlenih ohranili. Zaradi takšnih odločitev in trendov je skupni strošek na MWh že sedaj porastel za 80 % in v duhu racionalnosti poslovanja bi morali vseeno bolje nadzorovati obseg teh stroškov. Če imamo celo še več stroškov ob nižji proizvodnji, nam povečana proizvodnja v bistvu ne prinaša dodatnih stroškov. To je pomemben element v kalkulacijah mejnih stroškov proizvodnje elektrike v TEŠ in posledično pri odločitvah o nadaljnjem obratovanju TEŠ.

Emisijski kuponi

Najbolj specifičen pa je tretji strošek proizvodnje v TEŠ in sicer nakup emisijskih kuponov, ki postajajo najtežje finančno breme za proizvodnjo elektrike v Šoštanjski elektrarni. Plačevanje kuponov za obseg emisij CO2 je v bistvu taksa za izpuste, ki jo plačujejo onesnaževalci, nato pa se po dogovorjenem ključu razdeli med države. Zakaj višino takse Evropska Unija ne določa z aktom (kot vse druge davščine), temveč je določanje njene višine prepustila trgu, nepredvidljivim gibanjem in tudi zaslužkom posrednikov, sicer ni razumljivo. Njihova cena se je v nekaj letih iz 10 eur/MWh dvignila na okoli 70 eur na proizvedeno megavatno uro elektrike (podatki po letih v sliki) in TEŠ je zanje lani plačal 200 mio eur.

A tako visoke cene na drugi strani pomenijo tudi priliv v državo in sicer skoraj 200 mio eur letno v podnebni sklad, kjer se trudimo kako ta denar porabiti za razne okoljsko prijazne naložbe (energetska sanacija stavb, subvencije brezemisijskim vozilom, subvencije obnovljivim virom energije in drugim 40-tim vrstam podobnih vrst porabe). Tu je potrebno poudariti, da TEŠ neposredno ne plačuje v naš podnebni sklad in če bi TEŠ danes ustavili, bi ta sredstva do leta 2030 še vedno prejemali. Drži pa tudi, da ta sredstva prejemamo na osnovi določitve kvot na nivoju EU zaradi TEŠ-a in da jih v novi razdelitvi po zaprtju TEŠ-a ne bo več. Za TEŠ in proizvodnjo elektrike je dejanski strošek, a res je tudi, da posredno ta denar dobimo nazaj in s stališča države prav tako pomeni ustvarjeno dodano vrednost (višji BDP). Narodnogospodarsko plačevanje teh kuponov torej ni strošek in če v Podnebni sklad ne bi dobili teh prilivov, bi morala država zbrati denar za omenjene subvencije iz drugih davčnih prilivov. Če torej problem gledamo s stališča države (in to je njena naloga), potem ima ta strošek prav tako precej drugačno dimenzijo kot na primer omenjeni nakup sončnih panelov iz tujine.

Skupni stroški in proizvodnja v TEŠ

Vse navedene tri skupine stroškov proizvodnje elektrike v TEŠ-u in same investicije lahko povzamemo kot:

• stroški vložka v izgradnjo bloka 6 TEŠ skupaj z obrestmi, katere ocenjujemo na okoli 30 eur/MWh, če bi objekt deloval v pričakovanem obsegu in dobi, od česar je mogoče kakih 10 eur/MWh spornih (tista katastrofalna napaka z izgradnjo TEŠ),
• drugo so stroški obratovanja TEŠ skupaj z odkopom premoga, ki so se po današnjih cenah do sedaj v povprečju gibali okoli 55 eur/MWh – trenutno pa se zaradi nižje proizvodnje in kljub temu celo še višjih stroških, gibljejo okoli 75 eur/MWh,
  • od teh stroškov dobro polovico predstavljajo stroški vseh zaposlenih vezanih na delovanje termoelektrarne, ki bodo še nekaj časa strošek, če TEŠ obratuje ali ne,
• nato pa imamo še stroške emisijskih kuponov v višini 75 eur/MWh, ki so za TEŠ dejanski strošek, za Slovenijo pa ne, ker posredno dobivamo denar nazaj,
• seštevek vseh teh stroškov je danes tako okoli 180 eur/MWh, od tega pa zaradi obratovanja nastaja pravzaprav samo okoli 40 eur/MWh materialnih stroškov ter potencialni nakup emisijskih kuponov (75 eur), ostale stroške pa imamo tudi, če TEŠ danes ustavimo.

To so zneski preračunani na megavat električne energije, ki kažejo stroške proizvedene elektrike, ki jih imamo s to proizvodnjo, če TEŠ obratuje. V celotnem znesku pa imamo z obratovanjem TEŠ-a trenutno okoli 200 mio eur tekočih stroškov letno, kot omenjeno pol za plače, druga polovica pa so stroški porabljenega materiala, ki so za več kot polovico večji kot še pred nekaj leti kljub tretjinskemu zmanjšanju proizvodnje. Začetni investicijski vložek v TEŠ pa je bil omenjenih 1,4 milijarde eur.

K temu je potrebno dodati še podatke, da smo iz TEŠ-a v zadnjih desetih letih pridobili skoraj 30 % vse doma proizvedene električne energije, pri čemer je zelo pomembno, da TEŠ svojo proizvodnjo lahko prilagaja urnim in sezonskim potrebam. Za vlaganja v obnovljive vire energijo (OVE) smo istočasno uvedli posebni prispevek, ki ga plačujemo vsi porabniki elektrike in tega denarja smo do sedaj zbrali okoli 2,0 milijardi eur ter namenili za podporo OVE. Tu ima največjo vlogo sončna energija in ta je v zadnjih desetih letih zagotovila 3 % celotne domače proizvodnje elektrike, lani že preko 8 %. Seveda je ta številka letno povprečje. Elektriko iz sončnih panelov proizvajamo pač samo takrat ko je sonce in trenutno iz sonca v poletnih mesecih pridobimo že 16 % vse proizvodnje (samo podnevi), pozimi pa le 3 %. Potrebno elektriko izven tega obdobja zagotavljajo drugi agregati, tudi TEŠ in seveda tujina – najbrž tudi iz termoelektrarn na premog v Nemčiji ali Srbiji.

Je bila TEŠ res tako zgrešena naložba za Slovenijo?

V luči teh številk sedaj poglejmo kje se je odrazila ta “katastrofalna” investicijska odločitev za TEŠ. Proizvodnjo elektrike iz premoga v Šaleški dolini bi lahko opustili že pred desetimi leti. S tem bi domačo proizvodnjo znižali za 28 % in bili v povprečju 45 % odvisni od uvoza ključne dobrine za funkcioniranje države. Drugih virov elektrike v takšnem obsegu (vode, sonca, jedrske) v tem času ne bi mogli zagotoviti. V tem primeru bi izgubili tudi preko milijardo zaslužkov zaposlenih in preko milijardo sredstev v Podnebnem skladu. Še vedno pa bi nam ostali vsi stroški zapiranja rudnika in starih agregatov.

Kot opcija novogradnji se navaja obnova takratnih blokov 4 in 5, ki bi bila seveda precej cenejša, a obseg proizvodnje bi bil vsaj pol nižji (imeli bi 30 % uvozno odvisnost), prav tako čas obratovanja, pomembno slabši pa bi bil tudi izkoristek premoga in več izpustov.

Ali pa predpostavimo, da bi zgradili obstoječi blok za denimo 400 mio eur ceneje (večje razlike so nerealne), kar bi znižalo proizvodno ceno elektrike iz TEŠ za slabo desetino. Je to tisti katastrofalni znesek, zaradi katerega je TEŠ vsak dan v vsakem komentarju o zgrešenih naložbah države? Poleti 2022 v času najostrejše energetske krize je veliko slovenskih podjetij  z lastnikom TEŠ-a (družba HSE) podpisalo pogodbo o nakupu elektrike za dve ali tri leta tudi po 300 eur/MWh in več (takšne so bile pač borzne cene, so zagotavljali). Če bi tem kupcem prodajali elektriko iz TEŠ, bi ta kljub visokim stroškom naredila v treh letih preko milijarde eur dobička (!). Mogoče bo že naslednje leto kaka nova energetska kriza, mogoče bodo cene zopet poletele v nebo in takrat bi bila takšna rezerva še kako dobrodošla. Ko torej razpravljamo o milijardah, moramo imeti pred očmi tudi te številke. Realno gledano, odločitev za TEŠ vseeno ne predstavlja takšne katastrofalne investicijske odločitve za Slovenijo kot jo v državi razumemo. Glede na razpoložljive podatke bi lahko ocenili, da smo s trgovanjem z domačo proizvodnjo elektrike v času nihanj cen (s prodajo elektrike vnaprej po nizkih cenah in nato nakupom te elektrike za prodajo domačim odjemalcem po višjih cenah) mogoče izgubili celo večje zneske.

Perspektive TEŠ

To je ocena položaja naložbe v TEŠ v celotnem obdobju obratovanja, drugo vprašanje pa je, kaj narediti danes, ko se cene elektrike ponovno gibljejo na nivoju 80 do 100 eur/MWh, tudi za nakupe v letu 2027. TEŠ pa mora samo za kupone plačevati 70 eur/MWh. Pri stroški hobratovanja in potencialnih izgubah moramo najprej razmejiti stroške, ki nastajajo zaradi tekočega obratovanja elektrarne od stroškov, ki jih bomo imeli tudi če obratovanje danes ustavimo. Vrednost preostanka elektrarne v knjigah ter tudi dolgov je še okoli 500 mio eur in ta strošek ostane v vsakem primeru. Nedvomno bo dolgoročno velik strošek zapiranje rudnika in same lokacije, a tudi ta strošek bi bil že pred desetimi leti ali čez pet let in ga ne smemo pripisovati odločitvi za TEŠ. Potem pa imamo okoli 2.000 ljudi v tem okolju, ki danes prejema letno okoli 100 mio eur plač in vplačuje davke in tudi ta strošek bomo imeli še nekaj let, če TEŠ obratuje ali ne.

Ne glede na višino vseh teh stroškov, bo vsak umen gospodar glede nadaljevanja proizvodnje ocenjeval koliko ima zaradi tega več stroškov. To pa so pravzaprav samo stroški materiala (40 eur/MWh) ter seveda plačevanje emisijskih kuponov (75 eur/MWh), kar skupaj sicer tudi presega trenutne prodajne cene in v teh razmerah bi načeloma lahko zaključili, da je bolje, da TEŠ stoji. A upoštevati moramo, da TEŠ lahko proizvaja v urah, ko elektrike drugi agregati ne morejo delati (predvsem zimski čas) in kadar je tržna cena zaradi tega višja. Verjetno moramo skrbeti tudi za ne preveliko uvozno odvisnost države, tudi če je na kratki rok lažje manjkajočo elektriko uvažati. Pri teh kuponih  pa se vseeno odpira še eno pomembno vprašanje – zakaj potem lahko še naprej delajo termoelektrarne na premog v Nemčiji in na Poljskem z več kot 100-krat večjimi kapacitetami? Mi pa uvažamo njihove presežke. Je kdo v energetiki preveril, kje smo v preteklosti tu zgrešili in si naredili sto in sto milijonske dodatne stroške z nakupi kuponov? Mogoče se tu skrivajo bolj zgrešene odločitve kot pri sami naložbi v TEŠ? Lahko kaj popravimo ali ponovno izgovorimo v teh evropskih dogovorih, kjer so bile nekatere druge države očitno bistveno bolj uspešne?

Seveda so slednje lahko samo vprašanja, a nanje bi morali imeti odgovorni v energetiki tudi odgovore. Vendar je najlažje vso krivdo valiti na neko staro odločitev, zanemariti vse ostale učinke delovanja TEŠ ter mirno plačevati okoljske takse v EU. V drugih državah pa brez večjih zadržkov kurijo premog še naprej, nam prodajajo elektriko in onesnažujejo  tudi naše okolje.

Zahtevne razmere bomo sedaj reševali z “akrobacijo”, da bo ogrevanje Šaleške doline primarna naloga TEŠ-a, čeprav so lani za ogrevanje porabili le 3 % vseh vhodnih energentov, proizvodnja elektrike pa bo stranski produkt in država bo to potem lahko financirala. Takšen obvod se sliši precej smešno, a menda so strokovnjaki ugotovili, da bi bilo to po pravilih EU. Formalno izgubo, ki bo nastala v TEŠ, država torej lahko zagotavlja kot kritje stroškov ogrevanja in preračunano bo takšna subvencija znašala okoli 15 tisoč eur na družino in to vsako leto. Na kakšen način bi si za ta denar lahko družine same uredile ogrevanje stanovanj, si seveda lahko predstavljamo, a glavno, da bo v skladu s pravili EU.

Na osnovi navedenih številk bi torej vseeno težko trdili, da je naložba v TEŠ pomenila takšno nacionalno katastrofo kot se razume v javnosti. Ob današnjem vedenju bi verjetno lahko zastavili to  naložbo tudi nekaj drugače, tudi z manj stroški, a bistvenih odstopanj ne bi bilo, če vseeno izhajamo iz predpostavke, da moramo biti kot država v pretežnem delu vseeno energetsko samooskrbni. Pomembnejših drugih virov kot premog nismo imeli, vsaj ne v takšnem obsegu in s takšno zanesljivostjo in predvsem prilagodljivostjo proizvodnje. Za vsa vlaganja v dodatne kapacitete obnovljivih virov smo v tem času zbrali preko 2 milijardi evrov, a iz njih pridobili skoraj 10-krat manj elektrike kot iz TEŠ-a. Stroškovno so bili ti dodatni viri, preračunano na proizvedeno električno energijo, do sedaj še precej dražji kot elektrika iz TEŠ-a, posebej upoštevaje njihovo nestabilnost in neprilagodljivost proizvodnje potrošnji. Drži pa, da je danes elektrika iz TEŠ draga, višja od tržnih cen in to predvsem zaradi visoke okoljske takse, kar zahteva ustrezno prilagajanja proizvodnih časov. A tu je vseeno precej odprto vprašanje, kako pa potem to rešujejo Nemci in Poljaki, ki proizvajajo iz premoga 100-krat več elektrike kot mi in bodo s tem še kar nekaj časa nadaljevali. Mi zaradi majhnosti seveda lahko rečemo – jo bomo pa uvozili. Brez njihove proizvodnje iz premoga pa bi energetski sistem teh dveh držav in celotne EU  razpadel. Mogoče bi morali energetiki bolje pojasniti te razlike in ne samo navajati, kako pa je ravno naš TEŠ predrag.

_________________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela