Ta teden sem se izogibal komentiranju letošnje nagrade švedske centralne banke za ekonomijo (ki se nepravilno imenuje “Nobelova”) trem ameriškim profesorjem. Dobili so jo Daron Acemoglu, Simon Johnson in James Robinson (AJR), in sicer za prispevek k razumevanju, kako institucije vplivajo na razvoj in blaginjo držav. Ti trije avtorji so leta 2001 objavili enega najbolj citiranih in kontroverznih člankov zadnjega obdobja – The colonial origins of comparative development: An empirical investigation, ki je tudi glavna osnova za podelitev nagrade. Ključna ideja članka je, da so evropski kolonisti uprabljali različne strategije glede obvladovanja svojih kolonij. Tam, kjer so bile (zdravstvene) razmere za življenje bolj ugodne (to so ocenjevali s stopnjo smrtnosti naseljencev), so se naselili in postavili “inkluzivne institucije”, ki so spodbujale rast, medtem ko se v manj (zdravstveno) prijaznih področjih, kot je denimo centralna Afrika, niso naselili, pač pa so postavili “ekstraktivne institucije”, namenjene črpanju naravnih in človeških virov iz teh držav. Te prvotno postavljene institucije so se ohranile do sedaj in determinirale razvojno uspešnost držav. Države z inkluzivnimi institucijami naj bi bile bolj razvojno uspešne od držav z ekstraktivnimi institucijami.

To tezo sta Acemoglu in Robinson leta 2012 uporabila tudi v izjemno popularni knjigi Why Nations Fail. Tudi jaz sem večkrat citiral predvsem njuno prvo poglavje, kjer sta pokazala, kako so različne strategije kolonistov vodile do povsem različnih razvojnih rezultatov. Toda knjiga je tako kot prvotni članek o razvojnem pomenu kolonialnega porekla držav naletela na izjemno polemične odzive med ekonomisti, sociologi in zgodovinarji. Avtorji drugih teorij, ki pojasnjujejo globalno neenakost, so Acemogluju in Robinsonu (AR) očitali, da ne upoštevata nekaterih ključnih determinant razvoja, kot so denimo geografija (Jeffrey Sachs; Jared Diamond), da ne upoštevajo teorije nevednosti elit (Abhijit Banerjee in Esther Duflo), modernizacijske teorije (Seymour Martin Lipset) in različnih kulturnih teorij (denimo o posebni kulturni strukturi prebivalcev severne Evrope, pozitivnega vpliva britanske kulture, vplivu Webrove protestantske etike na gospodarski razvoj itd.).

Najresnejši kritiki teorije institucionalnega vpliva držav prek njihovega kolonialnega porekla na razvoj sta, kar se mene tiče, bržčas dve. Prva je “obratni inžerniring” (reverse engeneering). AJR so s svojo razlago institucionalnega vpliva na razvoj uspeli v sodobno ekonomijo implicitno vpeljati prav določen tip institucij, ki naj bi bile superiorne iz vidika spodbujanja razvoja. In to je zahodni tip institucij s pravno državo, brez korupcije in participativno demokracijo. Toda tak tip institucij takrat, ko so se danes razvite države, hitreje razvijale, ni obstajal, pač pa se je razvil postopoma v procesu evolucije. V. Britanija je svoje kolonije uporabljala za svoj razvoj in pri tem uporabljala ekstraktivni tip institucij vis-a-vis svojih kolonij, da bi od tam izčrpala čim več koristi zase. ZDA so v svojem industrijskem razvoju razlastile in pregnale prvotne prebivalce in razvoj prepustile nekaj desetim “roparskim baronom”, ki so iz svojih podeljenih monopolov s strani države, črpali enormne rente (nakar je v začetku 20. stoletja morala v proces poseči država s protimonopolno zakonodajo in razbitjem nekaterih monopolov). Bi bil ameriški industrijski razvoj v 19. stoletju enako uspešen, če ne bi skupina roparskih baronov uporabljala ekstraktivnih institucij (podeljenih monopolov)? “Zahodni tip institucij”, kot ga poznamo danes, v času hitrega industrijskega razvoja ni obstajal.

In drugič, iz tega neposredno sledi drug problem argumentacije AJR. Empirične analize namreč ne potrjujejo, da se države z “zahodnim tipom institucij” hitreje razvijajo. Demokracija deluje spodbudno na razvoj šele, ko je določena stopnja razvoja že dosežena. Denimo raziskava Sime in Huanga iz lanskega leta na vzorcu 153 držav v letih 1960–2010 kaže, da “demokracija omogoča rast samo v državah, ki so že v času tranzicije ustrezno razvite. Te države bodo bolj verjetno kot druge ustvarile in vzdrževale institucije za spodbujanje rasti. Brez ustreznega predhodnega razvoja demokracija ne izboljša rasti; to velja za približno 40 % demokratiziranih držav tretjega vala.” Raziskovalci imajo danes problem pojasniti uspešnost razvoja na podlagi institucij zahodnega tipa tako danes razvitih držav kot držav, ki so se uspešno razvile v zadnjih 50-70 letih. Denimo razvoja azijskih držav nasploh, sploh pa razvoja danes najbolj uspešnih azijskih držav (Singapur, Tajvan, Malezija, Kitajska) ni mogoče pojasniti z obstojem zahodnega tipa institucij, tako kot ni mogoče pojasniti, zakaj Indija kljub ostoju zahodnega tipa institucij ni bila razvojno uspešna.

Danes razvite azijske države so v svojem razvoju imele izrazito avtokratske režime in ekstraktivni tip institucij, ki je v začetku baziral na podeljenih monopolih. Na temo  razvoja Kitajske je Yuen Yuen Ang (iz John Hopkins University) napisala dve izjemno dobri in uspešni knjigi (The China Gilded Age in How China Escaped the Poverty Trap), v kateri je pokazala na paradoks med razvojnim prebojem in ogromno korupcijo. Z drugimi besedami, prav korupcija (v sicer avtoritarnem sistemu) je pospešila razvoj v Kitajski (podobno kot podeljeni monopoli v ZDA v 19. stoletju). Kitajska se je lotila preganjati korupcijo šele v zadnjem desetletju, ko je že dosegla visoko raven razvitosti, monopolov pa se še ni prav lotila, kajti brez njih ne bi bi bilo sodobnega kitajskega tehnološkega razvoja (Huawei, CATL, BYD, SMIC itd.).

Ta tema je torej zelo kontroverzna v razvojni ekonomiki, zato je mnoge ekonomiste presenetilo, da je bila letošnja “Nobelova” nagrada podeljena AJR. (No, v resnici na ljubo jih ne bi smelo, če bi prebrali knjigo The Noble factor, ki pojasnjuje, kako je nagrada, ki jo je ustanovila švedska centralna banka, nastala iz konflikta med ortodoksnostjo centralne banke in socialno demokracijo. Cilj naj bi bil uporabiti avreolo znamke Nobel za povečanje avtoritete centralne banke in prevlade “tržno prijazne ekonomije”, da bi vplivali na prihodnost Švedske in ostalega razvitega sveta, da ti ne bi zapadli v socialno / socialistično trajektorijo razvoja).

No, prav zato bom v prihodnjih dneh tukaj poobjavil nekaj alternativnih pogledov, ki precej relativizirajo “standardiziran” pogled na pomen institucij na razvoj, kot jih ponujajo AJR. Predvsem pa pogledov, ki pojasnjujejo, kako je AJR s svojim prispevkom uspelo relativizirati sam kolonializem  oziroma brutalnost kolonializma zahodnih držav. Prvi je pogled Josteina Hauga iz univerze v Cambridgu.

___________

The most important piece of criticism concerns the connection between the quality of a country’s societal institutions and its level of economic development. Acemoglu, Johnson and Robinson’s work divides institutions into two categories: “inclusive” and “extractive”.

Inclusive institutions – such as those that enforce property rights, protect democracy and limit corruption – foster economic development, according to the laureates. In contrast, extractive institutions, which give rise to a high concentration of power and limited political freedom, seek to concentrate resources in the hands of a small elite and thus stifle economic development.

The laureates claim the introduction of inclusive institutions has had a positive long-term effect on economic prosperity. Indeed, these institutions are today found primarily in high-income countries in the west.

A huge problem with this analysis, however, is the claim that certain institutions are a precondition for economic development.

Mushtaq Khan, a professor of economics at Soas, University of London, has analysed Acemoglu, Johnson and Robinson’s work extensively. He argues that it mainly shows today’s high-income countries score higher on western-based institution indexes, and not that economic development was achieved because states first established inclusive institutions.

In fact, history is rife with examples of countries that grew rapidly without having these inclusive institutions in place as a precondition for growth. East Asian states such as Singapore, South Korea and Taiwan are good examples. Most recently, so too is China.

Yuen Yuen Ang’s award-winning books on China’s development process have laid out in detail how China was riddled with corruption during its growth process. In the wake of this year’s Nobel award, Ang went as far as saying that the laureates’ theory not only fails to explain growth in China, but also growth in the west. She points out that institutions in the US were smeared with corruption during the country’s development process.

Ignoring the brutality of colonialism

Nations are not wrong to pursue some of the inclusive institutions outlined in Acemoglu, Johnson and Robinson’s work. But another worrying part of their analysis is that it legitimises the supremacy of western institutions – and, at worst, processes of imperialism and colonialism.

Their work has, indeed, been criticised for not paying attention to the brutality of colonialism. We need to dig a bit deeper into their methods to understand this criticism.

The laureates establish their claim by looking at long-term development in settler colonies versus non-settler colonies. In settler colonies, such as the US, Canada and Australia, Europeans established inclusive institutions. But in non-settler colonies, which include large parts of Africa and Latin America, Europeans established extractive institutions.

Acemoglu, Johnson and Robinson point out that, over time, settler colonies perform better. European institutions are thus better for development, they argue.

But, considering that the process of colonisation is a central method of their paper, it’s a mystery that the laureates do not discuss the costs of colonialism more broadly.

Even in settler colonies, where inclusive institutions were eventually developed, years of violence – in many cases verging on the genocide of native populations – predated the development of such institutions. Should this not be factored into the development process?

After receiving the award, Acemoglu said that normative questions of colonialism didn’t concern them: “Rather than asking whether colonialism is good or bad, we note that different colonial strategies have led to different institutional patterns that have persisted over time.”

This statement might come a shock to some people – why is Acemoglu not concerned about whether colonialism is good or bad? But for those familiar with the inner workings of the economics discipline, this statement doesn’t come as a surprise.

It has, sadly, become a badge of honour in mainstream economics to analyse the world without a normative lens or value judgments. This is a broader issue with the discipline and, in part, explains why economics has become increasingly insular and distant from other social sciences.

The Nobel prize in economics, which actually wasn’t among the five original Nobel prizes, also illustrates this problem. The list of past winners is narrow in geographical and institutional scope, mainly consisting of economists based at economics faculties in a small number of elite universities in the US.

Furthermore, a recent study found the institutional and geographic concentration of awards in economics is much higher than in other academic fields. Almost all the winners of major awards have had to journey through one of the top US universities (limited to less than ten) in their career.

This year’s Nobel prize in economics is no exception. Perhaps this is why it feels like every year, the prize goes to someone who asks “how does a change in variable X affect variable Y”, rather than asking difficult questions about colonialism, imperialism or capitalism – and daring to question the supremacy of western institutions.

Vir: Josteine Hauge, The Conversation