V zadnjem letu in četrt, ko je postalo jasno, da ukrajinska protiofenziva nima možnosti za uspeh, da bo Rusija zmagala v tej vojni izčrpavanja in da Ukrajina nikoli ne bo povrnila svojih meja iz leta 1991, so se zahodni diplomati intenzivno ukvarjali s planom B. Torej, kako kljub ukrajinskemu porazu in prisotnosti Rusije na ozemlju Ukrajine v slednjo vseeno pripeljali Nato. Kajti to je bil, ob izčrpavanju Rusije, glavni namen te nesmiselne vojne (ne to, da Ukrajina postane del Nata, pač pa da Nato postavi svoje vojaške baze v Ukrajini). No, in pri tem so se ogreli za idejo “nemškega modela”, o čemer je v zadnjih dneh večkrat pisal Financial Times. Nemčija je bila po drugi svetovni vojni razdeljena na zahodno (po združitvi treh con) in vzhodno Nemčijo. Kljub temu, da je bila razdeljena in vzhodna Nemčija pod sovjetsko okupacijo, je zahodna Nemčija postala članica Nata in gostiteljica ameriških vojaških baz, vključno z jedrskim orožjem.
Po spodletelem planu A si nekateri zahodni diplomati takšen model zdaj obetajo za Ukrajino. In to naj bi bil del “zmagovalnega načrta”, ki ga želi prodati nekdanji ukrajinski predsednik Zelenski. Vendar ima ta model nekaj, milo rečeno, bistvenih pomanjkljivosti, zaradi česar je neizvedljiv v praksi.
Prvič, s tem načrtom bi se morala strinjati Rusija. Rusijo bi morali nekako prepričati, da se sploh začne pogajati in da pristane na takšen načrt. Kar je absurd. Rusija je začela vojno v Ukrajini prav z razlogom, da Nato ne pride v Ukrajino in da ostane Ukrajina nevtralna. Zakaj bi Rusija zdaj glede tega nenadoma spremenila svoje stališče? Rusija v tej vojni zmaguje in zahodne države nimajo ničesar, s čimer bi jo lahko zaustavile. Nimajo ne vojaških in ne ekonomskih vzvodov, da bi Rusiji preprečile popolno zmago v Ukrajini. Nimajo niti več ideje, kako bi to izvedle. Jedrskega spopada z Rusijo si ne upajo sprovocirati.
Drugič, če se Rusija s tem načrtom ne strinja, bi zahodne države morda lahko poskusile z enostransko vključitvijo “nezasedenega dela Ukrajine” v Nato. Pri tem pa trčijo na ključen problem. Nemške meje po 2. svetovni vojni so bile določene, obe strani sta se z njimi strinjali in bile so mednarodno priznane – Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratična republika sta imeli mednarodno entiteto. Ukrajinske meje niso določene. In ne bodo, dokler Rusija ne preneha s svojimi vojaškimi opracijami in dokler ne pride do mirovnega sporazuma. To pomeni, da članice Nata Ukrajini ne morejo dati formalnih varnostnih zagotovil, enakovrednih tistim, ki jih imajo polnopravne članice Nata. Če meja ni določena in se iz dneva v dan spreminja, ni mogoče določiti, v kateri točki se aktivira člen 5 sporazuma Nata (o pomoči članici v primeru zunanje agresije).
Nemški model, da bi spravili Nato v Ukrajino, je zato brezzobi tiger. Z njim se poigravajo evropski diplomati, medtem ko so v Washingtonu zadržani.
DAMIJAN blog 
Zanimivo, da se je Sovjetska zveza po 2.s.v. najprej zavzemala za enotno vendar nevtralno Nemčijo. Razdelitev Nemčije na vzhodni in zahodni del je zahodna ideja. Zahod je enostavno rabil nemški industrijski, tehnološki, znanstveni in človeški potencial, da je lahko pariral Sovjetski zvezi v Evropi. Umazana podrobnost tega načrta je, da je velik del nemške industrije in finančnih podjetij pristal v anglioaksonskih oz. ameriških rokah. Bistveno lažje je kontrolirati svoje kapitalsko premoženje, če je pod lastnim vojaškim dežnikom. To je eden od glavnih razlogov za ustanovitev NATO-a.
Sovjetska grožnja je bila daleč prenapihnjena. Ni nobenega dokaza, da je Sovjetska zveza imela kakršnekoli ideje okoli zavzetja Evrope. Drugo so vojaški scenariji, ki jih je propagandiral tki. ruski prebežnik Golicin, ki si je dal neskromno “partizansko” ime Suvorov in ki ga na široko citirajo na Zahodu. Kar je čisti nonsense. Spomnim se vojaških scenarijev iz oficirske šole v Zagrebu , kjer je Jugoslavija prenesla svoje vojno dejstvovanje na ozemlje Varšavskega pakta. Gre za čisti fiktivni scenarij, ki ni imel zadaj nikakršnega resnega političnega cilja. Vojska pač vežba in dela scenarijie na različne predpostavke, kot del usposabljanja, ampak resna politična akcija to ni. Daleč od tega.
Zanimivo je, da je npr. Finska z vstom v NATO postavila pod vprašaj svoje meje z Rusijo. Predpogoj mirovnega sporazuma s Sovjetsko zvezo in fiksiranje rusko-finske meje je bila vojaška nevtralnost Finske. Rusi do vstopa Finske v NATO prakično niso imeli vojaških enot na Finski meji, državi nista meli odprtih vprašanj, gospodarsko, turistično sodelovanje je bilo zgledno. Kaj je Finska dobila s formalnim vstopom v NATO. NIČ! Naredili so ogromno gospodarsko škodo, bistveno bodo obremenili svoj proračun s povečanjem vojaških izdatkov in poslabšali svoj varnostni položaj. Neformalno sta tako Finska kot Švedska tesno sodelovali z NATO-om že prej, to je bilo Rusom jasno, zato niso delali veliko galame okoli tega. Ampak s formalnim vstopom in z nameščanjem NATO-vih enot na svojih mejah so si narisali nuklearno tarčo na čelo. Čemu? Tako je, če imaš nezrele woke ženske v vladi! (v resnici tudi sedanji moški člani niso dosti boljši)
Vsi Ti mirovni načrti, ki jih delamo na Zahodu so lep odraz iluzij Zahoda in popolne odsotnosti samorefleksije. Tudi lep primer čiste nemoči. Lep primer je naslednji Intervju iz Carnegie Foundation:
Kratek povzetek:
“Discussing the Ukraine conflict in an interview on Wednesday hosted by the Carnegie Endowment for International Peace, a Washington-based think tank, Campbell stated that “what we’ve seen over the course of the last two years is a reconstitution of the Russian military with a rapidity and a determination that, frankly, surprises us.”
Pravijo, da je vojna izrazito demokratična stvar; namreč tudi nasprotnik ima besedo.
Všeč mi jeVšeč mi je