Poltična narativa vodilnih politikov v EU državah in v Evropski komisiji glede Kitajske se je povsem spremenila. Od spudbujanja sodelovanja pred enim desetletjem do sedanje narative, da “Evropa ima kitajski problem“. Da ima Evropa problem z neuravnoteženo trgovinsko menjavo in neenakimi konkurenčnimi pogoji.

“Europe has a China problem.”

These are not words you would have heard from a budding EU trade commissioner a decade ago, when cutting juicy deals with booming economies like China was the top line of the job description.

But in 2024, this might be the kind of rhetoric needed if you want to be handed the keys to the EU’s directorate of trade for the next five years.

“China is challenging us in such a fundamental way that it would be naive to deny that Europe has a China problem. Just read the reports of the Dutch intelligence agencies,” said Wopke Hoekstra, the ex-Dutch foreign minister, in a stump speech for a China-facing portfolio in the next European Commission.

The current climate commissioner went on to blame China for “derailing our economy”, in the sort of language it would be hard to imagine coming from Valdis Dombrovskis, the taciturn Latvian incumbent.

“That is unacceptable. We aim not to sever ties with China. But we will have to restore the balance. Equal rules for both parties, plain and simple. To achieve this, we will no longer just talk, but we also have to act, if competition continues to be unfair,” Hoekstra said.

Vir: SMCP

Nadaljujte z branjem→

Še ocena iz Bloomberga. Poudarja Draghijevo poanto, da če se EU ne bo ustrezno reformirala za tehnološki vzpon in re-industrializacijo, je ogrožena ne samo evropska konkurenčnost, pač pa evropski model blaginje:

In his long-awaited report on European Union competitiveness, Draghi urged the bloc to develop its advanced technologies, create a plan to meet its climate targets and boost defense and security of critical raw materials, labeling the task “an existential challenge.”

Draghi said that Europe will need to boost investment by about 5 percentage points of the bloc’s GDP — a level not seen in more than 50 years — in order to transform its economy so that it can remain competitive. He warned that EU economic growth was “persistently slower” than in the US, calling into question the bloc’s ability to digitalize and decarbonize the economy quickly enough to be able to rival its competitors to the east and west.

“For the first time since the Cold War we must genuinely fear for our self-preservation,” Draghi told reporters in Brussels Monday. “And the reason for a unified response has never been so compelling and I am confident that in our unity we will find the strength to reform.”

Nadaljujte z branjem→

S 3-mesečnim odlogom je bilo danes končno objavljeno poročilo Maria Draghija o evropski konkurenčnosti. Draghijevo poročilo bi prvotno sicer moralo biti objavljeno junija letos. Vendar so ga zaradi brzinskega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije (zaradi presenečenj na evropskih volitvah in morebitne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija) prestavili na jesen. No, zdaj, ko si je stara – nova predsednica EK zagotovila še en mandat in je Draghi potencialno več ne ogroža, se lahko soočimo z resnimi izzivi prihodnosti evropskega gospodarstva in morda celo obstanka same EU. Spodaj je ena hitra splošna ocena s strani enega komentatorja, moja ocena dokumenta (k temu, kar sem pisal že aprila) sledi kasneje. Velikih pozitivnih presenečenj glede na mojo oceno tedanjega Draghijevega povzetka poročila iz aprila sicer ne vidim.

Bodite pa pozorni v spodnjem komentarju na dve stvari. Prvič na Draghijev predlog “varnih sredstev” (beri: evro obveznic), s katerimi bi financirali program re-industrializacije Evrope. Komentator se je obregnil ob to, vendar iz načelnih razlogov (ali je projekt re-industrializacije res tak pomemben skupen projekt in ali res ne obstajajo drugi finančni viri). Jaz večji problem vidim v tem, da bo v EU predvsem zaradi Nemčije težko dobiti soglasje o “mutualizaciji skupnega dolga”, torej da bi posamezne države prevzele breme povečanega skupnega dolga zaradi tega programa.

In drugič, že sam komentator omenja, da bo v sedanji strukturi EU (Sveta EU) težko dobiti soglasje za tak program. Jaz menim, da bo še težje ta program v takšni disfunkcionalni “evropski družini” tudi implementirati. Ampak več o tem kasneje.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump se prodaja kot predsedniški kandidat, ki je za mir. Predsednik, ki ni začel nobene vojne in predsedniški kandidat, ki naj bi takoj končal vojno v Ukrajini. Dejstva so sicer nekoliko drugačna. Spodaj je dober komentar Richarda Wrighta na to temo, ki pokaže, da se Trump kot predsednik glede konfliktnosti v mednarodnih odnosih in vojaškega angažmaja ni bistveno razlikoval od ostalih dveh ameriških predsednikov v zadnjem desetletju in pol (Obama, Biden). Ni končal nobene podedovane vojne (Afganistan, Jemen, Sirija), še več vojakov je poslal v Afganistan, podpiral je Saudsko Arabijo v vojni z jemenskimi Hutiji, pošiljal orožje v Ukrajino. Začel je s trgovinsko in tehnološko (Huawei) vojno s Kitajsko, izzival Iran z umorom iranskega pogajalca, generala Soleimanija, podpiral Izrael proti Palestincem (kontroverzni prenos ameriške ambasade v Jeruzalem). In danes Trump poziva Izrael, da naj čimprej “dokonča posel v Gazi” in grozi Iranu.

Lahko da se motim, toda glede na videno in napovedano vidim Trumpa kot morebitnega predsednika, ki sicer res utegne (1) hitro končati vojno v Ukrajini (z odtegnitvijo pomoči Ukrajini), vendar (2) hkrati dovoliti in aktivno pomagati Izraelu, da zradira Gazo in zavzame Zahodni breg in v zgodovino pošlje možnost Palestinske države ter (3) hkrati začeti vojno z Iranom. Toda vojna v Ukrajini se bo “po naravni poti” končala najkasneje naslednje leto, ker bo Ukrajini zmanjkalo vojakov, zahodnim državam pa apetita po financiranju vojne. Kar pomeni, da s Trumpom svet bolj malo pridobi, izgubimo pa možnost miru na Bližnjem vzhodu z oblikovanjem Palestinske države v skladu s “predlogom dveh držav” ter potencialno dobimo ogromen vojni epicenter v Iranu in okolici.

Torej, kar se mene tiče in iz vidika geopolitike, se ne bi preveč navduševal nad Trumpom. Kar pa seveda ne pomeni, da bi bila Kamala Harris lahko kaj boljša na tem področju, saj sta oba ujetnika izraelskega lobija in zagovornika konflikta s Kitajsko. Te ameriške predsedniške volitve bodo težko prispevale k večji globalni stabilnosti.

Donald Trump, in an interview this week with podcaster Lex Fridman, sounded a warning: President Biden (and, not incidentally, Vice President Harris) are leading America toward World War III. Conflicts in Ukraine and the Middle East, and rising tensions in China’s neighborhood, could boil over into a global conflagration—unless, Trump said, he’s elected president in November.

This theme—that the Biden administration is responsible for starting or sustaining conflicts that a President Trump would have prevented or ended—has become the heart of Trump’s national security message on the campaign trail. He says he’ll “end the endless foreign wars” and smooth America’s foreign relations.

Trump struck a similar tone during the 2016 campaign. He declared war on the traditionally dominant warmongering wing of his party and promised to end America’s costly and energy-sapping military entanglements. Do the subsequent four years—Trump’s record as president—support his continued depiction of himself as a force for peace?

Nadaljujte z branjem→

Poglejte spodnji dokumentarec o dokumentarcu “Hannibal Directive” (Wikipedia: Israeli newspapers including Haaretz, ABC News and the UN’s Commission of Inquiry have pointed out that during the 2023 Hamas-led attack on Israel the IDF ordered the Hannibal Directive to be used. The IDF was ordered to prevent “at all costs” the abduction of Israeli civilians or soldiers, possibly leading to the death of a large number of Israeli hostages).

Urednike zahodnih medijev, enega za drugim, je lahko sram za zavestno neporočanje ali prirejeno poročanje o genocidu, ki ga Izrael pred našimi očmi izvaja nad Palestinci v Gazi. S prikrivanjem genocidnega ravnanja Izraela so sokrivi zanj. Česa jih je tako strah? Ali bolje, koga jih je tako strah? Zakaj tega strahu ne čutijo, ko poročajo o ruski agresiji nad Ukrajino? Ker smejo? Ker morajo?

Kitajska že dolgo ni več samo svetovna tovarna (skoraj vsega, kar dnevno uporabljamo), pač pa vse bolj glavni center pobude globalnega razvoja. S svojimi razvojnimi pobudami je Kitajska nadomestila izostanek ravojnih iniciativ, ki so jih nekoč predstavljale Svetovna banka (in regionalne razvojne banke) in GATT oziroma Svertovna trgovinska organizacija (WTO) z zniževanjem trgovinskih ovir med članicami.

Po Shanghai Cooperation Organisation (SCO) iz leta 2001, ki sta ga inicirali Kitajska in Rusija in ki povezuje 80 % evrazijskih držav in po BRICS iz leta 2009, ki z enakimi cilji gospodarskega povezuje največje države “globalnega juga”, je Kitajska lansirala vsaj dve globalni razvojni iniciativi. Prva je Belt & Road Initiative (BRI) – strategija razvoja globalne infrastrukture, ki jo je kitajska vlada sprejela leta 2013 za naložbe v več kot 150 državah in mednarodnih organizacijah. BRI je sestavljen iz šestih kopenskih koridorjev, povezanih s cestno, železniško, energetsko in digitalno infrastrukturo, ter pomorske svilene ceste, povezane z razvojem pristanišč. Druga je Forum on China Africa Cooperation (FOCAC) iz leta 2000, katere ministrska konferenca prav zdaj poteka v Pekingu. Rezultat vsakega srečanja je triletni akcijski načrt in kitajska obljuba posojil, nepovratnih sredstev in izvoznih kreditov za infrastrukturne projekte.

V Pekingu so se na tej konferenci zbrali predstavniki vseh 54 afriških držav. Glavna novica je, da je kitajska vlada enostransko odpravila carine za uvoz iz afriških držav. Glede na to, da je trgovinska menjava med Kitasko in afriškimi državami zelo neuravnotežena v korist Kitajske, ta kitajska poteza pomeni dodatne koncesije afriškim državam v zameno za stabilni trg za kitajska podjetja in za kitajske investicije. Afriške države pa so dobile potencial za povečanje izvoza surovin in energentov ter kmetijskih izdelkov ter financiranje pomembnih infrastrukturnih projektov.

Kitajska vlada je ocenila, da odprava carinskih ovir ne bo bistveno prizadela domačih kitajskih proizvajalcev in da pridobi več s stabilnim trgom za kitajske industrijske izdelke.

Ključno v tej zgodbi je, da je Kitajska povsem prevzela globalno razvojno iniciativo, ker so se ZDA in Evropa zaradi lastnih težav s konkurenčnostjo in razvojno sklerozo povsem pasivizirale ter se zapletle v zaščito dosedanjega položaja. Morda se FOCAC komu zdi zgolj muha enodnevnica, nepomembna distrakcija, tako kot se je zdel BRI pred 11 leti ali kot se je zdel BRICS. Toda v zadnjih dveh desetletjih je s to pobudo Kitajska postala glavni trgovinski partner afriških držav ter glavni financer njihovih infrastrukturnih projektov. Gre za dolgoročno globalno prestrukturiranje trgovinskih, investicijskih in finančnih tokov ter prestrukturiranje gospodarske in geopolitične moči v smeri proti Evraziji in globalnemu jugu, katerega konture in učinki se pokažejo šele čez desetletje ali dve.

Kitajska s temi pobudami postaja globalni hegemon brez enega samega izstreljenega strela ali nasilne kolonizacije. Kitajska s temi globalnimi razvojnimi iniciativami vešče orkestrira trasiranje svojega bodočega dominantnega gospodarskega in geopolitičnega položaja v svetu, kar sedanje razvite države v svoji letargiji in spuščanjem v napačne bitke zgolj nemo opazujejo. Toda s to pasivnostjo in dezorientacijo trasirajo svoj lastni zaton.

Odgovor na kitajski prevzem globalne razvojne pobude ni v besni zaščiti obstoječega položaja, torej v protekcionizmu ali v spuščanju v vojne (Ukrajina) ali iniciranju umetnih konfliktov (Tajvan, Filipini), kar ZDA z asistenco Evrope sedaj počnejo, pač pa natanko v tem, kar počne Kitajska. V iniciranju podobne razvojne pobude, ki bo koristna za obe strani. Tako kot je bila multilateralna liberalizacija svetovne trgovine.

Toda zdi se, da na zahodu pomena tega razvojnega momenta nihče več ne razume.

With pomp and splendour, China has welcomed more than 50 Africans leaders to Beijing this week for a summit to strengthen ties at a time of increasing political and economic turmoil around the world.

“It appeals to their vanities,” Macharia Munene, a Kenya-based professor of international relations tells the BBC, referring to the red carpet welcome – spiced up with entertainment by dancers in colourful costumes – that the leaders received.

The optics were carefully choreographed to make the leaders feel that it is a meeting of equals.

…

As Prof Munene puts it, China’s aim is to show African leaders that “we are in the same boat, we are all victims of Western imperialism”.

…

Over the last two decades, China’s diplomacy has paid off. Out of all the countries in the world, it has risen to become Africa’s largest trading partner.

Data from the International Monetary Fund (IMF) shows that a fifth of Africa’s exports go to China, the bulk of which includes metals, mineral products and fuel. The exports have quadrupled in US dollar terms since 2001.

For African countries, China is also the “single largest source of imports” of manufactured goods and machinery, according to the IMF.

But the balance of trade, in most cases, favours China massively.

This is something Mr Ramaphosa sought to address in his bilateral meeting with President Xi.

“We would like to narrow the trade deficit and address the structure of our trade,” South Africa’s president said.

A joint communique issued afterwards said that “China showed it was willing to uplift job creation, citing recruitment conferences for Chinese enterprises to promote local employment in South Africa”.

Kenya, on the other hand, is seeking more credit, despite a heavy debt burden that gobbles up nearly two thirds of its annual revenue and which recently triggered street protests after the government sought to introduce new taxes to fund the budget deficit.

Mr Ruto hopes to secure funding for various infrastructure projects, including the completion of the Standard Gauge Railway (SGR) to connect Kenya’s coast to neighbouring Uganda, the building of roads and dams, the establishment of a pharmaceutical park and a technology-driven transport system for the capital, Nairobi.

…

As a major bilateral lender to many African countries, China has often come under scrutiny for its deals, particularly in recent years when several African countries, including Ghana, Zambia and Ethiopia, experienced debt distress.

Debt sustainability is at the centre of discussions at every major forum on Chinese and African relations, and it is likely to be the case at the latest summit as well, Mr Frimpong says.

The debt crisis is a reminder that foreign powers are motivated by their own interests – and African states need to improve their economies and finances in order to reduce their reliance on them.

Vir: BBC

Ta proizraelska histerija v zahodnih državah je neverjetna. Vsakršna kritika ravnanja Izraela ali eksplicitne omembe izraelskega masakra v Gazi je cenzurirana. Vsi medijski zapisi o zločinskem ravnanju Izraela nad palestinskim civilnim prebivalstvom so moderirani in naslovi člankov nevtralizirani do mere, da izraelske krivde ni mogoče prepoznati. Tisoči otroci umirajo v bombnih napadih napadih z neidentificiranim storilcem, stotine otrok umre s strelom v glavo s strani neidentificiranega storilca. Vse šole, bolnišnice, mošeje … so razstreljene brez identificiranega storilca. Stotine humanitarnih delavcev in novinarjev je bilo ubitih med opravljanjem službe s strani neidentificiranega storilca. Nikjer v naslovu se ne pojavi, da je šlo za izraelsko bombo ali izraelsko kroglo. Vsak javni protest v zahodnih državah proti neuhumanu ravnanju Izraela in njegovemu kršenju mednarodnega humanitarnega prava, je prepovedan. Palestinske rute so prepovedane na javnih mestih. Na “strateške” politične dogodke tipa Blejski forum brez kančka sramu kot govorce vabijo nekdanje izraelske politike in agente, ki so bili odgovorni za prejšnji masaker nad Palestinci iz leta 2008.

Po represivnmem utišanju protestov na ameriških kampusih se je represija zdaj preselila na evropske univerze. Spodaj je primer francoske ministrice za izobraževanje, ki je zahtevala sankcije proti profesorju na univerzi, ki je študentom navajal dejstva glede izraelskega ravnanja v Gazi. Dve uri po ministričinem tvitu je univerza profesorja suspendirala.

Čemu ta proizraelska histerija? Česa za hudiča se tako bojijo? Ali bolje – koga za hudiča se tako bojijo? Ta histerija, ta cenzura in ta represija je hujša kot vsi naši spomini na čase komunizma. Vračamo se v čase orweljanskega totalitarizma.

Nadaljujte z branjem→