Četrtek in petek sta bila dneva samospraševanja komentatorjev v Washington Postu o tem, kakšno strategijo naj ZDA uberejo po tem, ko se jim je izjalovila strategija poodcenjevanja Rusije. Kljub temu, da so komenatorji prišli do teh dveh pomembnih spoznanj (1. da se je ameriška politična elita uštela v strategiji podcenjevanja Rusije in 2. da ameriška politična elita nima plana B, strategije, kako nadaljevati po izjalovitvi prve strategije), pa še vedno ostajajo ujetniki preživele fantazme po koncu hladne vojne: da je svet (še vedno) enopolaren in da so ZDA še vedno dominantna globalna velesila, in da ZDA lahko kakorkoli Rusijo z novo hladno vojno, z osamitvijo prek sankcij spravijo na kolena.

Toda vmes se je svet drastično spremenil, Kitajska je gospodarsko in tehnološko prehitela ZDA, Kitajska si je z modro strategijo gradnje infrastrukture in z izgradnjo trgovinske in kapitalske prepletenosti ustvarila dominantni vplivni položaj v državah globalnega juga, Kitajska in Rusija sta se povezali v strateško gospodarsko in vojaško zavezništvo, Kitajska in Rusija ter ključne države globalnega juga so se povezali v gspodarsko zavezništvo BRICS+, ki obsega 45 % svetovnega BDP in kontrolira večino energentov in ključnih surovin. Dejansko so ZDA tiste, ki so ostale osamljene v svojem zahodnem milnem mehurčku minule hegemonije. ZDA danes težko še koga osamijo, saj se je njihov vplivni krog skrčil na dobrih 40 zahodnih držav, ki jih vse daje razvojna in demografska skleroza. Preostalih 170 držav si je pragmatično izbralo zaveznici v Kitajski in Rusiji.

Robyn Dixon & Michael Birnbaum:

Nadaljujte z branjem→

Super animacija nemške protiogljične histerije!

Preprosta, vendar ubijalsko dobra. Pokaže, da Nemci s svojo protiogljično histerijo ničesar ne rešujejo. In še huje, pri nemški protiogljični histeriji sploh ne gre za skrb za zniževanje CO2 emisij (sicer ne bi stavili na veter in sonce, ki ne znižujeta bistveno CO2 emisij, saj brez ostalih stabilnih virov elektroenergetski sistem brez plina in premoga ne more delovati), pač pa je vedno šlo zgolj za ideološki cilj – za zaprtje jedrskih elektrarn. Ne glede na ceno ali izpuste CO2.

Drugače rečeno, nemški Zeleni so izrabili zeleno agendo, da bi iz ideoloških razlogov zaprli nizkoogljične, energetsko izdatne jedrske elektrarne z najugodnejšo ceno elektrike.

Zakaj tehnološki giganti, kot sta Microsoft in Amazon, vlagata v jedrske elektrarne? (Microsoft je sklenil pogodbo za ponovni zagon zaprte jedrske elektrarne Three Mile Island. Amazon zaposluje jedrske inženirje, da bi razdelali strategijo izgradnje majhnih modularnih jedrskih reaktorjev in goriva) Preprosto, ugotovili so, da s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami ne morejo poganjati svojih velikih podatkovnih centrov. Z energetsko siromašnimi sončnimi paneli in vetrnicami, odvisnimi od vremena in sezone, ter baterijami pač ni mogoče poganjati energetsko požrešnih računalniških centrov. Pač pa so potrebni energetsko izdatni in stabilni energetski viri z nizko ceno energije. Samo jedrska energija izpolnjuje te pogoje.

Kdaj bodo do tega razsvetljenja prišli evropski politiki?

Dejavniki stroškov gradnje jedrskih elektrarn

Primarni namen izgradnje JEK2 je v zagotovitvi zanesljive in stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo po konkurenčnih cenah. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (International Energy Agency)[1] (na ravni posameznih elektrarn), ki jih IEA uporablja za svoje izračune, dosegajo jedrske elektrarne (JE) najnižje cene električne energije (izražene s poenotenimi stroški proizvodnje elektrike (LCOE)) med vsemi viri. Kot je razvidno iz spodnje slike, imajo obstoječi jedrski obrati mediano cen 32.8 $/MWh (razpon cen med 28 in 36 $/MWh), novi jedrski obrati pa imajo mediano cen 68.6 $/MWh (razpon cen med 42 in 102 $/MWh). Elektrika iz JE je v povprečju približno dvakrat cenejša od elektrike iz vetrnih elektrarn (mediana cen 69.6 $/MWh, razpon cen med 29 in 240 $/MWh) in dvainpolkrat cenejša od elektrike iz sončnih elektrarn (mediana cen 95.4 $/MWh, razpon cen med 34 in 275 $/MWh). Nekoliko nižje so cene elektrike iz novih hidro elektrarn (povprečno za 5 $/MWh glede na sončne elektrarne), medtem ko so cene elektrike iz starejših hidro elektrarn zelo nizke in podobne cenam iz obstoječih obratov JE.

Slika: Poenotene cene električne energije (LCOE) po različnih tehnologijah ($/MWh)

Opomba: Ocene LCOE različnih tehnologij so narejene ob konzervativnih predpostavkah 7 % diskontne stopnje in cene CO₂ kuponov v višini 75 $/tono.

Vir: IEA (2024). Levelised Cost of Electricity Calculator; lastna slika.

Kljub vsem metodoškim slabostim LCOE[2] je po tej metriki jedrska energija ekonomsko najbolj ugoden vir proizvodnje električne energije. To velja predvsem za obstoječe obrate, saj so operativni stroški teh elektrarn nižji od vseh konkurentov na fosilna goriva, pri čemer so zaradi primerjalno nizkih stroškov goriva tudi najmanj podvržene tveganjem inflacije obratovalnih stroškov.

Na drugi strani pa, kot ugotavlja Agencija za jedrsko energijo (Nuclear Energy Agency), zaradi primerjalno najvišje kapitalske intenzivnosti gradnje med vsemi tehnologijami na ekonomiko novih obratov JE močno vplivajo njihovi kapitalski stroški, ki predstavljajo 60 do 70 % njihove LCOE. Pri tem sta najpomembnejša dejavnika (1) donos na lastniški kapital oziroma obresti na kredite in (2) obdobje gradnje, ki ključno vplivata na obseg in dinamiko skupnih stroškov kapitala (NEA, 2023).

Nadaljujte z branjem→

Jill Stein uporablja zdravo pamet. Kandidati z njenim programom nimajo možnosti za izvolitev v ZDA.

She is running a third time in the 2024 election against former President Trump and Democratic candidate Vice President Kamala Harris. Stein is running on a campaign which focuses on an anti-war stance, universal healthcare, free public education, an eco-socialist “real Green New Deal”, and strong worker rights. (vir: Wikipedia)

Zaradi katastrofe v Černobilu je neposredno umrlo 40 ljudi. Vendar je strah po černobilski katastrofi preprečil izgradnjo 400 dodatnih jedrskih elektrarn ki bi vsaka prihranila približno 320 milijonov let dodatnega življenja z zmanjšanjem onesnaževanja z nafto in premogom. 40 izgubljenih življenj v Černobilu je vodilo k milijonkrat več smrti zaradi strahu, ne pa zaradi nesreče. Strah so izkoristile interesne skupine (lobiji) za svoje cilje – ameriški in britanski politiki (prek političnih donacij) za forsiranje fosilnih industrij (nafta in plin), evropski zeleni politiki pa za izganjanje jedrske energije in forsiranje nestanovitnih in energetsko siromašnih OVE virov. Oboje je vodilo k povečanju izpustov toplogrednih plinov in skrajšanja stotin milijonov let življenja zaradi onesnaženja.

The Political Economic Determinants of Nuclear Power: Evidence from Chernobyl

Alexey Makarin, Nancy Qian, and Shaoda Wang (NBER, 2024)

The rapid growth of nuclear power plants (NPP) declined dramatically after Chernobyl, especially in countries with democratic governments which had the highest number of NPPs at the time. To understand the mechanisms driving such change, we examine two case studies in detail: the United States and the United Kingdom. In the U.S., we document that: (a) after the Chernobyl accident, campaign contributions to House and Senate races from fossil fuel special interest groups became strongly associated with negative votes on nuclear-related bills, and such donations increased significantly; and (b) newspapers with more fossil fuel advertisements published more anti-nuclear articles after Chernobyl, while we do not observe significant changes in advertisement spending by the fossil fuel industry. We examine air pollution as a downstream outcome of reduced nuclear investment. We estimate that the decline in NPP caused by Chernobyl led to the loss of approximately 141 million expected life years in the US, and 318 million globally.

…takrat veste, da militantni neokonzervativci vodijo Ameriko ne glede na barvo administracije

Tale komentar Daniele Schwarzer, članice boarda Bertelsmann Stiftung, v Financial Timesu (Germany should listen to Draghi) je sicer koristen in streznjujoč za Nemce:

Gone are the days when Germans could consider bad economic news from Europe as other people’s problems. The continent’s once unchallenged industrial leader is in deep trouble — so much so that some neighbours now, only half-jokingly, talk about it as a “failed state” where the trains don’t run and 10-year-olds can’t read. Not only does Germany’s image abroad need improving, the country also needs to rethink its growth model and is best advised to do so in co-operation with fellow Europeans. This is why the first and loudest political reactions from German policymakers on Draghi’s magnum opus miss the point.

…

The Federation of German Industries (BDI) estimates that Germany needs to invest €1.4tn by 2030 to strengthen its industrial base and stay competitive in the global market. The BDI warns that 20 per cent of Germany’s industrial value creation is at risk — particularly in industries such as automotive, chemicals and energy-intensive sectors including coking plants and mineral oil processing — unless high energy costs, labour shortages, excessive bureaucracy and under-investment in critical infrastructure (notably transport and digital networks) are addressed. Indeed, without reform and investment, Germany risks further deindustrialisation and the decline of the small and medium-sized enterprises that form the backbone of its economy.

Vendar je njegova napaka v tem, da se pretvarja, da Nemčija in Evropa še imata čas, da se počasi organizirata in dohitita Kitajsko ali ZDA. Kar je popolna iluzija.

Evropa za Kitajsko tehnološko zaostaja za 15 let in nima hitrih mehanizmov, ki bi jih lahko uporabila za pospešitev tehnološkega razvoja.

Odločujoči na MOPE in sestavljalci NEPN se navdušujejo nad nemškim modelom energetskega prehoda (Energiewende). V tem duhu so v zadnji verziji NEPN (2024, v5) predvideli, da se bo proizvodnja elektrike iz sončnih panelov iz sedanje 1 TWh (2023) do 2030 povečala na 3.8 TWh, do 2040 na 8.7 TWh in do 2050 na 13.7 TWh!

Vir: NEPN 2024 v5, str. 285-6

Pri tem predvidevajo, da bo elektrika iz sončnih panelov zaradi padajočega trenda cen panelov in inverterjev vedno cenejša. Tako rekoč zastonj bo.

V drugem koraku pa, kot da ne bi šlo za povezano zadevo, predvidevajo, da moramo:

(1) do leta 2030 zaradi integracije razpršenih sončnih elektrarn v omrežje v nadgradnjo distribucijskega omrežja vložiti 4 milijarde evrov (do leta 2050 pa skupaj z investicijami v prenosno omrežje celih 14.9 milijard evrov (=13.6 + 1.9), Vir: Resolucija o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50), 2021),

(2) izgraditi najmanj eno plinsko elektrarno (500 MW = ca 500 mio evrov) do 2035 in še eno do 2050 za nadomeščanje elektrike v času jesensko-zimske sezone in ob deževnih in oblačnih dnevih, ko ni sonca.

Hkrati pa bo treba investirati tudi v baterije za zapolnjevanje dnevnih špic v povpraševanju ter večernih in nočnih potreb po elektriki, in sicer 500 MWh do 2030, 1950 MWh do 2035, 3900 MWh do 2040 in 6300 MWh do 2050. Pri sedanji ceni okrog 1 mio eur/MWh bi to pomenilo 6.3 milijarde evrov investicije do 2050 (ob predpostavki, da se bodo cene baterij postopno zmanjšale na 1/3 sedanje cene in da bi povprčna cena baterij v obdobju 2025-2050 znašala 0.5 mio eur/MWh, bi ta investicija v baterije zahtevala za dobre 3 milijarde evrov.

Tisti, ki bodo vlagali v nove proizvodne enote (plinske elektrarne), baterije in v omrežje (proizvajalci, distributerji in sistemski operater omrežja) bodo seveda ta vlaganja ovrednotili in jih ustrezno zaračunali odjemalcem elektrike. To se bo odrazilo v višjih cenah same energije, v višji omrežnini in v različnih inovativnih dodatkih na ceno, ki se jih bodo še spomnili.

No, ker je Nemčija vzor za slovenske odločevalce glede politike energetskega prehoda, lahko pogledamo, kako se bo ta masovni prehod na elektriko iz sonca odrazil v cenah elektrike pri nas. V spodnji sliki je primerjava nemških in slovenskih cen elektrike za gospodinjstva (z vsemi dajatvami, vendar brez DDV). Kot lahko vidite, je bila cena elektrike za gospodinjstva v Nemčiji že od 2007 2-krat višja kot v Sloveniji. Do 2022 se se je povečala celo na 2.4-kratnik (2023 je anomalija zaradi energetske krize).

Nadaljujte z branjem→

Česarkoli se na Kitajskem lotijo, vodi zaradi velikega obsega vlaganj v raziskave in razvoj ter velikega obsega kasnejše proizvodnje v ogromno tehnološko prednost in prednost glede produktivnosti pred drugimi državami. Od navadnih solarnih panelov, baterij za avte, električnih avtov, elktrolizerjev do jedrskih reaktorjev. Kitajska je kot prva začela s komercialno uporabo jedrskih reaktorjev 4. generacije (ki so bolj varni od konvencionalnih; glejte spodaj), glede konvencionalnih jedrskih reaktorjev pa so njihove cene za polovico nižje od najbližjega zahodnega zasledovalca (Južna Koreja). Konkurenca kitajskim reaktorjem so samo ruski. Seveda nič od obojega ne bomo (smeli) kupiti v Sloveniji.

LAST YEAR engineers at China’s Shidaowan nuclear power plant turned off the pumps pushing coolant around the reactor core. Then they waited. At a typical power plant, this would have been dangerous. Nuclear reactions create lots of heat, which is normally transferred by a coolant and then converted into electricity. With the pumps off, the nuclear fuel might have continued to heat up until it liquefied and damaged the reactor. Such “meltdowns” can release radiation. That is what happened in 2011 at the Fukushima Dai-ichi nuclear plant in Japan after a tsunami damaged its cooling systems.

But no such disaster occurred at Shidaowan. At first the reactor did heat up. Then it cooled down before any damage was done, says a paper by the plant’s engineers published in July. This was thanks to the plant’s clever design. Conventional reactors are powered by long fuel rods containing uranium. At Shidaowan, though, the fuel is in the form of tiny particles of uranium coated with carbon and other chemicals, and embedded in tennis-ball-sized spheres. These are known as “pebbles”. They can cope with extremely high temperatures without melting.

Nadaljujte z branjem→