Te tri slike spodaj so odličen način prikaza razlik med razvojem Kitajske in Indije v času intenzivne globalizacije v zadnjih treh desetletjih. Kapitalski donosi za finančne vlagatelje so se med 1993 in 2024 v Indiji povečali za 13-krat, v Kitajski so ostali izpod ravni iz leta 1993. Obe državi sta bili leta 1993 poravnani glede razvitosti (BDP per capita) na nekaj velč kot 1,900 dolarjev na prebivalca. Toda do leta 2022 je Indija BDP per capita povečala za 3.5-krat (na 7,100 $), Kitajska pa za 9.3-krat.

Drugače rečeno, v kapitalistični Indiji so z globalizacijo zaslužili predvsem finančni vlagatelji (premožni sloj), v “socialistični” Kitajski pa vsi prebivalci (relativno še najmanj pa finančni vlagatelji, ki so v povprečju celo izgubili).

In seveda vprašanje: kje bi raje živeli kot navaden smrtnik – v infrastrukturno razsuti in izrazito neenaki, vendar demokratični Indiji ali v infrastrukturno izjemno razviti kitajski družbi enakih (in velikih) možnosti, vendar brez demokracije in svobode govora?