Glejte spodnjo sliko, dramatičnost situacije je bistveno večja kot ob hipnem in kratkotrajnem upadu industrijske proizvodnje ob izbruhu Covid-19. Tokrat gre za dolgoročni negativni trend deindustrializacije držav evro območja po začetku vojne v Ukrajini. Gre za trend, ki mu ni videti konca:

• Trendno upadanje proizvodnje po začetku energetske krize zaradi vojne v Ukrajini
• Upadanje se nadaljuje tudi po 2.5 letih od začetka vojne in kljub stabilizaciji cen energentov (na precej višji ravni)
• V Nemčiji kolapsiranje industrije že od sredine 2018, dramatična pospešitev po začetku vojne v Ukrajini
• Deindustrializaciji Nemčije ni videti konca

Glede Nemčije je presunljvo, kako splošen je trend deindustrializacije. Med pandemijo in po njej je šlo predvsem za vmesne proizvode in investicijske dobrine. Zdaj se je katastrofa poglobila v vseh sektorjih, tudi v proizvodnji potrošnih dobrin in energetiki.

Presunljivo je, da evropski politiki ne naredijo ničesar za zaustavitev te katastrofe. Nasprotno,

(1) še naprej spodbujajo nadaljevanje vojne v Ukrajini in celo eskalacijo vojne v smeri ruskih napadov na cilje v Evropi (z dovoljenjem ukrajinskim oblastem, da z raketami dolgega dometa ciljajo cilje globoko v Rusiji, s čimer postanejo evropske vojaške kapacitete legitimne ruske tarče), in

(2) še naprej poganjajo mantro kvazi-zelenega prehoda prek instalacije sončnih in vetrnih elektrarn, ki ne znižujejo bistveno CO2 emisij, pač pa vodijo k še večji odvisnosti od (ruskega in ameriškega) plina ter k še višjim cenam električne energije in plina.

(za “zelene” zanesenjake: nestanovitna vira sonca in vetra zahtevata fleksibilne plinske elektrarne (plus baterije) za zapolnjevanje manjka energije v dnevnih špicah povpraševanja (zvečer in ponoči) in za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko sonce in veter ne delujeta (velika večina časa v letu), to pa pomeni podvojitev vrednosti investicij (v OVE vire, nadomestne plinske elektrarne in v ojačanje distribucijskega in prenosnega omrežja) glede na alternativo, da bi vlagali v hidro in jedrske elektrarne (pri slednjih ni potrebe po vlaganjih v distribucijsko omrežje, vrednost potrebnih investicij je nižja zaradi 2 do 5-krat (ali več) daljše življenjske dobe hidro in jedrskih elektrarn, potrebne so manjše strateške rezervne kapacitete), in s tem seveda vodijo v podvojitev cen elektrike glede na alternativo. Hkrati povečano povpraševanje po plinu vpliva na dvig cen plina, kar draži tako elektriko kot industrijsko proizvodnjo).

Vir slik: Daniel Kral