Spodnja slika iz Forbesa kaže, kako nekateri na Zahodu vidijo vojno v Ukrajini – kot vojno za naravne vire. Kot lahko vidite, danes poteka bitka za zavzetje “najbolj vrednih” pokrajin. Luhansk in Donetsk, ki sta že skoraj v celoti pod rusko kontrolo, sta glede naravnih virov ovrednoteni na skupaj 7 tisoč milijard dolarjev. Herson in Zaporožje, ki sta tudi večinoma pod rusko kontrolo sta ovrednoteni na dobrih 600 miloijard dolarjev. Veliko naravnih virov ima še Dnipropetrovsk (ovrednoteneo na 3 tisoč 500 milijard dolarjev). Regije zahodno od Dnjepra, za katere Rusija nima veliko interesa in ki naj bi morda nekoč tvorile “Novo Ukrajino”, ki se bi lahko vključila v EU in Nato, nimajo veliko naravnih virov – ovrednoteno vse skupaj na nekaj več od regije Zaporožje. Regije pod rusko kontrolo imajo tudi največ rodovitne zemlje, kar bo ključno v prihodnosti za proizvodnjo hrane.

Je torej vojna v Ukrajini zgolj prikrita vojna za naravne vire? Delno najbrž res. Vendar ima po mojem mnenju geopolitika bistveno večji vpliv od naravnih virov. Če bi ZDA prek Nata v Ukrajini kontrolirale Ukrajino, bi bile vojaško na meji z Rusijo in bi seveda strateško ogrožale rusko varnost. Rusije v preteklih desetletjih ukrajinski naravni viri niso kaj preveč skrbeli, niso imeli problemov s tem, da je Ukrajina (njeni oligarhi) sama izkoriščala svoje naravne vire in izvažala hrano. Rusija ima dovolj lastnih naravnih virov, ki jih ne izkorišča optimalno. Problem za Rusijo je nastal šele, ko so na vrhu Nata leta 2008 Ukrajino dali na listo potencialnih članic Nata. Šele takrat je Rusija začela z diplomatsko ofenzivo.

Izjemna ilustracija

Študije za različne države, od Nemčija, Francije do ZDA, dokazujejo, da je prehod iz fosilnih goriv na nizkoogljična bistveno cenejši z jedrsko energijo kot pa samo z obnovljivimi viri sonca in vetra. In še huje je, z obnovljivimi viri sonca in vetra razogljičenje sploh ni izvedljivo.

Analiza Emblemsvåg (2024) ugotavlja, da je nemška energetska politika Energiewende do leta 2022 zahtevala skupne izdatke v višini 696 milijard EUR (387 milijard EUR v kapacitete obnovljivih virov energije (OVE) in 310 milijard EUR v subvencije za razpršene OVE vire), vendar pa je kljub temu v 20 letih te politike zmanjšala emisije podnebnih plinov le za 25 %. Analiza kaže, da če bi namesto tega Nemčija pustila obratovati jedrske elektrarne in izgradila nove, bi bili izdatki za državo za polovico nižji, hkrati pa bi s tem dodatno za 73 % zmanjšala emisije podnebnih plinov.

Nadaljujte z branjem→

V današnjem uvodniku The Economist  pove tri radikalne stvari:

1. Če Ukrajina in Zahod hočeta konec vojne v Ukrajini, morata najprej priznati, da jo Ukrajina močno izgublja,
2. Ukrajina se mora znebiti iluzije, da bo zmagala v vojni in pridobila nazaj izgubljena ozemlja, in
3. Treba je tvegati in Ukrajino povabiti v Nato ter nato braniti njen okrnjen teritorij, pri čemer na ukrajinskem ozemlju ne bo sil Nata.

O mirovnem sporazumu z Rusijo ni govora, razen, da niti ni potreben. Niti ni analize možnosti Natove obrambe okrnjenega teritorija Ukrajine, niti analize tveganj, če bi se Nato res angažiral v tej smeri. Je pa ta uvodnik začetek spuščanja realizma v analizo situacije v Ukrajini. Do končne situacije, ki bo res prinesla mir v Ukrajini, pa je še daleč. Ta situacija pa je (najverjetneje) naslednja:

1. Rusija bo obdržala zasedena ozemlja z rusko govorečim prebivalstvom (Krim in 4 regije),
2. Vmesni teritorij do desnega brega reke Dnjeper bo demilitarizirano območje (pod protektoratom Rusije),
3. Teritorij levo od reke Dnjeper (zahodna Ukrajina) bo “Nova Ukrajina”, ki se bo lahko vključila v EU in Nato (če jo bodo v obeh združbah zaradi specifičnosti Ukrajine sploh hoteli).

Prove me wrong čez nekaj let.

Nadaljujte z branjem→

Oči odpirajoč uvodnik v današnji Mladini. Nekaj kratkih odlomkov za pokušino:

A ti podatki niso vse. Nemška podjetja so danes na področju tako imenovanega zelenega prehoda vodilna na svetu, razvila so svojo, alternativno ekonomijo, naslednja stopnja je izkoriščanje vodika. V Nemčiji pravkar preskušajo ogromne podzemne hranilnike vodika, v katerih bi lahko čez zimo skladiščili energijo, proizvedeno s soncem in vetrom. Hamburško pristanišče bo leta 2030 delovalo izključno na vodik. Ima Luka Koper takšne cilje? Sploh kdo govori o vodiku?

Pri nas energetiki radi odgovorijo: mi v Sloveniji imamo cenejšo električno energijo. Da. Res jo imamo. A zakaj? Ker jo subvencioniramo. Toda prav preveč subvencionirana električna energija je razlog, zaradi katerega se v Sloveniji ne splača graditi sončnih elektrarn.

…

Nemčija je poučen primer, da ni mogoče podpirati obojega, jedrske možnosti in bolj demokratične, decentralizirane proizvodnje elektrike. Slovenski zagovorniki jedrske energije morda iskreno mislijo, da zagovarjajo tudi sončne elektrarne, dejansko pa s svojimi potezami zeleno alternativo potiskajo daleč naprej v nedorečeno prihodnost.

…

A vrnimo se na tej točki k Nemčiji. Kaj je tisto, kar so Nemci vedeli že ves čas? Da gre za tako obsežen proces, da bo zagotovo povzročil ekonomske pretrese, tem pa bodo sledili tudi politični. Ker v neki točki bo postalo težko. Danes smo priča hudim poenostavitvam pri težavah Nemčije, kaže se predvsem na električne avtomobile, ki nekoliko cenejši prihajajo iz Kitajske. Toda ne gre za to: Nemčija namreč že dela postavtomobilsko Nemčijo. Doba, ko je bila proizvodnja avtomobilov hrbtenica Nemčije in nemškega gospodarstva, se končuje. Seveda bo trajalo naslednji dve desetletji, ampak avtomobili pred našimi očmi postajajo preteklost.

…

Nemčija ni zaspala, ni izgubila bitke, kot poslušamo – je že deset let pred nami. Danes tam počnejo tisto, o čemer mi sploh še ne zmoremo misliti – tudi zato, ker nimamo niti elementarno razvitega javnega prometa, da bi sploh lahko razumeli, kaj se dogaja. Seveda je hudo. In še huje bo. A čez pet let bodo Nemci že zunaj.

Zadnje izjave nemške zunanje ministrice Annalene (360) Baerbock so zelo dober indikator kvalitete Scholzeve vlade. Dve najbolj zahtevni funkciji opravljata dva “zelenaša”: minister za gospodarstvo in podpredsednik vlade Robert Habeck, ki je naredil kariero kot pisec otroških knjig in proze, in zunanja ministrica Annalena Baerbock, nekdanja gimnastičarka in novinarka. Prvi s kvazi-zelenimi politikami vodi nemško gospodarstvo v katastrofo, vidno s prostim očesom, druga pa smeši Nemčijo in funkcijo zunanje ministrice s svojo nezrelostjo, hkrati pa Nemčiji dela gromozansko škodo s svojimi politikami glede vojne v Ukrajini in vojne v Gazi. Nekajkrat je blokirala pozive EU k premirju v Gazi in izrazila vso nemško podporo Izraelu v tem genocidu nad Palestinci. Nekaj zadnjih “slik iz njenega opusa”.

Nadaljujte z branjem→

Res, masterclass iz geopolitike. Bojevanje zahodnih vlad (spodbujanje ukrajinskega vodstva, da se bojuje) do zadnjega Ukrajinca (ker brez lastnega vstopa v vojno nimajo nobenega mehanizma za zmago Ukrajine v tej vojni) je po moralni plati zavržno s strani zahodnih držav. In to si lahko “privoščijo” samo zato, ker v Ukrajini ne umirajo njihovi vojaki, pač pa Slovani. S tem pa pridobiva samo ameriška vojaška industrija (in delno evropska), ceno pa plačuje predvsem Evropa, delno v obliki neposrednih izdatkov za pomoč, predvsem pa v obliki gospodarskega zastoja in deindustrializacije Evrope.