Vojna izčrpavanja je ena izmed ključnih vojaških strategij, v kateri nasprotnik zmaga v vojni brez odločilne bitke, ampak z izčrpavanjem sovražnika z nenehnim povzročanjem izgub vojakov, materiala in morale do točke zloma. Tipični zgodovinski primeri so ruska zmaga nad Napoleonom, bitka pri Verdunu in sedanja ruska vojna proti Ukrajini. Pa tudi zahodne sankcije proti Rusiji, vendar s perverznimi učinki.

V vojni izčrpavanja so pomembni fizični zakoni. Če je neka država glede prebivalstva 5-krat večja od druge, bo na dolgi rok zmagala v vojni, ker bo manjši državi prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. V primeru vojne v Ukrajini to pomeni, da – brez aktivne vojaške vključitve zahodnih držav v vojno – Ukrajina te vojne proti Rusiji fizično ne more zmagati, ker je glede prebivalstva efektivno 5-krat manjša. Ukrajini bo prej zmanjkalo za orožje sposobnih mož. In tega manjka v številu vojakov ne more nadomestiti nobena razlika v količini orožja, ki bi ga Ukrajina še lahko dobila od zahoda, saj ne bo vojakov, ki bi ga lahko uporabili. Pri čemer pa ruska vojaška industrija dela v treh izmenah in dnevno proizvede nekajkrat več streliva kot vse zahodne države skupaj.

Nadaljujte z branjem→

Za današnjo kolumno v Dnevniku sem osvežil nekaj podatkov o uspešnosti evropskega in ruskega gospodarstva po začetku vojne v Ukrajini. Včeraj je Eurostat objavil, da se je BDP v evrskem območju v drugem četrtletju letos povečal za 0.6 % glede na isto četrtletje lani (v prvem četrtletju pa za 0.5 %), kar je na ravni lanskega leta (0.5 %) in kar je za tretjino manj od napovedi IMF iz junija letos (napoved za 2024: 0.9 %). Krivulja rasti evrskega gospodarstva je “flat”, ravna črta blizu ničle, kar pomeni gospodarsko stagnacijo.

Na drugi strani rusko gospodarstvo cveti: v prvem četrtletju je zraslo za 5.4 %, v drugem za 4 %, napoved IMF za letos pa je rast za 3.2 % (kar pomeni očitno podcenjeno oceno). Če pogledate spodnjo sliko, je očitno, da evrsko gospodarstvo od začetka leta 2022 stagnira, rusko gospodarstvo pa se je po upadu v 2022 (sankcije zahodnih držav) pobralo in že leto in pol hitro in robustno raste.

Nadaljujte z branjem→

Edina poslušljiva pesem, ki jo je Bryan Adams naredil po letu 1984

Marko Golob

“Ta ki te lahko pripravi v to, da verjameš v absurd, te bo pripravil tudi v to, da boš storil zločin” (Voltaire)

Maja tega leta sva bila z Darjo povabljena na 60-letnico v Nemčijo k najinim dobrim prijateljem. Fina družina, s »von« pred priimkom, vsi izvrstno izobraženi, svetovljani. Zvečer so naju postavili ob »mednarodno« mizo« njihovih prijateljev. Zelo uspešni ljudje, gospodarstveniki, akademiki, visoki mednarodni funkcionarji, ljudje s široko mednarodno izpostavljenostjo, vrhunsko izobrazbo, doktorati,…brez zadržkov lahko rečemo: elita. Debata je bila seveda zelo zanimiva in na nivoju, ampak, ko že debatiraš o svetu, se ukrajinske krize nismo mogli izogniti. In tu je prišlo do občutne razlike med mojim mnenjem (Darja je bila kot običajno diplomatsko tiho) in mojimi sogovorniki. Padel je argument za argumentom, ampak na koncu protiargumentov sicer ni bilo več, moji razlagi pa tudi niso verjeli. Zjutraj pri zajtrku je eden od njih omenil mojemu prijatelju: »Veš, Marko ima pa glede Ukrajine čudne poglede«.

Zakaj prihaja do razlik, kljub temu, da gre za zelo inteligentne ljudi? Stvar mi ni dala miru. Na koncu sem prišel do naslednjih zaključkov: ljudje razmišljamo na prepostavkah (hipotezah bi temu rekli v znanstveni metodi, aksiomih v matematiki). Vendar za razliko od rigoroznih znanstvenikov svojih predpostavk ne testiramo ravno dosledno. Tako pride včasih do prav zanimivih zaključkov. Kako to izgleda v mojem primeru? Moji sogovorniki so po mojem razmišljali na naslednjih predpostavkah.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zanimiv članek, ki ga je v reviji Nature objavila skupina srbskih raziskovalcev (Đorđević et al, 2024) o socioekonomskih vidikih pridobivanja litija v zahodni Srbiji (Jadar). Kot veste, gre za afero, ki se vleče že dolga leta. Srbska vlada je pred leti dala koncesijo globalni družbi Rio Tinto za izkoriščanje nahajališča litija in bora v nahajališču Jadar. Z litijem iz tega nahajališča naj bi bilo mogoče pokriti 90 % evropskih potreb po litiju. Po dolgih demonstracijah srbskega prebivalstva je leta 2022 srbska vlada umaknila svojo odločitev. No, letos se je zadeva (z odločitvijo sodišča o protiustavnosti odločitve vlade o preklicu koncesije) spet odprla in Rio Tinto je ponovno dobil zeleno luč od srbske vlade, srbsko prebivalstvo je spet na okopih proti temu projektu zaradi negativnih ekoloških posledic pridobivanja litija. Najbrž ste zasledili posnetke iz Bolivije ali Čila, ki kažejo v kaj se spremeni pokrajina, kjer se koplje in nato kemično predeluje litij.

Projekt močno podpirajo Evropska komisija in ZDA. Pomočnik sekretarja na ameriški ambasadi v Beogradu tudi javno močno forsira ta projekt in zatrjuje, da bo pridobivanje litija v skladu z najvišjimi ekološkimi standardi.

No, v nasprotju s tem raziskovalci Đorđević et al (2024) pravijo, da negativni ekološki učinki zaradi pridobivanja litija in bora ne odtehtajo koristi. In sicer pravijo, da bi bilo izkopavanje litijeve rude na naseljenem in kmetijskem območju prvi in edinstven tak primer na svetu. Gradnja rudnika in predelovalne tovarne v istem industrijskem kompleksu za pridobivanje litija in bora naj bi uničila življenjske aktivnosti približno 20.000 prebivalcev lokalne skupnosti. Rudnik in predelovalnica naj bi se nahajala nad največjim rezervatom podzemne pitne vode v zahodni Srbiji, jalovina pa naj bi se odlagala med dvema hudourniškima rekama, ki poplavljata polje vsakih nekaj let.

Velik problem, povezan z izkoriščanjem litija v svetu, je agresiven proces kemične ekstrakcije, ki vključuje ogromne količine koncentriranih mineralnih kislin, predvsem koncentrirane žveplove kisline. Poraba ogromne količine vode za proizvodnjo litijevega karbonata bi posledično povzročila ogromne količine odpadne vode, ki bi predstavljala veliko trajno onesnaževalno nevarnost za površinske in podzemne vode. Čeprav se zdi, da ima litij pomembno vlogo pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, se v procesu proizvodnje litijevega karbonata iz rud porabi ogromno energije iz fosilnih goriv, emisije CO2 pa so znatne. Pridobivanje litija iz rudnikov in proizvodnja litijevega karbonata ne prispeva k zmanjšanju emisij CO2.

Raziskovalci zaključijo, da se litija na nahajališču Jadar iz vidika okoljskih tveganj ne splača izkopavati, ker je edino na svetu, kjer je predvideno pridobivanje litija na poseljenem in rodovitnem kmetijskem območju. Pri čemer naj bi pridobivanje litija zagotovo uničilo enega od le treh vodnih območij v Srbiji. Poleg tega to nahajališče z okrog  1 % svetovne rezerve litija naj ne bi ponujalo količin, ki bi rešile problem podnebnih sprememb na svetovni ravni.

Spodaj je nekaj odlomkov iz uvoda in sklepa članka.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Najhitrejša pot za pokoritev tuje države je uničenje njene vojske« (Karl von Clausewitz, eden največjih vojaških teoretikov vseh časov)

»Ta, ki brani vse, ne brani ničesar«(Friderik Veliki, pruski kralj in eden največjih vojaških strategov vseh časov)

Ko sem bral neumnosti, ki nam jih servirajo mediji zadnje čase v zvezi z dogajanji v Kursku, me je imelo, da bi spet kaj napisal na temo Ukrajine. Kar dobro sem se upiral vse do včerajšnjega dne, ko sem slišal Putinove pripombe na to temo. Ključni poudarek njegovega govora je bil, da se z Ukrajino ne bodo pogajali. Da se bo to zgodilo prej ali slej (»pogajanja« o brezpogojni kapitulaciji) je bilo jasno vsakemu resnemu analitiku, ki je sposoben gledati izza ozadja javno izrečenih besed in ki spopad v Ukrajini spremlja dalj časa. Nenazadnje so to obljubljali marsikateri ruski politiki, nenazadnje bivši premier in predsednik Rusije, sedaj namestnik šefa ruskega sveta za nacionalno varnost Medvedjev.

Nadaljujte z branjem→

V Nemčiji razsaja nova kuga. Ta kuga je produkt dveh intelektualnih blaznosti, levičarske in desničarske. Težko je reči, katera blaznost je nastala prej. Levičarska blaznost ima dolgo zgodovino glede nasprotovanja jedrski energiji, iz česar se je rodilo gibanje zelenih, ki je s svojo doktrinarno usmerjenostjo, da je treba zapreti jtako jedrske kot elektrarne na premog in plin ter se prepustiti rollercoasterju energije iz sončnih panelov in vetrnic ter CO2 iz elektrarn na biomaso, uspešno okužilo socialiste. In dobili smo Energiewende. Nor, božjastno drag in tehnično nevzdržen koncept. Nemška mavrična koalicija je zaprla jedrske elektrarne, manjkajočo elektriko, ko ni sonca in vetra (kar je veliko večino časa) pa proizvaja iz premoga in plina ali pa uvaža elektriko iz francoskih jedrskih elektrarn. Nemška domača elektrika je zato 8 do 10-krat bolj umazana in hkrati skoraj dvakrat dražja od francoske.

Desničarska blaznost se je okrepila z nastankom evra. Nemčija je nasprotovala opustitvi nemške marke in uvedbi skupne valute evro, vendar je stisnila zobe v zameno za francosko privolitev o združitvi obeh Nemčij. Vendar ker se je Nemčija bala, da bo v primeru skupne valute prisiljena nositi tveganja za fiskalno neodgovornost južnih članic evra, je v pogodbo o evru dodala klavzule glede “presežnega primanjkljaja” in “pakt o stabilnosti in rasti”. Oboje preprosto pomeni, da mora država, katere primanjkljaj preseže 3 % BDP v času, ko ni recesije, začeti zniževati ta deficit. Problem je, da ima v realnem življenju zmanjšanje javnih izdatkov, da bi zmanjšali deficit, po definiciji (enačbi za BDP) učinek na zmanjšanje rasti in posledično povečanje dolga in deficita (zaradi manjše osnove v koeficientu). Hkratni problem je, da zahteva za zmanjšanje deficita pride v času nizke gospodarske rasti in “fiskalna konsolidacija” nato samo še poslabša stvari. Nemška desnica (krščanska CDU/CSU in svobodnjaška FDP) sta to filozofijo sprejeli kot svojo religijo, zato vedno in povsod forsirata fiskalno pravilo (v Nemčiji dolžniško zavoro), torej “javno varčevanje” oziroma restriktivnost glede javnih izdatkov. Zato Nemčija ne investira v infratsrukturo (transportno in socialno), kar ima za posledico ne samo slabše transportne in javne storitve, pač pa tudi nižjo rast BDP.

Nobena izmed obeh blaznosti nima znanstvene podpore, obe sta v osnovi anti-intelektualni. Bazirata na religiji, na ideoloških prepričanjih in ne znanstveno podprtih dokazih. Še več, znanost kaže, da sta obe filozofiji škodljivi, “self-defeating”.

No, zdaj pa sta se združili obe blaznosti – levičarska in desničarska – v novo nemško kugo: “potrebna je dolžniška zavora (zmanjševanje javnih izdatkov oziroma javno varčevanje), da bomo nekoč imeli več denarja za investicije za boj proti podnebnim spremembam“. Ta blaznost je res blazna, kajti z javnim “varčevanjem” bo nemško gospodarstvo zapadlo v še globljo recesijo od sedanje (in deficit in dolg se bosta poslabševala glede na BDP), z manj investicijami pa se bo Nemčija še slabše sporijemala s podnebnimi spremembami.

Nemški levi in desni ideologi bi namesto tega morali raje pogledati na Kitajsko: kitajska vlada ne varčuje, pač pa ogromno vlaga v javno infrastrukturo in v projekte zelenega prehoda (solarne, vetrne, jedrske elektrarne, vodik itd.), s čimer hkrati spodbuja gospodarsko rast (ta presega 5 %) in uspešno znižuje emisije CO2. Kitajska vlada dela stvari na intelektualno zdravi način.

Ampak ko ti blaznost zamegli razum, ne pomagajo nobeni racionalni argumenti in nobeni znanstveni dokazi. Nemška politična elita se je pač odločila, da Nemčijo pošlje v kolektivni samomor.

V The Economistu, ki je običajno zelo neprijazen do neliberalnih režimov, ki niso po njegovem okusu in ki je znan po tem, da rad neštetokrat objavlja, kako bosta denimo kitajsko in rusko gospodarstvo zdaj pa čisto zares kolapsirala, je objavil zanimivo ekonomsko poročilo o ruskem gospodarstvu. V poročilu pravi, da rusko gospodarstvo ne samo cveti, ampak leti. Razlog naj ne bi bil (kot običajno) povečan izvoz, ampak povečana domača poraba. In sicer predvsem javne investicije (vojaška industrija, infrastruktura) in zasebna poraba. Rusija je celo prejšnje desetletje vodila striktno restriktivno fiskalno politiko (zaradi česar je njen javni dolg ekstremno nizek – povprečno 15 % BDP v desetletju do 2022, zdaj 19 % BDP), zdaj pa je odprla mošnjiček in troši. Letošnji proračunski deficit naj bi znašal 2 % BDP (kar je malo po zahodnih standardih). Rusija si to lahko privošči zaradi velikih finančnih rezerv, ki si jih ustvarila v preteklosti. Kot pravijo v The Economistu: Rusija je dolgo “varčevala, da ima lahko sedaj zabavo”.

Na drugi strani kljub veliki inflaciji zasebna poraba raste, saj dohodki rastejo hitreje od cen. Ruska centralna banka je sicer dvignila obrestno mero na 18 %, kar bi večino zahodnih držav poslalo v recesijo. Ne pa tudi Rusije. Kajti ruska vlada je zavarovala gospodinjstva (z moratoriji na odplačevanje kreditov), podjetja pa so nezadolžena. Visoka obrestna mera pa privablja tuje investicije iz prijateljski držav.

Kako dolgo si lahko Rusija privošči to trošenje? V The Economistu pravijo, da dokler ne potroši velikih finančnih rezerv. In to je kakšnih 5 let ali več.

Tole je precej streznjujoče za zahodne analitike. Kajti zahodni politiki ne morejo tako dolgo čakati na kolaps ruskega gospodarstva. Rusija mora v tem času zmagati vojno v Ukrajini, evrska gospodarstva pa se izviti iz stagnacije, kar bo za slednje težko ob teh cenah energentov in izgubljeni konkurenčnosti ter restriktivni fiskalni politiki, ki jo uvaja Bruselj (proračunski deficiti so blizu ali bad mejo 3 % BDP). Fiskalno varčevanje še dodatno ubija rast. Zdi se, da bo prej Rusija izčrpala zahodne države, predvsem evrske, kot pa obratno. In problem je, da imajo demokratične zahodne države krajši politični časovni horizont od Putinovega. Demokratično izvoljene vlade težko zdržijo 4 leta recesije ali stagnacije. Razraste se nezadovoljstvo in populizem odnese vladajoče. Torej zgodi se jim lahko to, kar so zahodni politiki napovedovali Putinu – da bo nezadovoljstvo zaradi sankcij spodbudilo nemire v Rusiji, zaradi česar bo Putinov režim padel. To je bila skrajno neumna predpostavka za avtokratski režim, je pa realistična za demokratične režime.

Nadaljujte z branjem→

Since there’s been a lot of interest in the Battle of Kursk recently, I thought I’d dive into some details on how the Red Army defeated the German forces in Kursk Oblast. Here’s a thread…🧵

1. Anticipating the Enemy:

The Soviets didn’t just stumble upon German plans; they actively manipulated them. Soviet intelligence, particularly the “Lucy” spy ring, fed the Kremlin precise details about German intentions months in advance. Stalin and his generals, knowing the German penchant for encirclement, deliberately left the Kursk Salient exposed, baiting the Germans into a trap. This bold gamble turned German blitzkrieg tactics against them.Image

2. Operational Deception:

The Soviets employed Maskirovka (deception tactics) to an unprecedented degree. They moved entire armies under cover of darkness, constructed fake airfields and tank divisions, and used radio silence to confuse German intelligence. The Germans vastly underestimated the scale of Soviet preparations, unaware of the forces they would face.

Nadaljujte z branjem→