Je po kontroverzni aretacijI Pavla Durova, ustanovitelja Telegrama (z obtožbo, da je na svoji aplikaciji “omogočil delovanje preprodajalcem mamil in spolnim kriminalcem“, zdaj na vrsti Elon Musk? Ne, seveda ne, kajti po eni izmed teorij zarote je aretacija posledica dejstva, da naj nbi nekateri na Telegramu objavljali občutljive izraelske podatke, do katerih so se dokopali hekerji, medtem ko je Musk v zelo dobrih odnosih z izraelskim predsednikom vlade Netanyahujem. Je v nevarnosti Mark Zuckerberg, lastnik aplikacije Instagram, ki je pod plazom kritik zaradi omogočanja zlorab mladoletnikov? Ne, seveda ne, kajti isti Zuckerberg (ob pravi genski sliki) – kot pravi Elon Musk – omogoča ameriškim oblastem filtriranje vsebin in dostop do podatkov uporabnikov.

Je pa spodnji intervju z Durovom zelo zanimiv. Predvsem v delu, ki govori, da največja nevarnost svobodi govora danes niso vlade, pač pa Apple in Google, ki filtrirata informacije, do katerih lahko dostopajo uporabniki. No, slednja pa imata licenco za delovanje le tako dolgo, dokler dovoljujeta vladam poseganje v dostopnost vsebin in dostop do informacij o uporabnikih njihovih storitev.

Torej licenca za spletno platformo in prostost lastnika platforme sta v tesni korelaciji s sodelovanjem z obveščevalnimi agencijami ZDA (in z dobrimi odnosi s tistimi, ki so nad vlado ZDA).

Nov članek na ekonomskem portalu VoxEU prinaša zanimivo analizo učinka evropske cenzure dveh največjih ruskih državnih medijev v evropskem medijskem prostoru (Russia Today in Sputnik). Raziskava ugotavlja, da je bila evropska “cenzura za zaščito demokracije” učinkovita, vendar zgolj kratkoročno:

This column explores the EU ban on Russian state-led news outlets after the 2022 Russian invasion of Ukraine to find out whether censorship curbs the spread of slanted narratives. While the ban did reduce pro-Russian slant on social media, its effects were short-lived. Increased activity by other suppliers of slanted content that was not banned might play a role in mitigating the ban’s effectiveness.

Zelo kmalu se je “razširjanje proruskih stališč” razširilo na družbena omrežja, ki pa jih vlade (še) ne morejo obvladovati. Zato avtorji predlagajo “regulacijo” vsebine na družbenih omrežjih:

Our study points to the crucial role of other suppliers who are filling the void created by censoring core outlets. This reflects the changed nature of media regulation in the context of social media, where many users can create and spread information at low costs. The ability and willingness of other users to take action seem to limit the effectiveness of large-scale regulatory measures targeting big outlets. Successful policy interventions need to account for these limits of large-scale regulatory measures in the context of social media.

Nadaljujte z branjem→

Meni dva najbolj všečna vokala na slovenski sceni. Je pa res, da pri obeh – Severi in Galu – pogrešam več kreativnosti. S tema vokaloma bi lahko delala čudeže.

Tisti, ki se malce zanimate za energetiko, ste v zadnjem desetletju in pol hypa glede “zelenega prehoda” zasledili, da naj bi v tem zelenem prehodu (razogljičenju proizvodnje električne energije, transporta in industrije) ključno vlogo odigral vodik. Naj osvežim spomin. Iz viškov električne energije iz (obnovljivih virov) sonca in vetra naj bi prek elektrolize vodo (H2O) pretvarjali v vodik (H2), vodik shranjevali, ga nato pretvorili v sintetični metan, tega pa nato kurili namesto zemeljskega plina za proizvodnjo elektrike. Avtomobili naj bi vozili na vodik, kamioni in ladje pa na sintetični metanol. In industrija naj bi namesto zemeljskega plina uporabljala vodik za proizvodnjo toplotne energije. Lepota vodika je v tem, da je brezogljičen in da torej pri njegovem “kurjenju” ne nastajajo emisije CO2.

Nič čudnega, da so “najbolj napredne države, na čelu z Nemčijo, Evropska komisija in mednarodne organizacije, kot je Mednarodna agencija za energijo (IEA), ponoreli za “zelenim vodikom” in ga proglasili kot ključni element v razogljičenju planeta.

Zadeva se sliši super, mar ne? Ja, v teoriji. In dokler se ne soočimo z “težavnimi” značilnostmi vodika, z “neprijetnimi” tehničnimi dejstvi glede energetskih pretvorb in izgub energije, pa tudi ali predvsem s samimi številkami ekonomike vodikove verige. V nadaljevanju se bom malce posvetil le zadnjemu delu – ekonomiki vodika. Največji porabnik vodika danes je industrija (99.9 %) in več kot 99 % tega vodika se pridobi iz fosilnih goriv (večinoma iz zemeljskega plina, nato premoga in nafte), gre za t.i. sivi vodik, le 0.04 % pa z elektrolizo vode (zeleni vodik).

Proizvodna cena vodika iz fosilnih goriv je okrog 1.5 do 2 $ za kilogram. Če bi vodik proizvajali iz viškov sončne energije v Evropi, bi v najugodnejšem primeru (visoka stopnja izkoriščenosti elektrolizerjev, nizke cene tehnologije, nizki stroški kapitala) proizvodni strošek znašal med 6 in 7 evrov za kilogram.

Nadaljujte z branjem→

Mislim, da je stanje pri demokratih precej huje od kritike Alexndre Ocasio-Cortez (AOC). Problem demokratov ni to, da “preprečujejo dobrim ljudem, da bi kaj naredili” (kritika naslavlja politiko demokratov glede vojne v Gazi), pač pa, da se glede zunanje politike ne razlikujejo od republikancev in da so oboji talci izraelskega lobija. Je pa AOC treba priznati pogum, da je tvegala svojo neizvolitev v naslednjem mandatu, saj bodo v AIPAC najbrž naredili vse, da bo njen protikandidat dobil več financiranja).

To raziskavo Jana Emblemsvaga sem pred meseci sicer že predstavil. Vendar velja v luči bližajočega se referenduma o JEK2 nanjo še enkrat opozoriti, da ne bi naredili takšne katastrofalne napake kot Nemčija. Nemčija je od leta 2002 v energetskem prehodu iz fosilnih virov in jedrske energije na obnovljive vire energije (OVE) porabila skoraj 700 milijard evrov (polovico za naložbe v OVE, polovico za subvencije). Za teh 700 milijard evrov v 20 letih je Nemčija sicer povečala delež električne energije iz OVE na 60 %, vendar pa je znižala izpuste CO2 le za četrtino (izpusti CO2 v proizvodnji električne energije so bili v Nemčiji na letni ravni v 2023 skoraj 10-krat višji kot v Franciji: 425 proti 45 gCO2/kWh). Razlog je seveda v tem, da mora Nemčija kuriti premog in plin za proizvodnjo elektrike, ko ni sonca in vetra, kar je večino časa v letu, ter zraven še obnovljivo biomaso, ki pa ima izpuste CO2 na polovični ravni plina – 230 proti 450 gCO2/kWh).

No, Jan Embemsvag je v letošnji raziskavi pokazal, da če bi Nemčija obdržala jedrske elektrane in zgradila še  nove, bi znižala CO2 izpuste še za 72 % in. stalo bi jo zgolj polovico tega, kolikor je dosedaj pokurila za forsiranje OVE virov.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji. Denimo Zappa et al (2019) ugotavljajo, da tudi če bi 100-odstotno obnovljiv evropski elektroenergetski sistem morda lahko deloval z enako stopnjo sistemske ustreznosti kot danes:

• pa bi tak elektroenergetski sistem na evropski ravni zahteval visoke investicije (okrog 530 milijard EUR na leto) in da bi bili skupni stroški 100-odstotno obnovljivega energetskega sistema za približno 30 % višji kot pri elektroenergetskem sistemu, ki vključuje druge nizkoogljične tehnologije, kot je jedrska energija, ali zajemanje in shranjevanje ogljika.
• vendar pa  tak 100 % OVE sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050.

Nadaljujte z branjem→

Two weeks ago, when the Ukrainian army started its incursion into Russia’s Kursk region, I had expected the Russia army to dispel the Ukrainians within a few days. That did not happen as it took time to bring enough troops towards that new frontline.

I also underestimated the size of the force the Ukrainians had made available for the operation. It is now estimated to be in the range of 10,000 to 30,000.

For now the Ukrainian army attack has mostly be stopped though it is still trying to expand what it holds in the very rural area.

Be that as it may – the operation, even when sustained longer, makes little sense.

It gives a temporary moral high to the Ukrainian army and may allow Zelenski and the British sponsors of this operation to prolong the war.

The plan in Kiev is not to negotiate but to prolong the war and to convince the west to further finance it. This would have the advantage of moving billions of additional dollar from western sources into the various pockets in Kiev with Zelenski and Yermak cashing in the largest share of it.

But all this comes at the cost of the Ukrainian defense in Donbas.

The Kursk incursion took so many troops from the defense of the Donbas that the front lines there can no longer be held up. It has also diverted scarce artillery ammunition which the Donbas defenders now lack. The Ukrainian defense in Donbas is currently crumbling with the Russian side taking several villages per day.

Nadaljujte z branjem→

Ni se pametno postaviti na pot velekapitalu in avtokratskemu režimu pri izkoriščanju naravnih virov za zeleni prehod, da bi zaščitil naravo. Kajti zelo verjetno te čaka to, kar je doletelo raziskovalca Aleksandra Matkovića iz beograjskega Instituta ekonomskih nauka po tem, ko je srbska oblast po obisku nemškega kanclerja Scholza dala zeleno luč za izkoriščanje nahajališča litija na območju enega izmed treh največjih vodnih virov v Srbiji. Grožnje s smrtjo tebi in tvoji družini, hišne preiskave s strani policije in tajne policije itd.

Zeleni prehod kot posel je pač bolj pomemben od uničevanja narave za zeleni prehod. Poglejte opustošenje narave v Boliviji in Čilu okrog nahajališč litija, ali unićenje narave in suženjsko delo otrok v rudnikih kobalta v Kongu, uničenje tisočih kvadratnih kilometrov  polj in vodnih površin s postavljanjem sončnih panelov, uničenje narave z vetrnicami. Zeleni prehod je izključno posel, v katerem se kapital in oblast odlično razumeta. Slednja z veseljem asistira z astronomskimi subvencijami, okoljskimi soglasji in represijo.

Spodaj je nit Aleksandra Matkovića:

I want to share what happened in more detail as some strange things have been happening in Serbia after Scholz’s visit – that wreak of neocolonialism. Firstly, after his visit there have been massive national protests in every major city, and especially in the villages. (1/28)

What happened was that the Serbian government signed a range of deals for a whole electric vehicles (EV’s) production chain, from lithium extraction to refining and battery production, mostly with German companies like Mercedes Benz, but also InoBat, (2/28)

a Rio Tinto subsidiary. Stellantis, which is already in Serbia, is also involved and actually showcased a finished EV prototype in Kragujevac, a town in Serbia, a few weeks ago. None of this was made public before and we all learned this only after came to sign the deals, (3/28)

along with German automakers. All of this is presented almost as non-negotiable by some EU officials despite the fact that this means that Serbia will become the only country in the world where one of the largest lithium mines will open up in a populated area called the (4/28)

Nadaljujte z branjem→

Iluzije o nepristranskosti v znanosti si delajo samo ljudje, ki se ne ukvarjajo z znanostjo ali mladi raziskovalci, ki želijo objaviti svoj prvi znanstveni članek. Dokler ne poskušajo. Lahko imajo vrhunski članek, potencial za Nobelovo nagrado, pa bodo v veliki večini doživeli “desk rejection” ob prvih pošiljanjih v objavo v dobre akademske revije (običajno morajo računati z 8 do 10 “desk rejections” ali zavrnitev po recenzentskem postopku, preden pridejo do akademske revije, ki je “dovolj nizko” po impact factorju, da dobijo prvo objavo). Ker pač (še) nimajo imena.

Kot na vseh drugih področjih, je tudi v znanosti pomemben status, to je ime avtorja. In seveda ali avtor izhaja iz istega kroga znanstvenikov kot uredniki revije in v kako dobrih odnosih je z uredniki. To je grda resnica. Zato je za mlade raziskovalce, ob raziskovalni odličnosti seveda, predvsem pomembno, da čim pogosteje hodijo predstavljat svoje članke na seminarje na dobre univerze in na dobre mednarodne konference ter da se po konferencah neformalno družijo s kolegi ter uredniki dobrih akademskih revij. Visibility & networking sta ključ do uspešnosti prvih objav.

Seveda pa je še najhitrejša pot do objave, če imajo mladi raziskovalci doktorskega mentorja z zvenečim imenom, ki se kot prvi podpiše na članek… Žalostno, ampak tako pač je v tem svetu. Glejte spodaj.

Opozarjam, da je spodnji tekst o ameriškem programu za financiranje “nevladnih” organizacij v drugih državah, imenovanem National Endowment for Democracy (NED), pripravilo kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve. Zapis je seveda lahko pristran zaradi očitnih razlogov (ker je Kitajska ena izmed tarč NED).

Vendar je, kot že nekaj drugih dokumentov tega ministrstva, tudi ta dokument zelo dobro in sistematično pripravljen. V glavnem program NED je namenjen temu, da se pod pretvezo spodbujanja demokracije ukvarja s “spodkopavanjem državnih oblasti v drugih državah, vmešavanjem v notranje zadeve drugih držav, spodbujanjem delitev in konfrontacij, zavajanjem javnega mnenja in izvajanjem ideološke infiltracije.” Program je bil ustanovljen leta 1981 v času administracije Ronalda Reagana kot nekako civilno podaljšanje aktivnosti obveščevalne agencije CIA. Program je začel s proračunom 18 mio USD, lani pa je že imel proračun v višini 345 mio USD.

Philip Agee, a former CIA officer, said on a 1995 TV show, “Nowadays, instead of having just the CIA going around behind the scenes and trying to manipulate the process secretly by inserting money here and instructions there and so forth, they have now a sidekick, which is this National Endowment for Democracy, NED.

NED kot podaljšana roka Cie deluje kot nekak trojanski konj v ciljnih državah. Prek NED programa ameriški State department in ameriške ambasade v ciljnih državah “kultivirata” aktiviste in financirata nevladne organizacije in “gibanja za demokracijo” ter prek njih spodbujata ameriške sentimente in interese v javnosti ter po potrebi organizirata družbene nerede in “oranžne revolucije” – od Irana, arabske pomladi, Ukrajine, Belorusije, Rusije, Gruzije, Venezuele, Bangladeša (you name it), katerih cilj so politični prevrati. Zadnji tak uspešen primer je bil Bangladeš.

Protesti in neredi, ki so se dogajali pred dvema mesecema v Gruziji, so nastali zaradi sprejema zakona v gruzijskem parlamentu o obveznosti nevladnih organizacij razkritja svojih virov financiranja. Praktično identičen zakon imajo sprejete ZDA in države EU (imenovan FARA – Foreign Agents Registration Act) – ker pač želijo transparentnost in preprečiti, da bi se tuje vlade prek lokalnih “nevladnih” organizacij vmeševale v domačo politično situacijo. No, Gruziji naj ne bi bilo dovoljeno, da ve, kdo napaja aktivnosti “nevladnih” organizacij.

Priporočam spodnje branje. Hkrati pa seveda tudi pomislite na slovenske sponzorirance NED. Kar nekaj jih je.

Nadaljujte z branjem→