Nov članek na ekonomskem portalu VoxEU prinaša zanimivo analizo učinka evropske cenzure dveh največjih ruskih državnih medijev v evropskem medijskem prostoru (Russia Today in Sputnik). Raziskava ugotavlja, da je bila evropska “cenzura za zaščito demokracije” učinkovita, vendar zgolj kratkoročno:

This column explores the EU ban on Russian state-led news outlets after the 2022 Russian invasion of Ukraine to find out whether censorship curbs the spread of slanted narratives. While the ban did reduce pro-Russian slant on social media, its effects were short-lived. Increased activity by other suppliers of slanted content that was not banned might play a role in mitigating the ban’s effectiveness.

Zelo kmalu se je “razširjanje proruskih stališč” razširilo na družbena omrežja, ki pa jih vlade (še) ne morejo obvladovati. Zato avtorji predlagajo “regulacijo” vsebine na družbenih omrežjih:

Our study points to the crucial role of other suppliers who are filling the void created by censoring core outlets. This reflects the changed nature of media regulation in the context of social media, where many users can create and spread information at low costs. The ability and willingness of other users to take action seem to limit the effectiveness of large-scale regulatory measures targeting big outlets. Successful policy interventions need to account for these limits of large-scale regulatory measures in the context of social media.

Ugotovitve te analize ne presenečajo, saj je družbeni in tehnološki razvoj močno zmanjšal domet tradicionalnih medijev in njihov vpliv, povečala se je individualizirana komunikacija na družbenih omrežjih, kjer uporabniki najbolj zaupajo informacijam iz ozkih krogov “prijateljev”. In te komunikacije vlade (še) ne znajo uspešno nadzirati in omejevati. No, znajo pa vplivati nanje z enakimi orodji, kot jih znajo zlorabljati nezaželeni viri.

Mene je v članku zbodel prvi odstavek, ki nekritično razširja določeno narativo, za katero se je izkazalo, da ni resnična (denimo rusklo vmešavanje v ameriške predsedniške volitve 2016) ali ki je povsem nedokazano (razširjanje kitajske propaganede prek omrežja TikTok), kar že v štartu kaže na enostransko “raziskovalno” usmeritev samega članka in na intenco raziskave:

Misinformation, propaganda, and biased narratives are increasingly recognised as a major concern and a source of risk in the 21st century (World Economic Forum 2024). The Russian interference in the 2016 US presidential election marked a pivotal moment, raising awareness of foreign influence in democratic processes. From Russia’s ‘asymmetric warfare’ in Ukraine to Chinese influence over TikTok, autocracies are weaponising information, shifting their effort from outright repression to controlling narratives (Treisman and Guriev 2015, Guriev and Treisman 2022).

Simptomatično je, da se raziskava enostransko ukvarja zgolj z eno smerjo usmerjanje propagande (rusko širjenje propagande), ne pa denimo širjenje propagande s strani zahodnih držav prek ustvarjanja narative v zahodnih medijih glede ukrajinske vojne ter vlogo velikih tehnoloških platform. Glede slednjega je simptomatična okrožnica Googla takoj po začetku vojne v Ukrajini vsem medijem oziroma ponudnikom vsebine na spletu, da ne bodo monetizirali reklamnih sporočil spletnih ponudnikov, katerih narativa ni skladna z uradno narativo zahodnih držav (“Due to the war in Ukraine, we will pause monetization of content that exploits, dismisses, or condones the war”).