Iluzije o nepristranskosti v znanosti si delajo samo ljudje, ki se ne ukvarjajo z znanostjo ali mladi raziskovalci, ki želijo objaviti svoj prvi znanstveni članek. Dokler ne poskušajo. Lahko imajo vrhunski članek, potencial za Nobelovo nagrado, pa bodo v veliki večini doživeli “desk rejection” ob prvih pošiljanjih v objavo v dobre akademske revije (običajno morajo računati z 8 do 10 “desk rejections” ali zavrnitev po recenzentskem postopku, preden pridejo do akademske revije, ki je “dovolj nizko” po impact factorju, da dobijo prvo objavo). Ker pač (še) nimajo imena.

Kot na vseh drugih področjih, je tudi v znanosti pomemben status, to je ime avtorja. In seveda ali avtor izhaja iz istega kroga znanstvenikov kot uredniki revije in v kako dobrih odnosih je z uredniki. To je grda resnica. Zato je za mlade raziskovalce, ob raziskovalni odličnosti seveda, predvsem pomembno, da čim pogosteje hodijo predstavljat svoje članke na seminarje na dobre univerze in na dobre mednarodne konference ter da se po konferencah neformalno družijo s kolegi ter uredniki dobrih akademskih revij. Visibility & networking sta ključ do uspešnosti prvih objav.

Seveda pa je še najhitrejša pot do objave, če imajo mladi raziskovalci doktorskega mentorja z zvenečim imenom, ki se kot prvi podpiše na članek… Žalostno, ampak tako pač je v tem svetu. Glejte spodaj.