Vojna izčrpavanja je ena izmed ključnih vojaških strategij, v kateri nasprotnik zmaga v vojni brez odločilne bitke, ampak z izčrpavanjem sovražnika z nenehnim povzročanjem izgub vojakov, materiala in morale do točke zloma. Tipični zgodovinski primeri so ruska zmaga nad Napoleonom, bitka pri Verdunu in sedanja ruska vojna proti Ukrajini. Pa tudi zahodne sankcije proti Rusiji, vendar s perverznimi učinki.

V vojni izčrpavanja so pomembni fizični zakoni. Če je neka država glede prebivalstva 5-krat večja od druge, bo na dolgi rok zmagala v vojni, ker bo manjši državi prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. V primeru vojne v Ukrajini to pomeni, da – brez aktivne vojaške vključitve zahodnih držav v vojno – Ukrajina te vojne proti Rusiji fizično ne more zmagati, ker je glede prebivalstva efektivno 5-krat manjša. Ukrajini bo prej zmanjkalo za orožje sposobnih mož. In tega manjka v številu vojakov ne more nadomestiti nobena razlika v količini orožja, ki bi ga Ukrajina še lahko dobila od zahoda, saj ne bo vojakov, ki bi ga lahko uporabili. Pri čemer pa ruska vojaška industrija dela v treh izmenah in dnevno proizvede nekajkrat več streliva kot vse zahodne države skupaj.

Seveda zgornji sklep temelji na predpostavki, da se ne bo prej izčrpala tudi Rusija. In prav na to karto so igrale zahodne države. Ob začetku te vojne so zahodne države stavile, da bodo z uvedbo najstrožjih sankcij doslej finančno izčrpale Rusijo do te mere, da ne bo več sposobna financirati te vojne in bo posledično v neki točki prisiljena, da se iz Ukrajine umakne.

Vendar pa se ta strategija ni izšla. Vojaški angažma v Ukrajini in sankcije Rusije niso izčrpale, pač pa so jo celo okrepile. Zahodni mediji so tako od začetne evforije nad pričakovanimi učinki sankcij po nekaj mesecih prešli k začudenju, da se rusko gospodarstvo ni sesulo, nato k čudenju o razcvetu ruskega gospodarstva do sedanjih predvidevanj, kako dolgo rusko gospodarstvo še lahko cveti na krilih vojne ekonomije.

The Economist je pred dnevi objavil zanimivo ekonomsko poročilo o ruskem gospodarstvu, v katerem ugotavlja, da rusko gospodarstvo ne samo cveti, ampak leti. Razlog naj ne bi bil (kot običajno) povečan izvoz, ampak povečana domača poraba. In sicer predvsem javne investicije (vojaška industrija, infrastruktura) in zasebna poraba. Rusija je celo prejšnje desetletje vodila restriktivno fiskalno politiko (zaradi česar je njen javni dolg ekstremno nizek – povprečno 15 % BDP v desetletju do 2022, zdaj 19 % BDP), zdaj pa je odprla mošnjo in troši. Letošnji proračunski deficit naj bi znašal 2 % BDP (kar je malo po zahodnih standardih). Rusija si to lahko privošči zaradi velikih finančnih rezerv, ki si jih je ustvarila v preteklosti. Kot pravijo v The Economistu: Rusija je dolgo “varčevala, da ima lahko sedaj zabavo”.

Kako dolgo si lahko Rusija privošči to trošenje? V The Economistu pravijo, da dokler ne potroši velikih finančnih rezerv. In to je kakšnih 5 let ali več. Paradoksalno so vojna v Ukrajini in zahodne sankcije naredile več za reindustrializacijo Rusije kot vse ruske vlade po letu 1990 skupaj.

To je precej streznjujoče za zahodne politike. Kajti Ukrajina ne more tako dolgo zdržati vojne izčrpavanja. Morda še pol leta, morda leto, nikakor pa ne pet let. Na drugi strani pa tudi zahodni politiki ne morejo tako dolgo čakati na kolaps ruskega gospodarstva. Kajti sankcije kot mehanizem, ki naj bi izčrpal Rusijo, so imele perverzen učinek – izčrpavajo zahodne, predvsem evropske države. Sankcije proti Rusiji so namreč povzročile energetsko krizo, ki je proračune evropskih držav stala za okrog 1,000 milijard evrov subvencij gospodinjstvom in gospodarstvu za zajamčene cene energije, evropsko industrijo pa naredila nekonkurenčno. Podatki Eurostata iz tega tedna kažejo, da je industrijska proizvodnja v evrskih državah junija letos za 10 % nižja kot v začetku leta 2022 in da gospodarska rast v evrskem območju stagnira že drugo leto zapored. Kolapsira predvsem nemško gospodarstvo in njeni paradni konji – energetsko intenzivna in avtomobilska industrija.

Ob nekonkurenčnosti industrije ob teh in pričakovanih cenah energije in ob gospodarski stagnaciji pa EU državam grozi še restriktivna fiskalna politika, ki jo je – navkljub stagnaciji – uvedla Evropska komisija, da bi prisilila države, da znižajo povečan javni dolg iz časa Covida. To fiskalno varčevanje bo še dodatno ubilo gospodarsko rast. K temu dodajte še neproduktivno povečanje izdatkov za obrambo, ki se bo prelilo v nakupe ameriškega orožja.

Zdi se, da bo Rusija prej gospodarsko in finančno izčrpala zahodne države, predvsem evrske, kot pa obratno. In problem je, da imajo demokratične zahodne države krajši politični časovni horizont od Putinovega. Demokratično izvoljene vlade težko zdržijo štiri leta recesije ali stagnacije. Razraste se nezadovoljstvo, ki odnese vladajoče. Torej zgodi se jim lahko to, kar so zahodni politiki napovedovali Putinu – da bo nezadovoljstvo zaradi sankcij spodbudilo nemire v Rusiji, zaradi česar bo Putinov režim padel. To je bila skrajno neumna predpostavka za avtokratski režim, je pa realistična za demokratične režime.

Vojna v Ukrajini izčrpava Evropo, ne Rusije. Politično bodo kolapsirale prej evropske države kot Rusija.

Rešitev za Evropoje je čim hitrejši mirovni sporazum v Ukrajini, stabilizacija cen energije, odpoved restriktivni fiskalni politiki in stimuliranje rasti prek investicij v infrastrukturo, jedrsko in hidro energijo ter spodbude za tehnološko reindustrializacijo. Vendar manjka voditeljev s trezno glavo.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku