Za današnjo kolumno v Dnevniku sem osvežil nekaj podatkov o uspešnosti evropskega in ruskega gospodarstva po začetku vojne v Ukrajini. Včeraj je Eurostat objavil, da se je BDP v evrskem območju v drugem četrtletju letos povečal za 0.6 % glede na isto četrtletje lani (v prvem četrtletju pa za 0.5 %), kar je na ravni lanskega leta (0.5 %) in kar je za tretjino manj od napovedi IMF iz junija letos (napoved za 2024: 0.9 %). Krivulja rasti evrskega gospodarstva je “flat”, ravna črta blizu ničle, kar pomeni gospodarsko stagnacijo.

Na drugi strani rusko gospodarstvo cveti: v prvem četrtletju je zraslo za 5.4 %, v drugem za 4 %, napoved IMF za letos pa je rast za 3.2 % (kar pomeni očitno podcenjeno oceno). Če pogledate spodnjo sliko, je očitno, da evrsko gospodarstvo od začetka leta 2022 stagnira, rusko gospodarstvo pa se je po upadu v 2022 (sankcije zahodnih držav) pobralo in že leto in pol hitro in robustno raste.

Druga slika kaže, da je evrska industrija v prostem padu po letu 2022, sredi leta 2024 je obseg proizvodnje za 7 % nižji kot leta 2019. Nemški celo za 15 %. Razlog so predvsem visoke cene energije, ki delajo evropsko industrijo nekonkurenčno. Prvi vzrok za visoke cene energije je zeleni prehod, saj povečani deleži obnovljivih virov sonca in vetra v omrežju pomenijo skoraj podvojitev cene elektrike (odvisno od deleža). Drugi vzrok pa so sankcije proti Rusiji, ki so dvignile cene plina in nafte, hkrati pa so evropske države zaradi sankcij morale začeti iskati nadomestne vire plina in naftnih derivatov, ki pa so veliko dražji od ruskih.

Tretja slika kaže, da zahodnim sankcijam ni uspelo zaustaviti ruskega izvoza. Ruski izvoz je bil lani na ravni predkovidnih let 2018-2019 in se po rekordni vrednosti v 2022 (zaradi rekordnih cen energentov) lani vrnil malce pod raven izpred vojne v Ukrajini (2021). Torej je Rusiji uspelo preusmeriti svoj izvoz energentov od zahodnih držav k novim kupcem (predvsem Indija in Kitajska).

Četrta slika pa kaže učinek, ki ga je imela vojna v Ukrajini in prepoved uvoza ruskega zemeljskega plina in naftnih derivatov v EU na uvozne cene energentov v EU. Kot je vidno, se je leta 2022 zaradi sankcij proti Rusiji vrednost uvoza energentov v EU več kot podvojila glede na 2021 (kljub povečanju fizičnih količin le za 10 %), leta 2023 pa je bila za tretjino višja kot leta 2021. Podobno velja za začetek letošnjega leta. Če te podatke o vrednostih in količinah uvoženih energentov preračunamo v povprečne cene, ugotovimo, da so bili leta 2022 uvoženi energenti v EU za 2-krat dražji (100 %) kot leta 2021, leta 2023 so bili dražji za 70 %, v začetku letošnjega leta pa so dražji za 30 %. Torej sankcije proti Rusiji pomenijo bistveno dražjo energijo v EU, kar dela evropsko industrijo nekonkurenčno in proizvajalce sili k zapiranju obratov in selitvi proizvodnje izven Evrope (kjer ni sankcij in so cene energije nižje). In ta proces je ireverzibilen – izgubljena industrija se več ne bo vrnila nazaj v Evropo, pač pa bodo evropska podjetja povečevala BDP in ustvarjala nova delovna mesta v Kitajski in ZDA itd.

Ergo, očitno ni EU tista, ki bi izčrpavala Rusijo, ampak velja obratno. S sankcijami proti Rusiji izgublja EU, dražje plačuje energente, kar dela evropsko industrijo nekonkurenčno in bo Evropo deindustrializiralo. Ob tem zanemarjamo evropsko pomoč Ukrajini – doslej okrog 100 milijard evrov, naslednja leta pa po 40 do 50 milijard evrov vsako leto (za en slovenski BDP), kar iz vidika Evrope pomeni neproduktivno povečanje javnih izdatkov, ki ne bo imelo vpliva na spodbujanje evropskega BDP.

Sankcije proti Rusiji deindustrializirajo Evropo. Cena, ki jo Evropa plačuje za vazalno vlogo napram ZDA.Evropa je na svoja pleča prevzela ameriško diktirane sankcije proti Rusiji oziroma za ameriško proxy vojno z Rusijo v Ukrajini na plečih Evrope.

Aja, ZDA Evropi prodajajo utekočinjeni zemeljski plin po dvojnih cenah. In orožje. Zato je amriška gospodarska rast visoka (lani 2.5 %, letos po napovedi IMF pa naj bi znašala 2.6 %).