Marko Golob

“Ta ki te lahko pripravi v to, da verjameš v absurd, te bo pripravil tudi v to, da boš storil zločin” (Voltaire)

Maja tega leta sva bila z Darjo povabljena na 60-letnico v Nemčijo k najinim dobrim prijateljem. Fina družina, s »von« pred priimkom, vsi izvrstno izobraženi, svetovljani. Zvečer so naju postavili ob »mednarodno« mizo« njihovih prijateljev. Zelo uspešni ljudje, gospodarstveniki, akademiki, visoki mednarodni funkcionarji, ljudje s široko mednarodno izpostavljenostjo, vrhunsko izobrazbo, doktorati,…brez zadržkov lahko rečemo: elita. Debata je bila seveda zelo zanimiva in na nivoju, ampak, ko že debatiraš o svetu, se ukrajinske krize nismo mogli izogniti. In tu je prišlo do občutne razlike med mojim mnenjem (Darja je bila kot običajno diplomatsko tiho) in mojimi sogovorniki. Padel je argument za argumentom, ampak na koncu protiargumentov sicer ni bilo več, moji razlagi pa tudi niso verjeli. Zjutraj pri zajtrku je eden od njih omenil mojemu prijatelju: »Veš, Marko ima pa glede Ukrajine čudne poglede«.

Zakaj prihaja do razlik, kljub temu, da gre za zelo inteligentne ljudi? Stvar mi ni dala miru. Na koncu sem prišel do naslednjih zaključkov: ljudje razmišljamo na prepostavkah (hipotezah bi temu rekli v znanstveni metodi, aksiomih v matematiki). Vendar za razliko od rigoroznih znanstvenikov svojih predpostavk ne testiramo ravno dosledno. Tako pride včasih do prav zanimivih zaključkov. Kako to izgleda v mojem primeru? Moji sogovorniki so po mojem razmišljali na naslednjih predpostavkah.

Zahod je neprimerno gospodarsko močnejši od Rusije

Res je močnejši. Vendar primerjave na osnovi BDP niso ustrezne. Kaj ti pomagajo odvetniške ali frizerske storive v BDP, ko gre za primerjavo vojaških potencialov? Nič! Če primerjamo gospodarstva, tako kot smo jih nekoč še v socializmu, ko je bil bruto družbeni proizvod seštevek industrije, industrijskih storitev, kmetijstva in rudarstva, potem je družbeni proizvod Rusije večji od britanskega in francoskega skupaj in za polovico večji od nemškega.

Zahod lahko na osnovi svoje splošne gospodarske superiornosti hitro poveča svojo vojaško proizvodnjo

Povečati proizvodnjo kateregakoli izdelka potem, ko si to proizvodnjo 3 desetletja zanemarjal, je izjemno težko. Razvpiti problem proizvodnje municije to lepo kaže. Ves Zahod s svojo menda superiorno industrijo ni zmožen proizvesti več kot 1/3 ruskih količin. Kako to? V letih neaktivnosti se izgubijo znanja, izgubi se personal, ki je bi nosilec znanj. Obnova proizvodnje lahko traja leta. Rusija je za razliko od Zahoda vzdrževala svoj vojaško-industrijski potencial na večjem nivoju kot Zahod. Predvsem pa se je zadnjih 15 let intenzivno pripravljala na ta spopad.

Zahodna vojaška doktrina, urjenje je superiorno ruskemu.

Ta mit vzdržujeta tako Hollywood kot zahodna propaganda. Je pa daleč od resnice. Ruske vojaške akademije so in so vedno bile »state of the art«. Šolanje je praviloma daljše in bolj rigorozno od zahodnega. Bivši načelnik ukrajinskega generalnega štaba Valerij Zalužni (sam gojenec sovjetske-ruskega vojaške akademije) je nekoč v toku te vojne dejal, da vsa vojaška znanost kopenskih operacij izvira iz Rusije. Hopla, kaj pa »Blitzkrieg«, »Air Land Battle«, bo mogoče kdo ugovarjal!? Resnica je, da so Nemci razvili svoj koncept Blitzkrieg-a na osnovi skupnega urjenja s sovjetsko armado v 20-tih in 30-letih pred nastopom nacistov na oblast. Vse te koncepte, vključno z ameriškim Air Land Battle je razvil že maršal Tuhačevski pred 2.s.v. in še mnogi drugi sovjetski vojaški teoretiki daleč pred pojavom teh zahodnih konceptov. Rusi priznavajo kvaliteto zahodnemu usposabljanju predvsem v taktičnem urjenju, v operativi in strategiji pa bistveno manj. Pozornemu in kolikor toliko usposobljenemu opazovalcu te vojne, glede na razvoj na bojišču, to ne bo tako težko verjeti.

Zahodna tehnologija je superiorna ruski

Moj kolega, izkušen veteran industrije, je nekoč komentiral: »Rusi proizvajajo orožje za vojno, Američani pa da nekdo zasluži«. Veliko resnice je v tem stavku.

Vojna je največji mogoči kaos, ki si ga lahko zamislite. Zahteve, ki se spostavljajo nad vojaško tehniko, so večinoma zelo hude. Ne ge samo za same zmogljivosti orožja, gre za ceno in dobavljivost dobave, za ceno in kompleksnost vzdrževanja, za lahkotnost usposabljanja in uporabe, za možnost uporabe v kar najrazlčnejših scenarijih in pogojih bojišča. Lep primer tega je primerjava med ruskim T34 (najuspešnejšim tankom 2.s.v. in nemškim Tigrom. Tiger je bil v performansah močnejši tank, bolje oborožen in bolje zaščiten, pa je bil vseeno slabši tank. Zakaj? Ker je bila proizvodnja draga in zamudna, ker je bilo vzdrževanje drago in kompleksno, ker se je tank pogosto kvaril, ker je bila zaradi njegove teže uporaba omejena. Isto opažamo pri modernih zahodnih tankih (Leopard2, Abrams, Challenger) na ukrajinskem bojišču v primerjavi z moderniziranimi ruskimi T72 ali modernejšimi ekvivalenti kot je T90.

Ukrajinska vojna pomeni totalni fiasko zahodne tankovske tehnologije. Pa še kakšne druge. Ruska protiletalska obramba  npr. je opravičila sloves najboljše najbolj napredne na svetu. Zahod sicer na široko razbobna vsako uspešno akcijo, ki se izogne ruski protiletalski obrambi, s tem, da pozablja da Rusi sestrelijo več kot 95% vseh objektov. Splošna resnica je, da protiletalske obrambe ni nikoli dovolj, še posebej na tako velikem ozemlju kot je rusko-ukrajinsko bojišče. In noben sistem na svetu ne more prenesti saturacijskega napada, če je dovolj velik. Nimamo prostora tukaj obravnavati vsake posamezne vrste, omenimo samo raketno tehniko, sisteme elektronskega vojskovanja, deloma drone…tu je Rusija nesporno vodilna sila.

Zmožnost rektrutacije prebivalstva za vojno na Zahodu

Tudi, če bi hoteli začeti vojno z Rusijo, Zahod nima ljudskega potenciala. Ne trenutnega ne potencialnega. Trenutne sile so globoko »understaffed«, naborniška vojska je večinoma ukinjena v državah NATO pakta, »woke« populacija pa se, za razliko od ruske, ni pripravljena boriti. Ves NATO bi imel verjetno velike težave zbrati pol milijona ljudi (toliko kot jih imajo trenutno Rusi v rezervi). Izjema so mogoče Turki, ampak ti so v 17 plus vojnah v zadnjih stoletjih z Rusi večinoma potegnili kratko, tako da dvomim, da imajo kaj dosti želje po spopadu z Rusi, še najmanj jedrskim.

Zanemarjanje jedrske opcije

Stvar, ki me je v naših pogovorih popolnoma šokirala in še bolj zaskrbela, je bila odsotnost strahu pred jedrsko eskalacijo. Če je ta še igrala ključno vlogo za časa hladne vojne, se zdi, da se je ljudje na Zahodu sploh več ne zavedajo. Na vsesplošno prepričanje mojih sogovornikov, da mora Zahod na osnovi svoje menda vsesplošne superiornosti samo dovolj močno pritisniti na Rusijo, pa bo ta pokleknila, sem jim argumentiral, da jedrska supersila tega na svojem dvorišču enostavno ne more dovoliti. Da, ko bo situacija kritična na bojišču, bodo Rusi uporabili jedrsko opcijo (to je tudi eden od uradnih vzrokov za uporabo jedrske opcije tako v ruski kot ameriški vojaški doktrini). Sogovorniki so me samo debelo gledali. In ko jim omenim: »Ste pripravljeni masovno žrtvovati ne samo življenja vaših vojakov temveč tudi vaša mesta (Pariz, Berlin, London)» , so ostali brez besed. Kot, da o tem nihče ne razmišlja. Kot, da računajo, da Putin blefira. Kot, da ne bi vedeli, kar je rekel po letu 2014 nek britanski lord: »Navadili smo se, da politiki lajajo huje kot grizejo, pri Putinu pa je očitno drugače.«

Je pa še ena stvar, ki me je po svoje šokrala. Najin prijatelj, mož slavljenke, je temeljito načitan intelektualec. Njegova knjižnica (skoraj vse knjige so prebrane) je impresivna. Tako po obsegu kot kvaliteti. Vendar me je nekaj zmotilo. Skoraj vse knjige so ali nemške (nemških avtorjev) ali ameriške. Nobene iz »druge strani«. Iz Rusije, Kitajske, Azije,…iz preostalega sveta. Ni čudno, da so pogledi enostranski, da je razumevanje druge strani, pa ne samo aktualnega življenja, temveč predvsem njihove zgodovine tako, kot je. Naš kolega je visoko izobražen intelektualec, ki mu vsekakor ne moremo očitati nepoznavanja zgodovine, ampak zamislite si sedaj nekega povprečnega politka (s povprečno izobrazbo in inteligenco), ki dobiva informacije predvsem iz masovnih medijev.

V resnici je težko priti običajnemu človeku do resnice. Po naporni službi, vseh obveznostih povezanimi z družino, se človek zvečer utrujen vsede pred televizor in posluša poročila, da bi zvedel kaj se dogaja po svetu; in kaj dobi: propagando! Koliko izmed njih še ima čas in energijo preverjati informacije na internetu, vzporejati nasprotna mnenja, ločevati resnico od plev? Odgovorite si sami.

Zato je razumevanje in podcenjevanje rusko-ukrajinskega konflikta, tako kot je. To je, da so vzroki, interesi, resnični potek te vojne povsem drugačni kot nam jih skušajo predstaviti mainstream mediji in politiki.

Tragedija zahodnih elit je (pustimo sedaj moralo), da je začela verjeti svoji lastni propagandi. Z drugimi besedami, da ni bila sposobna testirati svojih predpostavk. Zato je prišla do katastrofalnih zaključkov; da se vojna proti Rusiji splača, da so potencialne koristi večje od tveganj, da Rusija ni pripravljena na eskalacijo. Da bo Rusijo gospodarsko uničila, diplomatsko osamila in da bo Kitajska postavila svojo trgovino pred svojo varnost.

Ameriki se toliko še ne pozna, ker začasno profitira na račun Evrope, ampak slednja je verjetno že dobila usodni udarec. Tudi, če bo v kratkem prišlo do premirja, škode, ki je nastala, neposredne in posredne Evropa ne bo mogla na hitro kompenzirati. Evropa je zaradi te vojne zamudila ključni moment konkurenčne bitke s Kitajsko na svetovnih trgih. S tem je pospešila svoj padec s pozicije prve izvozne sile sveta. Tudi, če se bomo obdali s trgovinskimi omejitvami, bomo izgubili izvozne trge. Če tega še ne čutite, boste kmalu.

Indijci (hindujci), ki so stara sofisticirana civilizacija, verjamejo v Samsaro »Kolo življenja«. Po njem se vse kar naredimo drugim, vrne nam samim. V tem ali naslednjem življenju.

Če je to res, potem nam Bog pomagaj.