Marko Golob

»Najhitrejša pot za pokoritev tuje države je uničenje njene vojske« (Karl von Clausewitz, eden največjih vojaških teoretikov vseh časov)

»Ta, ki brani vse, ne brani ničesar«(Friderik Veliki, pruski kralj in eden največjih vojaških strategov vseh časov)

Ko sem bral neumnosti, ki nam jih servirajo mediji zadnje čase v zvezi z dogajanji v Kursku, me je imelo, da bi spet kaj napisal na temo Ukrajine. Kar dobro sem se upiral vse do včerajšnjega dne, ko sem slišal Putinove pripombe na to temo. Ključni poudarek njegovega govora je bil, da se z Ukrajino ne bodo pogajali. Da se bo to zgodilo prej ali slej (»pogajanja« o brezpogojni kapitulaciji) je bilo jasno vsakemu resnemu analitiku, ki je sposoben gledati izza ozadja javno izrečenih besed in ki spopad v Ukrajini spremlja dalj časa. Nenazadnje so to obljubljali marsikateri ruski politiki, nenazadnje bivši premier in predsednik Rusije, sedaj namestnik šefa ruskega sveta za nacionalno varnost Medvedjev.

Glede na njegov položaj in zgodovino imajo Medvedjedove besede svojo teže kljub brutalni odkritosti, ki si jo (glede na to, da ni uradni predstavnik ruske oblasti navzven) lahko privošči. Putin in Medvedjev delujeta kot Dr. Jekill in Mr. Hyde. Med tem, ko mora Putin kot predstavnik ruske oblasti tehtati vsako besedo, si lahko Medvedjev privošči čisto brutalnost. Oziroma pove to, kar si Putin misli, pa zaradi svojih državniških omejitev ne sme povedati na glas.

Da bo Rusija poskušala iti do konca t.j,. zaseti Novorosijo in prisiliti preostanek Ukrajine v vazalen odnos, sem napovedal že pred dvema letoma. Ker drugače svojih deklariranih ciljev t.j. demilitarizacije in denacifikacije ne more doseči. Ker s tem trajno ne reši problema. In deklarirani cilji so resna stvar, predvsem pri Putinu. Osebe, ki jih poznam in ki poznajo Putina osebno (nekateri že več desetletij), so med njegovimi lastnostmi izpostavile predvsem eno: Putin drži besedo. Kar obljubi to naredi.

Da bi sedaj prelomil obljubo – cilj demilitarizacije in denacifikacije, ki je stalnica vseh njegovih nastopov v zadnjih 3 letih ukrajinskega spopada? Malo verjetno.

Kakšno vezo ima sedaj to z naravo spopadov v Kurski oblasti?

Poglejmo najprej, kaj se je zadnje čase dogajalo na mednarodni sceni. Po fiasku »mirovnih« pogovorov (brez Rusije!!!) v Švici in nezadržnem prodoru ruske vojske na fronti ter posledičnem industrijskem pokolu ukrajinske vojske, se je del zahodne elite zavedel, da mora končati vojno z Rusijo, dokler je še čas. Dokler še lahko kaj potegnejo iz tega konflikta. Ne pozabiti, da je največji svetovni sklad BlackRock pokupil (za drobiž) že več kot 30% najboljše ukrajinske obdelovalne zemlje, ki postaja ob naraščajoči svetovni populaciji ključna strateška dobrina. Se še spomnite Henryja Kissingerja, tega vrhunskega geopolitičnega mačka, ki je nekoč dejal:

 »Kdor obvladuje nafto obvladuje države, kdor obvladuje hrano, obvladuje ljudstva«.

Da bi sedaj prepustili Rusom najboljšo obdelovalno zemljo, ki lahko prehrani 600 milijov ljudi in ki bi Rusiji omogočila skupaj z njeno lastno proizvodnjo, da kontrolira približno tretjino svetovnega izvoza žit (poleg ostalega). Smo se za to borili?!?! Žrtvovali več kot 200 milijard dolarjev direktno in vsaj 5-krat toliko indirektno? Da tiste potrošne dobrine – življenja kakih 700 tisoč Ukrajincev in 2-krat toliko ranjenih do sedaj – niti ne omenjamo.

Poleg tega so v obalnem območju Nikolajevske in Odeške oblasti vse do romunske meje ogromne zaloge zemeljskega plina in plinskega kondenzata. Zakaj neki mislite so Rusi takoj na začetku tega spopada zavzeli Kačji otok na meji z Romunijo? Ne glede na proklamirane cilje: obrambo demokracije in »Rules based order« na eni strani in zaščito ruske manjšine na drugi, gre še vedno, tako kot v vsej človeški zgodovini, za kontrolo nad naravnimi viri. Demokracija in človekove pravice so razlog za navadno rajo, nafta plin surovine in obdelovalna zemlja pa za profesionalce.

Ker je postalo jasno, da zadovoljive končne vojaške rešitve ne bo, je bilo potrebno lansirati idejo pogajanj. Pri tem smo malo zvijali roko razočaranim Ukrajincem, ampak:…kaj si pa morejo? V vsem so popolnoma odvisni od nas in drugega kot, da ubogajo, jim niti ne preostane. Problem pri vsem tem je, da je njihova pogajalska pozicija z vsakim dnem manjša. Postavlja se vprašanje: kako jo povečati? No, tako je nastala, podobno kot lanska protiofenziva v Zaporožju, ideja o ofenzivi na Kursko oblast. Res, da je noro tvegana (tako kot lanska), ampak glede na to, da ceno plačujejo Ukrajinci in ne mi, se mogoče splača tvegati. Kot so pravilno ugotovili Rusi (in na Zahodu namignili) bi bila zamenjava izjemno občutljive kurske pozicije (»Bog daj, da bi šla zraven še Kurska jedrska elektrarna v Kurčatovu« ) za zmanjšanje ruskih zahtev npr. v Zaporožju, več kot dobrodošla.

Zato je šel Orban po svetu in je EU zaigrala ogorčenje. Za Ruse pa situacija ni bila ravno enostavna. Ustaviti operacije sedaj, ko meljejo od tisoč do dva tisoč Ukrajincev na dan in ko je sesutje fronte in Ukrajinske vojske samo še vprašane časa? Ko se bo to zgodilo, bodo »pogajanja« samo še pogovori o brezpogojni kapitulaciji.

Svet je vojne in z njo povezanih stroškov naveličan do grla. Vključno z zavezniki Indijci in Kitajci. Če se le da, dosežimo premirje, končna rešitev, ki bo verjetno »inshalah« pa naj pade na pleča Rusije, Ukrajine in Evropejcev. Samo da imamo mi mir. Navsezadnje imamo svojih problemov več kot dovolj.

Vse lepo in prav, ampak to za Rusijo pomeni, da problema ne reši. Da ostane na pol poti z odprto rano, s situacijo, ki ne omogoča izpolnitve Putinove obljube. Izpolnitev le-te pomeni za Rusijo sprejemljivo, ugodno ter mogoče trajno rešitev problema. Problem s premirjem je, da se premirja se ne da kar tako zavrniti. S tem bi zaigrali težko izbojevano pozicijo in podporo na mednarodni sceni.

Sedaj imamo geopolitičen okvir, v katerega je sedla ukrajinska ofenziva. Rusi so mojstrsko nastavili past ukrajinski koaliciji, vabo, v katero so, hazardeji (ali pa obupanci) po naravi, ugriznili brez ustreznega premisleka.

Pa saj so Ukrajinci presenetili Ruse in zavzeli trenutno kakih 90 km2 ozemlja, ponižali rusko vojsko in Putina, ter spravili rusko populacijo v paniko! Kaj ni to uspeh?

Počasi. Ni nobene možnosti, da bi cca 5 mehaniziranih brigad spravili iz beloruske meje do Kurske oblasti, ne da bi ruska obveščevalna služba vedela za to. Res je, da imajo Američani s svojim ISR sistemom prednost v satelitih (kakih 400 plus proti cca 70 ruskim), ampak Rusi imajo prednost v operativnih in taktičnih dronih ter predvsem v obveščevalni mreži na terenu. Ta se je več kot izkazala do sedaj, na kar kažejo precizno selektirani in uničeni cilji za ruske rakete, drone in satelitsko vodene bombe. Veste, kaj pomeni premik mehanizirane brigade? To je 50 do 70 km kolone vozil. Kaj šele 5 brigad! Kot je pred kratkim omenil upokojeni ruski general, je ne opaziti to praktično nemogoče.

Bi Rusi tvegali spustiti Ukrajince na svoje ozemlje, riskirati človeške žrtve ter vojaško in politično ponižanje? Brez kakih velikih zadržkov! Prepuščanje teritorija za doseganje manevrskih ciljev je taktika, ki je na teh ravnicah znana stepskim ljudstvom že tisočletja. In za rusko vojsko nič novega (poglejte si Damijanov članek o Kurski ofenzivi v 2.s.v.). Glede na politično podporo, ki jo ima ruska  oblast, je ukrajinska zasedba teh prostorov začasna nevšečnost, ki ima tudi svoje pozitivne strani.  Kaj pa žrtve? Rusi, za razliko od Zahoda vedo, da vojna ne gre brez žrtev. Da se jim ne da izogniti. Problem niso žrtve same po sebi, pomembna je njihova statistična vrednost. Če so v okviru normativov (kot je na samem začetku vojne rekel Putin) in so v funkciji doseganja ciljev, so za Ruse sprejemljive.

Izjemno tvegana ukrajinska akcija pomeni odlično priložnost za pospešeno uničevanje ukrajinskega vojaškega potenciala oz. za »ekonomično« uničenje najboljših preostalih ukrajinskih rezerv, ki so izpostavljene in ranljive v ofenzivni akciji. Kaj so naredili Rusi? V svoj prostor so spustili ukrajinsko predhodnico, potem pa z artilerijo, droni in letalstvom udarili pa 2. ešalonu. Predhodnica je bila s tem odrezana od oskrbe in ko jim je začelo zmanjkovati streliva in goriva (sodobne vojne so izjemno logistično intenzivne) so postale plen ruskih specialnih enot. Med tem je Rusija iz zaledja premestila svoje regularne enote in udarila po bokih napadalca. Ukrajince stiskajo ravno toliko, da panično transferirajo preostale rezerve upajoč, da jim bo uspelo zadržati del teritorija. Situacija je podobna kot lanskoletni ukrajinski desant na levo stran Dnjepra v prostoru naselja Krinki. Rusi so jih tolkli ravno toliko, da Ukrajinci niso obupali. Ob tem pa so Ukrajinci v toku leta za potrebe Zelenskijevega PR-ja »potrošili« eno celo brigado ukrajinskih marincev. To je približno 3 tisoč borcev z opremo vred. V Kurski oblasti so Ukrajinci do danes, t.j. v 6 dneh, vsaj kar se tehnike tiče, »potrošili« eno mehanizirano brigado. In verjetno ne bo ostalo pri tem.

Ukrajinski vdor »služi« tudi drugim ruskim ciljem. Prvo je dodatna mobilizacija za obrambo domovine. Menda naj bi se po tej ofenzivi, če je verjeti ruskim virom, dotok prostovoljcev povečal za polovico. Zdaj gre zares, ogrožena je sama Rusija in to v Kurski oblasti! Na prostoru kjer je Rusija izbojevala eno od ključnih bitk 2.s.v. In »nacisti« spet napadajo in to spet v nemških oklepnikih! Ko omeniš 2.s.v., se Rusom zmrači pred očmi. Ni je skoraj družine, ki ne bi izgubila koga v domovinski vojni. Kolektivni spomin, oz. kolektivno nezavedno, kot bi rekel Jung, je lahko močna mobilizacijska sila. Rusija teh enot ne bo rabila za osvobajanje Kurske oblasti, to bodo opravile obstoječe enote. Bodo pa prišle prav, ko bo treba zadati Ukrajini končni udarec.

Glavna korist te akcije za Ruse pa je, da je Ukrajina z vdorom na rusko ozemlje zmanjšala svoj vtis žrtve v svetu. Rusi bodo sedaj še lažje to vojno prikazovali kot obrambno operacijo. Rusi sedaj Ukrajince prikazujejo kot teroriste (čeprav je njihova akcija popolnoma legalna in legitimna; kljub temu, da je neumna).

S teroristi pa se ne pogaja. S tem je pot za rusko dokočno radikalno rešitev, ki jo je omenil Medvedjev na začetku tega prispevka, na široko odprta.