Hrvati so svetovni prvaki v samopromociji. Prodati znajo celo svojo lenobo. Vendar jo imamo, to lenobo, po svoje radi. Kul je.

Med letoma 1997 in 2022 je več kot tretjino (37 %) celotne svetovne rasti produktivnosti dela mogoče pripisati Kitajski, 11 % pa Indiji. Skupaj sta prispevali skoraj 50 %, vse države v razvoju pa 75 %. Severna Amerika je prispevala 13 %, Zahodna Evropa pa le 7 %.

Vir: McKinsey Global Institute

Ključno gonilo te rasti produktivnosti dela je naraščajoča kapitalska intenzivnost. Z drugimi besedami, k rasti produktivnosti dela (= dodana vrednost/zaposlenega) so največ prispevale investicije v kapital. Natanko tako kot predvideva neoklasični (Solow-Swanov (SS)) model gospodarske rasti in kot predvidevajo novi modeli rasti (denimo AK model). Države, ki več investirajo v kapital/zaposlenega, hitreje povečujejo produktivnost in gospodarsko rast. (* razlika med obema modeloma je v tem, da v SS modelu po določeni točki pride do nasičenosti s kapitalom in upadanja mejne kapitalske produktivnosti, zato manj razvite države (če investirajo v kapital) začnejo dohitevati bolj razvite, medtem ko v novejšem AK enodgenem modelu rasti prednost v kapitalu na zaposlenega rezultira v naraščajoči prednosti v rasti pred državami, ki manj investirajo v kapital).

Source: McKinsey Global Institute

Zahodne države so pozabile na te ključne ekonomske postulate, ki so osnova v makroekonomskih učbenikih. Namesto tega zahodne države Kitajski očitajo, da preveč investira v kapitalsko opremo (tehnologijo), kar z drugimi besedami pomeni, da ima prevelik delež kapitalskih investicij v BDP, in da naj rast raje preusmeri na povpraševanje potrošnikov (večji delež zasebne porabe v BDP). Toda če bi Kitajska sledila tem “nasvetom” zahodnih držav, bi se njena stopnja gospodarske rasti upočasnila in se približala mizerni rasti v razvitih državah.

Torej, ko zahodne države od Kitajske zahtevajo, da od spodbujanja investicij preide na spodbujanje zasebnega povpraševanja, dejansko hočejo upočasniti kitajski gospodarski razvoj. Kdo pri zdravi pameti bi poslušal takšne ne samo bedaste, ampak škodljive nasvete?

Nauk (v skladu tudi z zdravo kmečko pametjo) je jasen: če hočemo pospešiti rast (prek povečanja produktivnosti dela), moramo močno povečati investicije v kapitalsko opremo. Brez investiicij ni (visoke) rasti.

Dani Rodrik iz Harvarda, sicer najboljši razvojni ekonomist, kritik globalizacije, ko so vsi še brezrezervno navijali zanjo in zagovornik globalizacije, ko so se ji na Zahodu odrekli, ima seveda prav glede zgrešenosti ameriške zunanje politike: zgrešeno je na svet gledati iz vidika ameriškega centrizma (ameriške hegemonije) in vsem drugim odrekati legitimne interese ter željo multipolarnem svetu. Zgrešeno je cel svet potisniti v dilemo “Us or them”.

No, namesto Bidnove vsiljene dileme “Us or them” jaz raje izberem “Us and them”. Pink Floydi v eni najboljših protivojnih pesmi.

Dobra poanta v Wall Street Journalu (“High-Tech American Weapons Work Against Russia—Until They Don’t“) glede izničene prednosti ameriškega orožja zaradi vojne v Ukrajini. Nekatere vrste ameriškega orožja (Excalibur, Himars, Patriot itd.) so bile na začetku uporabe v Ukrajini zelo učinkovite zaradi svoje natančnosti. Toda v nekaj tednih od začetka uporabe je bila njihova učinkovitost izničena, ker so na ruski strani hitro našli učinkovito protiorožje: denimo zatemnitev GPS signala v primeru raket, vodenih prek GPS. Pri protizaračnem obrambnem sistemu Patriot pa so ruske sile hitro pogruntale, kako ga pretentati: nad njega so poslale drone in izzvale, da so se radarji Patriot sistema identificirali, nakar so tako radar kot lansirne sisteme ruske sile eliminirale s hipersoničnimi raketami (ki so nekajkrat hitrejše od Patriot raket).

Pred dnevi pa so ruski viri poročali, da so njihovi inženirji uspešno analizirali zajeto britansko Storm Shadow raketo, katere prednost je bila trojni navigacijski sistem in ne zgolj GPS.

Poanta članka je, da so z uporabo tega naprednega orožja v Ukrajini ZDA zapravile svojo tehnološko prednost, ki so jo gradile desetletja in da je zdaj to tehnološko dovršeno orožje neuporabno. S čim se bodo zahodne ameriške  zaveznice branile, če bi jih – hipotetično – napadle ruske rakete?

Zanimivo pa je, da Američanom ni uspelo zajeti in analizirati ruskih hipersoničnih raket, kjer ZDA močno zaostajajo za Rusijo.

Bine Kordež

Glede na prva izhodišča pokojninske reforme, ki jih je pred kratkim predstavilo Ministrstvo za delo, lahko v naslednjih mesecih pričakujemo vročo debato o ključnih temeljih našega bodočega pokojninskega sistema. Na eni strani bomo seveda poslušali svarila, kako bo potrebno delati do smrti in kako denarja za pokojnine ne bo, kar spodbuja ljudi, da iščejo načine za čim nižja plačila pokojninskih prispevkov. Na drugi strani pa obljube, kako kljub nespornemu povečanju števila starejših ljudi, ni potrebe, da bi delali dlje, kako bomo zagotavljali dostojne pokojnine ter da bo ob tem pokojninski sistem tudi javno-finančno vzdržen, kar je vse skupaj seveda težko sestaviti.

Nadaljujte z branjem→

George Clooney, kot eden izmed največjih zbirateljev denarja za Bidnovo kampanjo, se je v New York Timesu odpovedal Trumpu. Evropski voditelji na vrhu Nata v Washingtonu pa se na skrivaj dobivajo s Trumpovimi sodelavci.

Joe Biden ducked out of the Group of Seven last month to attend a fundraiser where the film star George Clooney helped boost the US president’s reelection campaign coffers by more than $30 million. If G-7 leaders had noticed how aged he was, they kept quiet about it.

But now everyone, from Hollywood royalty to former House Speaker Nancy Pelosi and Vermont Democrat Peter Welch, is starting to speak out. Axios reported that Senate Majority Leader Chuck Schumer is open to a new nominee to take on Donald Trump in November.

“The dam has broken,” Clooney wrote in a op-ed for The New York Times on the day Biden was muscling through as host of a NATO summit.

The 81-year-old was trying to prove himself ageless to many of the same faces he saw in Italy before his political fortunes changed dramatically with a disastrous performance in a debate with Trump.

“It’s devastating to say it, but the Joe Biden I was with three weeks ago at the fundraiser was not the Joe ‘big F-ing deal’ Biden of 2010. He wasn’t even the Joe Biden of 2020. He was the same man we all witnessed at the debate,” Clooney went on. “This isn’t only my opinion; this is the opinion of every senator and Congress member and governor who I’ve spoken with in private.”

Nadaljujte z branjem→

Three days ago, Israel’s leading newspaper, Haaretz, published the results of its thorough, comprehensive investigation into what actually happened when Hamas attacked on October 7. So far, the U.S. mainstream media has not said a word about the shocking results of that investigation. Critics sometimes use the expression “media malpractice” to describe the American mainstream’s failure to report accurately about Israel/Palestine. This time, though, what’s happening is even worse; it has to be deliberate self-censorship, designed to hide the truth from the U.S. audience.

Haaretz’s long report found that Israel’s army had employed the “Hannibal Directive” on October 7. The Directive is an Israeli policy that instructs the military to open fire on its own soldiers to prevent them from being taken captive. Of course, this site, alongside other alternative media sources, was one of the first to point out the possible role of the Hannibal Directive in Israeli deaths on October 7. But the Haaretz report was significant in the number of military sources it interviewed who confirmed that there were direct orders to implement the Directive.

Haaretz explained that the policy has “the intent of foiling kidnapping even at the expense of the lives of the kidnapped.” At first, the army started deploying “Ziks,” unmanned assault drones. Later, the army fired mortars, and then artillery shells. Haaretz also confirmed that the military did know that Israeli civilians had also been taken hostage, but, nonetheless, at 11:22 a.m. the order came down: “Not a single vehicle can return to Gaza.”

Nadaljujte z branjem→

Rusijo je težko imeti rad. Kljub ruski kulturni veličini (izpred sovjetskega časa). Zaradi prastarih predsodkov (carski fevdalizem), starih predsodkov (komunizem najslabše vrste), do sodobnih predsodkov (oligarhija, korupcija, neenakost, politična nesvoboda) in najbolh svežih predsodkov (napad na Ukrajino, potencialna nevarnost ruskega napada in jedrske vojne). Tudi če bi mene vprašali, bi bil moj sentiment glede Rusije močno pretežno negativen. Not my cup of tea. Morda zato, ker nikoli nisem bil v Rusiji in nisem imel stikov s kakšnim Rusom (če odmislimo hčerkino učiteljico baleta) in so moji sentimenti utemeljeni na zgornjih ukoreninjenih klišejih.

Kljub temu pa morda koga preseneča, da imajo v mnogih državah dokaj pozitivno mnenje o Rusiji. Zanimivo bi bilo videti časovno dinamiko tujih sentimentov glede Rusije in koliko so se ti v državah izven zahodne politične sfere izboljšali prav zaradi ruskega napada na Ukrajino, ki ga mnogi vidijo kot simbolni boj Rusije proti ameriški globalni hegemoniji in za bolj enakopraven multipolarni svet.

Kot sem napovedoval dve leti nazaj, cenovna kapica na rusko nafto ni uspela prizadeti ruskega izvoza nafte (po poročanju Reutersa so se fiskalni prihodki Rusije iz naslova izvoza nafte in plina medletno (glede na lanski junij) povečali za več kot 50 %). Tudi če bi bila kapica uspešna, bi pri 60 $/sodček Rusija še vedno dobivala enako raven prihodkov iz naslova izvoza nafte, ker je bila ta kapica na ravni povprečne cene pred vojno. Toda kapica ni bila učinkovita, povprečna cena ruske nafte (merjena s kotacijo Urals, po kateri pa se dejansko proda malo nafte) je v zadnjem letu in pol znašala okrog 70 $/sodček. Kapica je bila utemeljena na predpostavki, da imajo zahodne države monopol nad storitvami, povezanimi z izvozom nafte – nad ladjarskimi družbami, zavarovalnicami in bankami. Vendar je Rusija – v sodelovanju z državami uvoznicami nafte – brez težav zaobšla te omejitve: z oblikovanjem sive flote tankerjev, formalno nepovezanih z ruskimi subjekti in lastnim zavarovanjem in financiranjem prodaje in prevoza nafte.

No, zdaj je v obtoku nova ideja, kako zaustaviti transportne tokove ruske nafte, in sicer s pomorsko blokado ladjarskih poti za “ruske” tankerje v Baltskem morju. Problem te ideje je najprej generalni: Konvencija Združenih narodov UNCLOS garantira vsem ladjam prost miroljuben prehod. Če bi ladjam, ki prevzažajo rusko nafto, to preprečili, bi lahko Rusija to dejanje razumela kot akt blokade v nasprotju z mednarodnim pravom in z vojaškim spremstvom tankerjem omogočila prehod. To bi seveda lahko vodilo v vojaško eskalacijo, kar pa dvomim, da si kdo izmed  politikov iz Baltskih držav želi. Drug problem pa je, da ti tankerji formalno niso povezani z ruskimi subjekti, torej bo težko dokazovati upravičenost odvzema pravice neškodljivega prostega prehoda. Spodaj je dober komentar Sergeya Vakulenka iz think-tanka Carnegie.

Ergo, če želijo Rusiji preprečiti izvoz nafte, se bodo ameriški politiki morali pogovoriti s kupci ruske nafte (denimo s kitajskimi in indijskimi ter posredno tudi evropskimi) in jih “prepričati”, da jo prenehajo kupovati. Good luck with that!

Nadaljujte z branjem→

Kitajska strategija izhaja iz lekcije, da je Sovjetska zveza propadla in razpadla zaradi gospodarskega kolapsa. Kitajska ne namerava narediti te napake.