Bine Kordež

Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet. Težko bo namreč prepričati Indijca ali Afričana, ki se borita za vsakodnevno preživetje, da morata za dobro človeštva opustiti cenejše energetske vire. In to potem, ko smo “zahodnjaki”, le šestina svetovnega prebivalstva, pridelali več kot polovico vseh dosedanjih izpustov.

Težko se je znebiti občutka, da je v teh prizadevanjih razvitih držav zelo veliko hipokrizije. Zaradi prehoda na obnovljive vire energije je v Evropi elektrika vse dražja, kar nas sicer pozitivno sili tudi v varčevanje z energijo ter opuščanje energetsko potratne potrošnje in proizvodnje. Istočasno pa vseeno trošimo na primer celo več jekla in aluminija, ki ga potem za nas proizvajajo v manj razvitih državah, praviloma z energetsko še bolj potratno proizvodnjo. Vzporedno pa potem sprejemamo strategije, kako bomo v Evropi v naslednjih desetletjih zmanjšali odvisnost od drugih držav. Pri tem je posebno na udaru Kitajska (po ameriškem nareku?), ki s svojo dolgoročno strateško politiko prevzema primat v vse večjem številu najbolj naprednih tehnologij.

Na tem področju je zanimiva primerjava z Indijo, ki jo tako ZDA kot Evropa ta trenutek sprejema kot nekakšno zaveznico. Predvsem v nasprotovanju Kitajski, ne glede na njeno podporo Rusiji ter na drugi strani Izraelu v borbi proti “palestinskemu terorizmu”. Zanimiv je namreč podatek, da sta bili Kitajska in Indija pred 30 leti po BDP na približno enakem nivoju razvitosti, danes pa je kitajski BDP petkrat višji od indijskega in s svojo sposobnostjo in gospodarsko rastjo Kitajska dohiteva razviti svet. Njihov BDP je že višji od BDP Evropske Unije, po kupni moči pa celo višji od BDP Združenih držav Amerike in s tem so seveda postali moteči za prevlado Zahoda in predvsem za ZDA so postali njen največji sovražnik. Zaenkrat.

A pustimo te geopolitične vidike in realnost brezogljične in samozadostne Evropske Unije ob strani in poglejmo nekaj konkretnih številk financiranja prehoda na obnovljive vire energije. Eno so seveda cilji in načelne usmeritve, kjer se hitro vsi strinjamo, drugo pa so potem konkretni denarni tokovi. Ti pokažejo na koncu vso resnico, le da zanje pogosto niti ne vemo in potem se tudi lažje identificiramo z dobrimi nameni in visokoletečimi cilji.

Po letu 2010 smo v Sloveniji v skladu z usmeritvami EU uvedli podporno shemo za sofinanciranje proizvodnje elektrike predvsem iz obnovljivih virov. To pomeni, da vsi odjemalci električne energije v skladu z veljavno zakonodajo plačujemo prispevek od porabljene energije za zagotavljanje podpor proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov energije (OVE), predvsem sonca, vode in tudi vetra ter za podporo soproizvodnji (kogeneraciji) z visokim izkoristkom. Do sedaj smo s temi prispevki zbrali skupaj preko 2,0 milijardi evrov sredstev in jih namenili kot podporo (subvencije) proizvajalcem električne energije iz OVE.

V spodnji tabeli so podatki o višini podpor ter proizvodnji električne energije v obratih, ki so koristili podpore pri postavitvi in/ali proizvodnji električne energije iz različnih virov. V obdobju 2010 do 2022 (za leto 2023 še ni dostopnih letnih poročil) je bilo tako za te namene izplačano skupaj okoli 1,5 milijarde eur, konec leta 2022 pa je imel Center za podpore 350 milijonov eur preostanka zbranih sredstev, ki še niso bila porabljena. Skupna proizvodnja električne energije v obratih, ki so koristili podpore je znašala 10,7 TWh ali okoli 7 % celotne proizvodnje elektrike v Sloveniji v omenjenih 13 letih. V povprečju smo za torej vsako proizvedeno megavatno uro električne energije v obratih, ki so vključeni v sistem podpor izplačali 139 eur subvencij, seveda iz žepov vseh odjemalcev električne energije.

Največji prejemniki podpor so vlagatelji v sončne elektrarne, pri čemer podatek o višini izplačil na proizvedeno elektriko zajema tudi podpore ob postavitvi elektrarn za celotno življenjsko  dobo, pri količini proizvodnje pa je navedena samo proizvodnja do leta 2022. Zaradi tega je navedeni preračun mogoče nekoliko zavajajoč, a številke so pač takšne. V podporno shemo so vključene tudi naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije (SPTE) z visokim izkoristkom na fosilna goriva, na primer na plin, kar v okviru omenjene sheme prav tako sofinanciramo vsi odjemalci električne energije.

Vir: Borzen, SURS

V državi imamo torej vpeljan dokaj obsežen  sistem podpor vlaganjem v obnovljive vire zaradi česar tudi lahko vsak dan prebiramo promocijske članke izvajalcev in ponudnikov tovrstnih naprav. Pri tem je značilno, da tako investitorji kot izvajalci izpostavljajo pozitivne okoljske učinke njihovih odločitev o proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov in takšne naložbe se razumejo kot odgovorno družbeno ravnanje, vredno vse pohvale. V letnih poročilih družb in javnih ustanov so vlaganja v OVE  (na primer postavitev sončne elektrarne na strehi objekta) pogosto predstavljene na prvem mestu kot pokazatelj zavezanosti trajnostnemu razvoju družbe ali institucije.  Seveda se pri tem običajno nikoli ne navajajo sredstva, ki jih je investitor prejel v obliki podpor ali drugačnih subvencij. Sredstev, ki smo mu jih preko sistema podpor zagotovili vsi porabniki električne energije.

Posebno je to značilno za podjetja, ki so jim takšne naložbe osnovni posel. Beremo o njihovem odgovornem ravnanju, a te zasebne družbe niso tako zavezane k trajnosti samo zaradi družbene odgovornosti ali celo altruizma. Praviloma gre za ekonomsko zelo zanimive posle z državno pomočjo, ko pač 90 % ostalih porabnikov elektrike del tekočih plačil za (drago) elektriko namenja za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov oz. investitorjem in izvajalcem teh vlaganj. Takšen sistem se seveda izide, dokler pretežni del porabnikov elektrike za te namene prispeva po 11 eur za vsako porabljeno  megavatno uro. Na drugi strani pa izvajalci in investitorji v proizvodnjo elektrike v sistemu podpor za slabo desetino celotne proizvedene elektrike v Sloveniji potem iz te kvote prejmejo preko 100 eur za vsak proizveden megavat in se pohvalijo, kako so ti viri finančno ugodnejši. Ko bomo (če bomo) v pretežni meri prešli na proizvodnjo električne energije iz OVE kot imamo v načrtih EU in tudi naše države, bo seveda te “veselice” konec, ker bo moral pač vsak samo poskrbeti za finančno pokritje naložbe in tistih, ki bi to plačevali zanje ne bo več veliko ostalo.

V kontekstu teh številk so zanimive tudi primerjave zbranih sredstev za podporo OVE z naložbami v druge, seveda praviloma bolj sporne vire. Na prvem mestu bo seveda primerjava z naložbo v drugo nuklearko (JEK 2), če se bomo odločili zanjo. Končnih številk te investicije sicer še nimamo na voljo, dosegljive pa so že prve ocene okvirnih stroškov ter najbolj optimalne velikosti elektrarne. Po njih bi z JEK 2 lahko proizvedli okoli 10 TWh električne energije na leto, kar je približno toliko, kolikor smo jo z vsemi podporami v zadnjih 13 letih skupaj proizvedli iz obnovljivih virov energije skupaj z agregati za soproizvodnjo (SPTE). Strošek elektrike iz JEK 2 bi se ob optimalnem načinu financiranja lahko gibal precej pod 100 eur/MWh v celotni obratovalni dobi. Ta vrednost naj bi zajemala tako stroške vlaganj, financiranja in tekočega delovanja vključno s postavitvijo odlagališča za nevarne odpadke. Po takšni ceni bi torej investitor v JEK 2 lahko prodajal elektriko in z njo pokril vse stroške brez kake dodatne subvencije.

Kot pa izhaja iz zgornje tabele, pa so dobili investitorji v OVE samo kot podporo okoli 130 eur/MWh, torej kot dodatno pomoč poleg stroškov same postavitve in obratovanja teh naprav. Tekoči stroški obratovanja teh naprav so sicer bistveno nižji, a to ugodnost koristijo investitorji in izvajalci, ostali porabniki pa jim za vsak megavat proizvedene elektrike doplačujemo več, kot naj bi bil celotni strošek proizvodnje elektrike iz JEK 2. Kot rečeno, za slednjo še nimamo zadosti podatkov in številk, gre za prve ocene – a tudi za omenjene številke o preko dveh milijard evrov pomoči za desetkrat nižji obseg proizvodnje iz OVE nismo veliko slišali ali bili vprašani. Podatki iz prikazane tabela se samo pojavijo samo v letnem poročilu Borzena in več ali manj tam tudi ostanejo.

Pa še ena, nekoliko bolj problematična primerjava. V omenjenem obdobju 13 let, ko smo za podporo OVE porabniki elektrike zbrali preko 2 milijardi eur in s temi napravami proizvedli slabo desetino celotne proizvodnje električne energije v Sloveniji, je Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) k tej skupni proizvodnji prispevala okoli 30 %, torej 4 do 5-krat več kot smo pridobili elektrike iz OVE in SPTE, vključenih v podporno shemo. Če bi TEŠ ugasnili danes, bi znašali skupni stroški proizvodnje v tem času vključno s pokritjem celotnega vložka in financiranjem okoli 90 eur/MWh. Torej pod 100 eur in s to ceno so pokrita vsa vlaganja in tekoči stroški brez kakega dodatnega prispevka odjemalcev elektrike ali plačevanja za “najbolj zgrešeno naložbo v Sloveniji”, kot se jo običajno tolmači. Od tega skupnega stroška je bilo namenjenih približno tretjino za postavitev šestega bloka TEŠ skupaj s financiranjem, dobra tretjina pa predstavlja ustvarjeno dodano  vrednost države (prejemki vseh zaposlenih in okoljske dajatve – torej BDP), česar sicer brez te naložbe ne bi bilo. Seveda TEŠ povzroča okoljsko škodo in mogoče bi lahko ob postavitvi sprejeli bolj optimalne variante izgradnje oz. izbire primernega agregata, a konkretni finančni podatki so pač takšni.

Tekoči stroški obratovanja teh naprav so sicer bistveno nižji, a to ugodnost koristijo investitorji in izvajalci, ostali porabniki pa jim za vsak megavat proizvedene elektrike doplačujemo več, kot naj bi bil celotni strošek proizvodnje elektrike iz JEK 2. Kot rečeno, za slednjo še nimamo zadosti podatkov in številk, gre za prve ocene – a tudi za omenjene številke o preko dveh milijard evrov pomoči za desetkrat nižji obseg proizvodnje iz OVE nismo veliko slišali ali bili vprašani.

Z namenom, da podpiramo naložbe v okoljsko bolj sprejemljive načine proizvodnje električne energije, torej vsi porabniki elektrike zbiramo okoli 11 eur dodatnega prispevka na porabljeno megavatno uro. Investitorji v te naprave so tako v povprečju dobili 135 eur za vsak megavat proizvedene elektrike po letu 2010 v obliki podpor oziroma subvencij, seveda poleg lastnih stroškov. Vzporedno pa večino električne energije v Sloveniji proizvedejo večje elektrarne v državni lasti in sicer hidroelektrarne na Savi in Soči, Nuklearna elektrarna Krško ter termoelektrarna Šoštanj. Navedene tri skupine elektrarn so v omenjenem obdobju proizvedle 90 % celotne slovenske proizvodnje električne energije ter okoli 75 % vse potrebne elektrike (razlika predstavlja uvoz ter izgube pri prenosu). In kakšna je bila cena te električne energije?

V spodnji sliki so podatki o povprečni prodajni ceni elektrike iz omenjenih elektrarn vse od leta 2010. Podatki so povzeti po javno dostopnih finančnih izkazih družb, ki imajo v lasti navedene elektrarne, sicer pa so te družbe povezane v dva energetska stebra Slovenije, v družbi HSE d.o.o. in GEN ENERGIJA d.o.o. Pri nuklearki smo po oceni dodali še 6 eur/MWh za stroške razgradnje jedrskih odpadkov. Trenutno se za te namene sicer odvaja 12 eur, ker se ta sredstva niso zbirala celotno obdobje delovanja NEK. Če torej pogledamo povprečno ceno prodane elektrike, ki so jo elektrarne prodale svojima lastnikoma (HSE, Gen energija), se je ta ves čas do leta 2021 gibala med 40 in 50 eur. Precej višja je bila zadnji dve leti, čeprav seveda daleč od cen po katerih se je z elektriko trgovalo na borzi ali jo prodajalo gospodarskim družbam v letu 2022 in 2023. Dvig povprečne cene je predvsem posledica povečanih stroškov delovanja TEŠ. Cena elektrike iz TEŠ je višja zaradi dražjih emisijskih kuponov, torej takse za onesnaževanje okolja, še bolj pa zaradi precej nižje proizvodnje ob celo nekaj višjih stroških obratovanja elektrarne. V letu 2022 je povprečna proizvodna cena v Sloveniji porasla tudi zaradi slabih hidroloških razmer (suša), a lani je bila proizvodnja v hidroelektrarnah zopet običajna, posledično tudi cena oziroma stroški proizvodnje.

Vir: letna poročila proizvodnih družb HSE in Gen energije

Povprečna proizvodna cena elektrike v vseh večjih družbah, ki proizvajajo električno energijo in ki sestavljajo oba energetska sektorja v Sloveniji je torej v obdobju delovanja podporne sheme znašala 44 eur/MWh. Pri tem gre za naprave, ki so jih oblikovalci gospodarske politike postavili že pred 50 in tudi 100 leti, od večjih naprav je novejši edino zadnji blok TEŠ ter nekaj elektrarn na Savi. S temi energetskimi obrati torej pokrivamo večino potreb po električni energiji v Sloveniji po relativno ugodnih cenah z izjemo dogajanja v TEŠ v zadnjih dveh, treh letih.

Električna energija iz obnovljivih virov je seveda prihodnost in uporabniki radi izpostavljajo tudi stroškovni vidik teh naložb. Tu pa se moramo vseeno zavedati vseh stroškov, povezanih z njimi. Ne samo subvencij, ki jih zagotavljamo vsi odjemalci elektrike preko plačevanja dražje elektrike, temveč tudi dejstva, da mora elektroenergetski sistem zagotavljati zadostne proizvodne kapacitete v času ko sonca ni ter da bomo zaradi razpršenosti proizvodnje iz OVE morali v distribucijsko omrežje vložiti še podoben znesek kot bodo znašala celotna vlaganja v OVE. Seveda usmeritev v večji delež OVE ni vprašljiva, a pri tem se moramo vseeno zavedati skupnih stroškov proizvodnje te električne energije za celotni energetski sistem Slovenije in jih ne gledati samo s stališča posameznega proizvajalca, katerega položaj je zaradi vseh podpor finančno seveda ugodnejši. K sreči imamo veliko proizvodnih objektov zgrajenih v prejšnjih desetletjih, ki potem znižujejo povprečno ceno proizvedene elektrike v Sloveniji.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela