Končno je nekdo pogledal številke in si upal to povedati na glas. Brett Cristophers, profesor na Uppsala University, je v Financial Timesu podvomil v grafe, ki zadovoljno prikazujejo globalno “eksponentno rast” kapacitet in proizvodnje obnovljive energije v zadnjih letih, in pokazal zelo preprost spodnji graf. Graf kaže, da je za eksponentno rast instalacij kapacitet OVE odgovorna skorajda izključno Kitajsko. Ko odštejemo Kitajsko, postane krivulja globalne rasti OVE virov zelo položna.

No, Yusuf je šel še korak naprej in zbolj dezagregiranimi podatki pokazal, da je denimo v letu 2023 Kitajska zaslužna za skoraj dve tretjini (300 od 470 GW) novih kapacitet OVE. Evropa je lani prispevala le okrog 15 % (70 od 470 GW) h globalnemu povečanju novih kapacitet OVE.

Hkrati pa je treba povedati, da Kitajska ni dodala zgolj novih zmogljivosti OVE, pač pa da je tudi proizvedla skorajda vse komponente za inštalacijo novih zmogljivosti OVE (pri sončnih panelih je globalni delež Kitajske v proizvodnji več kot 80 %, podobno pri inverterjih in baterijah). No, potem pa je tu še jedrska energija kot edini zanesljivi, stabilni nizkoogljični vir energije, kjer prav tako prednjači Kitajska.

Torej če odvzamemo Kitajsko iz prizvodnje “čiste” energetske tehnologije ter inštalacijah kapacitet nizkoogljičnih virov energije, se svetu glede “zelenega” energetskega prehoda slabo piše. In če nabijemo (100 %) carine na kitajsko tehnologijo “čiste” energije, kot so naredile ZDA z Bidnom v sedlu, bo “zeleni” energetski prehod dvakrat dražji in s tem počasnejši.

__________

* Pridevnika “čiste” in “zelene” tehnologije sem dal v navednice, ker pač po nobeni metriki niso ne čiste in ne zelene, ko upoštevamo njihovo proizvodnjo in razgradnjo in ko upoštevamo komplementarne in nadomestne vire energije, ki so potrebni, da elektriko iz “čistih” in “zelenih” tehnologij sploh lahko priključimo v omrežje.