Za osvežitev spomina: v prvem krogu parlamentarnih volitev v Franciji pred enim tednom je stranka Le Penove RN šokirala, ko je dobila večino kar v 51 % volilnih okrajev, nakar so se stranke sredine in levice dogovorile, da umaknejo kandidate, ki so bili na tretjem mestu. In očitno je delovalo, pa tudi volilci so v drugem krogu prišli na volišča v rekordnem številu (največ po letu 1981), in relativna zmagovalka volitev ni bila več skrajno desna RN, niti Macronova sredinska Renaissance, pač pa skrajno leva NFP. Torej namesto enega ekstrema smo dobili drugega.

Drugače rečeno, v Franciji smo namesto sredinske zmernosti dobili politične ekstreme. Olivier Blanchard (ja, nekdanji profesor na MIT in nekdanji glavni ekonomist IMF) je pred desetimi dnevi to zelo dobro opisal v Financial Timesu, in sicer kot Macronovo tragedijo v štirih dejanjih. Če povzamem, pred predsedniškimi volitvami 2017 je Macron je ustanovil novo sredinsko stranko En Marche (danes Renaissance), pri čemer je marginaliziral nekdanje prevladujoče stranke leve in desne sredine ter pustil le skrajnosti kot alternativo. Videti je bilo kot briljantna poteza – na dva načina. Politično je bila nova stranka dovolj široka, da je Macronu pomagala do lahke zmage nad Marine Le Pen na predsedniških volitvah in nato do velike večine na zakonodajnih volitvah, ki so sledile. Politično gledano mu je to omogočilo prestopiti tradicionalne rdeče črte tako levice kot desnice.

Toda Macron se je kmalu začel obnašati kot despot in začelo je naraščati nezadovoljstvo s stilom in vsebino njegovega predsednikovanja. Dojemali so ga kot imperialnega, »jupiterskega«, ki je deloval brez posvetovanja, medtem ko je njegova nepripravljenost uporabiti davke in transfeerje za zmanjšanje neenakosti dajala videz, da je »predsednik bogatih«. Ker na levi in ​​desni sredini ni bilo resnih alternativ, so volivce pritegnili ekstremi, pri čemer so se populisti na skrajni desnici fokusirali na priseljence, populisti na skrajni levici pa so se obrnili na francosko marksistično tradicijo z gonjo proti bogatim.

Vendar je Macron postajal vedno šibkejši in volitve v evropski parlament so pokazale, da nima podpore. Zato se je odločil za novo brilijantno ali noro idejo in razpustil parlament ter razpisal nove volitve. Ideja je bila, da bi z zmago Le Penove in vodenjem vlade s strani njene stranke top stranko priskutil volilcem. In ta manever, ki se je še včeraj do zaključka volitev večini zahodnih medijev zdel nor, se je po svoje posrečil. Macronu je uspelo morebitno vlado pod vodstvom stranke Le Penove priskutiti še preden je dobila možnost postaviti vlado. Volilci so prišli v rekordnem številu, da bi ji rekli “Ne, hvala“.

Takšna bi bila dobrohotna ocena Macronovega manevra. Toda v Bloombergu so manj srečni s to oceno. Pravijo, da je Macron je preprosto povsem izgubil nadzor nad dogodki, ki jih je sprožil. S svojim manevrom je preprosto “zamenjal enega hudiča za drugega“. Namesto skrajne desnice je na oblast spravil skrajno levico.

In tukaj se začnejo težave za poslovni svet. Kot najbrž veste, imajo “trgi” bistveno raje desnico, tudi če je skrajna, kot izrazito levico, kaj šele skrajno levico. Desnica je prijazna do gospodarstva, levica pa sovraži dobičke in velike zaslužke ter ljubi davke. No, in “trgi” se zdaj bojijo, da bo skrajna levica vse težko dosežene podjetniške reforme, za katere se je boril Macron, razveljavila. Kar naj bi bilo pogubno za državne finance. In “vlagatelji” so v paniki. Pričakovati je podobno reakcijo kot na Liz Truss v V. Britaniji. Pričakovati je negativni sprejem s strani Evropske komisije ter nepripravljenost ECB, da bi pomagala z odkupovanjem francoskih obveznic, ko bodo zahtevani donosi poleteli v nebo.

Toda hudič, ki ga je na površje spravil Macron, je še bistveno večji. Imenuje se Jean-Luc Melenchon, francoski paravan nekdanjemu vodji britanskih laburistov Jeremyju Corbynu. Melenchon ima za evropski establishment zelo skrajna stališča – je proti evru, proti Natu in zelo kritičen do Izraela ter napoveduje priznanje Palestine. Prizadeva si za obdavčitev premožnih (več kot 90 % davčno stopnjo), zvišanje minimalne plače in znižanje upokojitvene starosti. Najbolj znani francoski ekonomist Thomas Piketty se je sicer postavil v bran tem ukrepom NFP. Toda večina ostalih ekonomistov (na čelu z Blanchardom, on je “neobstoječ program” RN celo ocenil bolje od eksplicitnega radikalnega programa NFP) in vlagateljev svari, da te politike vodijo k še večjemu proračunskemu primanjkljaju in še dodatnemu povečanju že tako velikega javnega dolga, s katerima si je Macron prislužil ukrep Evropske komisije glede presežnega proračunskega deficita.

Tja, če izprazniš sredino s svojo mlahavostjo in se igraš z ekstremi, pač dobiš požar. Če bi zmaga Le Penove lahko vodila do državljanske vojne, kot je svaril Macron, kaj bo potem prinesla zmaga Melenchona? Eksodus investitorjev, fiskalno krizo, odstop Macrona, …, in nove predčasne predsedniške in parlamentarne volitve?

No, mene veseli, da Melenchon podpira priznanje Palestine in da je zahteval tudi izstop Francije iz Nata in mirno rešitev ukrajinskega konflikta. Žarek razuma na področju zunanje politike.

Vendar pa je glede na pričakovan leden sprejem s strani vlagateljev, gospodarstvenikov in evropskih institucij, vprašljivo ali bo Melenchon sploh lahko sestavil vlado in če že, ali bo njen mandat daljši od mandata Trussove.