Pa še ena potrditev v intervjuju Carlsona Tuckerja o vlogi Obame

Izdajalci so vedno (po definiciji) tisti najbližji. V tem primeru je bil Barack Obama, ki je svojega nekdanjega podpredsednika prisilil k umiku. Z grožnjo, da ga bodo sicer odstavili z uveljavitvijo 25. amandmaja. Seymour Hersh:

After the debate, there was mounting pressure on Biden to drop out. The White House and the president himself denied that he was suffering from anything more than a bad day, a cold, and jet lag. There were newspaper stories about Hunter Biden, the president’s convicted son, keeping by his side and warning all White House staffers that anyone who even hinted at the truth would be fired. That message quickly was leaked to the press. Soon the White House press corps suddenly discovered that they were being misled by the president’s press secretary. There were lots of tortured questions and broken hearts, but the message was the same: the president is in good health and is going to run for re-election this fall and carry on serving for four more years after he defeats Trump.

…

By Saturday, July 20, former President Barack Obama was deeply involved, and there was talk that he would place a call to Biden. It was not clear whether Biden had been examined or just what happened to him in Las Vegas. “The Big Three,” the official said, referring to former House Speaker Nancy Pelosi, Senate Majority Leader Charles Schumer and House Minority Leader Hakeem Jeffries, continued to be directly involved. “On Sunday morning,” the official told me, with the approval of Pelosi and Schumer, “Obama called Biden after breakfast and said, ‘Here’s the deal. We have Kamala’s approval to invoke the 25th Amendment.” The amendment provides that when the president is determined by the vice president and others to be unfit to carry out the powers and duties of his office, the vice president shall assume those duties.

Nadaljujte z branjem→

Po 7 mesecih od prihoda na oblast in pompoznega izstopa iz partnerstva s Kitajsko v Belt & Road Initiative (BRI) se je Melonijeva odločila, da (s hčerko) odpotuje za 5 dni na Kitajsko in da deklarativno ponovno obnovi partnerstvo s Kitajsko. V treh letih bo implementirala sporazume, ki jih je odpovedala na podlagi pritiska ZDA.

Medklic: Pri BRI ne gre za politična zavezništva ali gospodarske sporazume, pač pa za načelni sporazum o skupni gradnji infrastrukturnih projektov, kot so transportne povezave.

Vendar pa, resnici na ljubo, razen političnega prestiža ta aktivnost Italije nima nekega večjega realnega pomena. Gre seveda za prestiž v korist Kitajske: po eni strani Kitajska s tem enega za enim razbija enotnost G7 (po Macronu in Scholzu) v politiki do Kitajske, ko jo diktirajo ZDA zaradi svojih interesov, na drugi strani pa je uradni Peking ponižal Melonijevo, ki je morala požreti svoje prenagljene poteze. Italija tudi sicer ni nek igralec v Evropi, hkrati pa je njeno gospodarsko sodelovanje s Kitajsko dokaj omejeno, zato Melonijevo v Bloombergu opozarjajo, naj se ne precenjuje.

When Meloni came to power, she immediately came under pressure to pick a side and she did: she chose Italy’s traditional Western allies. But as a middling G-7 economy she also couldn’t afford to burn bridges with Xi Jinping.

So seven months on from that fateful diplomatic moment, the Italian leader disembarked the presidential plane, holding her daughter Ginevra by the hand, and headed into a high-stakes meeting with the Chinese president, having taken in how France’s Emmanuel Macron and Germany’s Olaf Scholz fared.

Macron’s visit in April 2023 was criticized for too much cozying up to Xi and a comment about how Europe should resist becoming America’s “vassals.” European Commission President Ursula von der Leyen accompanied him and was damningly treated as a senior official.

Scholz didn’t have much to show from his trip earlier this year given the volume of bilateral trade, which at more than $200 billion last year exceeded France and Italy’s China trade combined. 

A measure of how Meloni did is reflected in Chinese state media reporting of the event. They were effusive about her pitch to make Italy a go-between.

That, in fairness, is wishful thinking. Italy may be punching above its weight but Meloni will need to be careful not to overplay her hand.

Vir: Bloomberg

Gledamo še en ameriško orkestriran poskus državnega udara v državi, ki ni volila tako, kot bi si želela ameriška vlada. Kajti “izhodni volilni rezultati”, ki jih pripravi družba, ki jo plačuje ameriška vlada, so boljši pokazatelj volilnih rezultatov od uradnih.

Pri tem ameriške agencije uporabljajo standardne metode – spodbujanje neredov prek plačanih skrajnih in nevladnih gibanj in lansiranje lažnih informacij prek masovnih zahodnih medijev, s podporo Elona Muska na X. Spodaj je dober povzetek lažnih in manipuliranih novic.

Bine Kordež

V prejšnjih člankih na temo razmer na področju cen elektrike smo ugotavljali, da se stroški proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah v zadnjih letih niso pretirano povečali, vseeno pa smo na prodajnem trgu beležili visok skok cene električne energije. Do leta 2021 so se veleprodajne cene na mednarodnih trgih in tudi doma gibale okoli 50 ali 60 eur/MWh, v letu 2022 pa so borzne cene v Evropi dosegle tudi nivo 1.000 eur/MWh, kar je bila predvsem posledica nervoze in negotovosti glede oskrbe z elektriko in ne povečanih stroškov proizvodnje. To je na drugi strani seveda omogočilo ogromne zaslužke posrednikom v trgovanju z elektriko. Zato je zanimivo pogledati učinke teh sprememb na rezultate elektrogospodarstva v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva ugotovitev analize, ki prinaša morda za koga presenetljive ugotovitve, vendar so te povsem logične. Otroci staršev z nizkimi dohodki so običajno “bolj lačni” uspeha, želijo napredovati in izboljšati svoj ekonomski in socialni položaj, zato vložijo več truda v študij in delo. Na drugi strani pa otrokom bogatih staršev tega ni treba, lahko se posvetijo svojim hobijem, zato večinoma končajo v nižjem dohodkovnem razredu od staršev.

Zanimiva nit, preberite do konca

Bine Kordež

Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet. Težko bo namreč prepričati Indijca ali Afričana, ki se borita za vsakodnevno preživetje, da morata za dobro človeštva opustiti cenejše energetske vire. In to potem, ko smo “zahodnjaki”, le šestina svetovnega prebivalstva, pridelali več kot polovico vseh dosedanjih izpustov.

Težko se je znebiti občutka, da je v teh prizadevanjih razvitih držav zelo veliko hipokrizije. Zaradi prehoda na obnovljive vire energije je v Evropi elektrika vse dražja, kar nas sicer pozitivno sili tudi v varčevanje z energijo ter opuščanje energetsko potratne potrošnje in proizvodnje. Istočasno pa vseeno trošimo na primer celo več jekla in aluminija, ki ga potem za nas proizvajajo v manj razvitih državah, praviloma z energetsko še bolj potratno proizvodnjo. Vzporedno pa potem sprejemamo strategije, kako bomo v Evropi v naslednjih desetletjih zmanjšali odvisnost od drugih držav. Pri tem je posebno na udaru Kitajska (po ameriškem nareku?), ki s svojo dolgoročno strateško politiko prevzema primat v vse večjem številu najbolj naprednih tehnologij.

Nadaljujte z branjem→

Aurelio Juri

Odziv na intervju z Vojkom Volkom: “Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno”

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi, mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi nafte, socializma, Rusije,…?