Fiskalno varčevanje v času stagnacije ali krize pomeni – po definiciji enačbe za BDP – poglobitev krize zaradi dodatnega, umetnega znižanja agregatnega povpraševanja. Evrsko območje je v stagnaciji. Fiskalno varčevanje v treh največjih državah za Nemčijo (ki bo samoiniciativno zategnila javne izdatke) bo poglobilo krizo oziroma privedlo do recesije v teh državah, zaradi fiskalnega prelivanja med državami (prek trgovinskih povezav) pa bo poglobilo stagnacijo v evrskem območju.

Mar se politiki niso ničesar naučili iz katastrofalnih napak ekonomske (fiskalne) politike v času evrske krize?! Le kako je lahko nekdo tako neumno kratkoviden? Država ni gospodinjstvo, država poveča trošenje, ko ga zasebni sektor zmanjša (kontraciklična fiskalna politika). Država varčuje, ko je rast visoka (ko zasebni sektor obilno troši), in takrat vodi primarni presežek in zmanjšuje javni dolg/BDP.

V vednost

Kitajska letno proizvede 31 % vseh globalnih emisij CO2, drugi največji CO2 onesnaževalec so ZDA s 13.6 %, sledita pa Indija in države EU-27 s po 7.5 %. Torej potrebno znižanje globalnih CO2 emisij, da bi preprečili segrevanje planeta za več kot 2 stopinji Celzija, lahko efektivno naredi le Kitajska. Vsi ostali igralci so premajhni, da bi imeli bistveni vpliv.

Kitajska se glede tega močno angažira, tudi s politiko ničelnih emisij do leta 2060, vprašanje pa je, če bo to zadostovalo za zaustavitev rasti globalnih temperatur. Spodaj je dober prispevek Adama Toozeja na to temo.

The escalating climate crisis will be driven by natural mechanisms and tipping pionts, whose effects we are now seeing every day. Business decisions and technological developments are crucial. But insofar as policy matters, and it does, it is China’s policy that matters most, no longer that of the USA or the EU. Time is running out. If we are serious about stabilization by mid-century, decisions have to be made now to significantly accelerate the pace of decarbonization worldwide.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je po obsegu industrijske proizvodnje pred desetletjem presegla obseg proizvodnje v vseh razvitih državah skupaj. To velja tudi za vmesne proizvode (komponente oziroma sestavne dele za končno vgradnjo). To nakazuje, da sta kitajska industrija in s tem BDP ogromna. Nedavno je Svetovna banka na podlagi ankete (na 16,000 mestih) v Kitajski objavila nove ocene kitajskega BDP na podlagi paritete kupne moči (PPP). PPP je indeks, ki domače proizvode in storitve na podlagi primerjave cen in kvalitete naredi primerljive med državami. In na podlagi tega novega indeksa PPP je Svetovna banka še nekoliko dvignila kitajski BDP, in sicer je po njem kitajski BDP večji od ameriškega ne samo za 19 % (po starem indeksu PPP), ampak za 25 %.

Vendar niso vsi srečni s to primerjavo. Kitajski statistični urad NBS je denimo izjavil, da je kitajski BDP nižji od te ocene. Razlog za to naj bi bil, da kitajske oblasti želijo podcenjene ocene njenega BDP, da bi ohranile status države v razvoju (pomembno zaradi prednosti znotraj WTO trgovinskega sistema).

Nadaljujte z branjem→

Zanimiv pristop kontroverznega zgodovinarja konzervativne provenience Nialla Fergusona k dokazovanju, da bi v novi hladni vojni bile ZDA v vlogi Sovjetske zveze (glejte spodaj) – predvsem zaradi ekonomskih razlogov (predvsem deficita, povečanih stroškov servisiranja dolga in posledično manjših izdatkov za vojsko), pa tudi gerontokracije, splošnega družbenega nihilizma itd.

No, meni se zdi to precej za lase privlečena analiza, kar nekaj, čeprav naslovna poanta ni povsem neverjetna. Če že, bi bile v novi hladni vojni ZDA v vlogi Sovjetske zveze predvsem zaradi tehnološkega, industrijskega in trgovinskega zaostajanja za glavnim tekmecem – Kitajsko. V prejšnji hladni vojni je bila Sovjetska zveza trgovinsko izolirana s strani Zahoda in gospodarsko omejena zgolj na države Varšavskega pakta in nekaj neuvrščenih držav. Sovjetska zveza je kot velesila bankrotirala zaradi tehnološkega in gospodarskega zaostajanja. Tokrat pa se v izolacijo prostovoljno spravljajo ZDA in z njo njene zahodne sledilke, ki se s trgovinsko in tehnološko vojno ter sankcijami proti Rusiji in lastnim miniranjem dolarja kot globalne rezervne valute (z zaplembo monetarnih rezerv druge države) zapirajo znotraj 1-milijardnega trga, medtem ko Kitajska dela na gospodarski in trgovinski integraciji znotraj 7-milijardnega globalnega trga.

ZDA so prvo hladno vojno dobile zaradi globalne trgovinske integracije, Sovjetska zveza pa jo je izgubila, ker je bila izven te globalne integracije. Kitajska danes to novo hladno vojno dobiva zaradi globalne integracije, ZDA pa jo izgubljajo zaradi svoje dezintegracije iz globalnega gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Da je bil švicarski “Vrh o miru v Ukrajini”, bolj kot ne politična polomija, je praktično konsenz v zahodnih medijih:

• Russia’s ghost loomed over Ukraine peace summit – Politico.eu
• In Ukraine, soldiers and civilians shrug off Zelensky’s summit – AFP
• Ukraine’s Global Diplomatic Flurry Fails to Outflank Russia (archived) – WSJ
• Significant support for Ukraine at peace summit – but key nations hesitate – Sky News
• India opts out of Ukraine declaration at Swiss peace summit as Russia stays away – India Today
• Major Ukraine summit ends with fresh plea for peace but key powers spurn final agreement – CNN
• Disappointing end to Ukraine summit as allies agree to watered-down peace declaration – Telegraph

Ker je bilo že mesece pred konferenco jasno, da ne bo mogoče dobiti širokega političnega konsenza za trde sklepe, so države v Švico večinoma poslale politične drugokategornike (vključno z ZDA), ki so nato sprejeli močno razvodenele in povsem benigne sklepe. Dejansko načelne humanitarne narave.

Da se bo to zgodilo in da se je Zelenski s to “mirovno konferenco” ujel v lastno past, je pred desetimi dnevik pisala že ukrajinska Evropska Pravda na podlagi vpogleda v zaključni memorandum.

Še huje s političnega in piarovskega vidika pa je, da so na konferenci vsi pogrešali Rusijo oziroma da je dozorelo politično spoznanje, da se brez Rusije ne morejo pogovarjati o koncu vojne in miru v Ukrajini. Kar je že v naslovu (Russia’s ghost loomed over Ukraine peace summit) priznal tudi ameriški provladni medijski satelit v Evropi Politico:

But Russia’s ghost loomed over the summit, after Russian President Vladimir Putin’s ultimatum of a peace proposal the day before the summit started. While that was quickly rejected by Ukraine and others, it reinforced the reality that the Kremlin eventually will have to be dealt with.

Iz političnega vidika je ruski predsednik Putin naredil politično genialno potezo, ko je en dan pred švicarsko konferenco javno objavil svoj predlog za vojno premirje, s čimer je zakoličil pogoje za konec vojne in pogovore o mirovnem sporazumu ter “mirovni konferenci” brez Rusije vzel smisel. Putin je svojo simultanko odigral že v letu in pol pred tem, ko je na svojo stran pridobil večino azijskih, afriških in južnoameriških držav. Nobena izmed velikih BRICS držav sklepov švicarske “mirovne konference” ni podprla, Kitajska pa jo je ignorirala kot brezpredmetno. Memorandum o Ukrajini je sprejelo 77 držav (od 160 povabljenih in od 92 držav, ki so se odzvale), ki pa predstavljajo le 20 % svetovnega prebivalstva (za boljšo predstavo sodobne geopolitične delitve v spodnji sliki posivite geografsko ogromno Grenlandijo (56 tisoč preb.) in tri geografsko ogromne severne kanadske province (Yukon, Northwest Territories, Nunavut s skupaj 120 tisoč preb.).

Nadaljujte z branjem→

Morda se je komu Macronova poteza, ko je po porazu lastne stranke na evropskih volitvah razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, zdela dobra. Toda kdor je stavil na preobrnitev trendov, se je uštel, saj je zanemaril vztrajne politične trende glede naraščajočega nazadovoljstva francoskih volilcev s političnim vodstvom. Zadnje ankete kažejo absolutno premoč skrajno desne stranke Le Penove (RN) ter zelo leve stanke Ljudske fronte.

Če se je Macron po porazu na evropskih volitvah zbal, da bi imel težave z obvladovanjem vlade, se mora po teh predčasnih volitvah bati, ali bo sploh lahko politično preživel v primeru visokega poraza.

Hkrati pa bi prevzem vlade s strani stranke Le Penove lahko ogrozil možnosti ponovne izvolitve sedanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen.

Nadaljujte z branjem→

V Nedelu je bil odličen intervju z Draganom Petrovcem, pravnim strokovnjakom in humanistom, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Eden izmed ključnih poudarkov njegovega intervjuja je ta, ki se nanaša na evropski odnos do vojne v Gazi in Ukrajini:

Zakaj se vam zdi, da je za prihodnost EU ključen načina, kako se bomo lotili reševanja vojn v Ukrajini in Gazi?

Pri genocidu v Gazi gre za kolektivno slepoto, zaradi katere je ponekod celo prepovedano uporabljati izraz genocid. Če to dopuščamo, je samo vprašanje časa, kje se bo spet našel nekdo z dovolj premoči, da bo začel to izvajati še kje drugje. Po drugi strani gre pri napadu Rusije na Ukrajino za nenavadno in nevarno idejo, da je mogoče Rusijo vojaško premagati. Jedrske sile ne moreš vojaško premagati. Za evropsko politiko bo ključno za prihodnost, kako lahko izoblikuje politiko, ki ne pomeni izzivanja jedrske vojne in ne pomeni slepega sledenja ameriški politiki in v obeh primerih tudi podreditve kapitalu. To bo ključno, če se izrazim patetično, za prihodnost evropske civilizacije.

Vir: Nedelo

Zadnjič sem šel v kino z otroci, kjer so v filmu uporabili pesem Tine Turner “Better be good to me”. Kar je bila pravzaprav edina svetla točka filma. No, ampak to me je spomnilo, da je imela Tina precej izjemno dobrih pop pesmi. Te tri so meni najljubše.

“Private Dancer” (z istoimenskega (vrhunskega) comeback albuma po letih osamitve, trpljenja in poniževanja s strani njenega moža)

“Better be good to me” (meni najljubša pesem s comeback albuma v stilu “F… you, Ike!”)

“Simply the Best” (no, pač mega pop hit, in res dober začetek videa)

Kamor, hvalabogu, turistični navtičarji ne zaidejo niti pomotoma. Ker ne pogledajo desno, v srce bisera. In naj tako ostane.

In kjer vse niha v tem ritmu (in kjer rokenrol res ne paše v sceno)