Intervju z Davidom Wolffom o padcu ameriškega povojnega imperija in vzponu novega svetovnega reda pod vodstvom Kitajske v navezi z državami BRICS+. Spodaj je še nekaj odstavkov transkripta.

David Wolff je  upokojeni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu v Amherstu, kjer je poučeval ekonomijo od leta 1973 do 2008. Zdaj je gostujoči profesor na podiplomskem programu mednarodnih zadev Univerze New School v New Yorku.

Once upon a time, after 1945, there was one dominant economic power: the United States. It built an alliance with the former dominant powers: Britain, France, Germany, Italy, and (Western) Europe. For most of the last 75 years, the G7—comprising the United States, Canada, Japan, Britain, France, Germany, and Italy—was dominant.

Over the last generation, the last 20-25 years, that situation changed with the spectacular rise of China. From being the largest country by population and one of the poorest on Earth, China achieved an economic growth rate never seen before. For the last 25-30 years, China’s GDP growth has been 6-9%, which is two to three times that of the United States and greater than 99% of the rest of the world.

China became a modern powerhouse economic unit.

Then, a few years ago, China began wisely to build up alliances very carefully with everyone and anyone it could find willing to do so.

Nadaljujte z branjem→

In a rational political world, the key issues on the table in next Thursday’s debate would be the Biden administration’s foreign policy: that is, the president’s unwavering support for Ukraine in the war with Russia and his inability to have any significant impact on Israel’s continuing war in Gaza.

Of course on debate night the main attention will be on Joe Biden’s ability to stay focused and on point, both verbally and physically with the sure-to-be garrulous and off-topic Donald Trump.

So here is a breakdown on some of the issues, as I understand them from my contacts with various military and political insiders over many decades.

First of all, there is a serious concern among the Democratic Party leadership and the major Democratic fundraisers, primarily the big donors in New York City, about Biden’s ability to defeat Trump in November. This is, of course, not to be spoken of in public.

A major touchstone for many will be Biden’s performance in the debate. The president is going to need to match the intensity he demonstrated at his State of the Union address in March next week to keep his contributors happy. A shaky performance, I have been told by two longtime politicos who have direct knowledge, will increase pressure on Democratic Party to do something drastic, and unprecedented, before the November election.

Nadaljujte z branjem→

Volitve v Evropski parlament so prinesle pričakovan zasuk v desno. Čeprav so oblasti v večini EU držav in najvišji predstavniki EU poskušali minimizirati izid volitev kot manjši zasuk v skrajnost, ki ne bo bistveno spremenil političnih razmerij, pa je nervoza očitna. Kaže se v sprožitvi sistemskih mehanizmov, ki bi omejile možnosti skrajnim političnim silam za prevzem vzvodov odločanja in učinkovito vladanje.

Evropske volitve zaradi specifične strukture delitve oblasti v EU, kjer je Evropski parlament šele na četrtem mestu, niso zelo pomembne, so pa pomembne kot vmesni signal vladajočim glede sentimentov volilnega telesa. V polovici EU držav, tudi v Sloveniji, so se pozicije strank, ki so precej desno od centra, okrepile. Zaradi njune velikosti in specifične vloge v odločanju na ravni EU so pomembni predvsem politični premiki v Nemčiji in Franciji. V obeh so se dramatično okrepile stranke močno desno od sredine, pa tudi močno levo od sredine. V Franciji je predsednik Emmanuel Macron takoj po prvih objavah volilnih rezultatov razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, medtem ko se nemška vladna koalicija kljub bolečemu porazu ni odločila za tak korak.

Glede političnih premikov na evropski ravni je po mojem mnenju potrebno vzeti v obzir predvsem troje – najprej razumeti vzroke za te politične premike, nato kratkoročno predvideti možne sistemske mehanizme za omejitev manevrskega prostora populističnim voditeljem in predvsem, kako srednjeročno nasloviti  frustracije volilnega telesa.

Nadaljujte z branjem→

To je veljalo leta 2015, to je veljalo leta 2022 in to velja (še bolj) tudi danes. Vendar so ameriški neokoni imeli (in še vedno imajo) drugačne aspiracije.

Spodnja slika pove enostavno dejstvo: v vseh državah, v katerih je stopnja natalitete nižja od 2.1 (normalna reprodukcija prebivalstva), bo prebivalstvo postopno izumrlo. To je matematična gotovost. Spodaj je še ena slika, ki dodatno ilustrira to gotovost – kaže na invertirano (narobe obrnjeno) demografsko piramido v Južni Koreji (ki je najbolj ekstremen primer izumiranja prebivalstva – stopnja natalitete v 2023 je zgolj še 0.72). Torej manj mladih generacij v spodnjem delu piramide pomeni čez desetletja manj mladih v fertilni dobi in tako še manj otrok. Matematična gotovost izumrtja nacije.

Lahko pa diskutiramo o tem, kateri so ključni razlogi za to odločitev v evropskih državah (zahodnih državah nasploh), da se nočejo več razmnoževati. Jaz bi dal na prvo mesto hedonizem ter nek iracionalen sentiment med mladimi glede ogroženosti. V vseh pogovorih, ki jih imam z mladimi, tudi z mojim starejšim sinom, pride na površje njihov “argument”, da nočejo rojevati otrok v ta grd svet, ki smo jim ga pustili. Meni se ta “argument” zdi neumnost, saj se običajno največ otrok rodi v oziroma po vojnah in velikih katastrofah (zaradi preživetvenega nagona). Tudi naša generacija, ki je odraščala v času tranzicijske krize po koncu socializma, je doživela dokaj slabe čase in slabe pogoje za službe, še slabše za nakupe prvega stanovanja itd. Vendar smo bili “lačni” uspeha, imeli smo željo, da se postavimo na noge, da dobimo dobro službo, da osnujemo družino, da kupimo prvo stanovanje in da družini omogočimo dobro življenje.

Te mlade generacije pa te “lakote” ne poznajo več. Živijo pri starših, ne mudi se jim zaposliti, prvi avto in prvo stanovanje jim kupimo starši. Otroci bi se v teh pogojih morali zgolj “pariti” in ustvarjati družine. Toda tudi te želje po druženju in “parjenju” je danes manj. Mnogi se raje držijo doma in igrajo igrice na spletu. Z namišljenimi prijatelji v virtualnem svetu.

Gre za hedonizem ali prekletstvo napredka?

Fiskalno varčevanje v času stagnacije ali krize pomeni – po definiciji enačbe za BDP – poglobitev krize zaradi dodatnega, umetnega znižanja agregatnega povpraševanja. Evrsko območje je v stagnaciji. Fiskalno varčevanje v treh največjih državah za Nemčijo (ki bo samoiniciativno zategnila javne izdatke) bo poglobilo krizo oziroma privedlo do recesije v teh državah, zaradi fiskalnega prelivanja med državami (prek trgovinskih povezav) pa bo poglobilo stagnacijo v evrskem območju.

Mar se politiki niso ničesar naučili iz katastrofalnih napak ekonomske (fiskalne) politike v času evrske krize?! Le kako je lahko nekdo tako neumno kratkoviden? Država ni gospodinjstvo, država poveča trošenje, ko ga zasebni sektor zmanjša (kontraciklična fiskalna politika). Država varčuje, ko je rast visoka (ko zasebni sektor obilno troši), in takrat vodi primarni presežek in zmanjšuje javni dolg/BDP.

V vednost

Kitajska letno proizvede 31 % vseh globalnih emisij CO2, drugi največji CO2 onesnaževalec so ZDA s 13.6 %, sledita pa Indija in države EU-27 s po 7.5 %. Torej potrebno znižanje globalnih CO2 emisij, da bi preprečili segrevanje planeta za več kot 2 stopinji Celzija, lahko efektivno naredi le Kitajska. Vsi ostali igralci so premajhni, da bi imeli bistveni vpliv.

Kitajska se glede tega močno angažira, tudi s politiko ničelnih emisij do leta 2060, vprašanje pa je, če bo to zadostovalo za zaustavitev rasti globalnih temperatur. Spodaj je dober prispevek Adama Toozeja na to temo.

The escalating climate crisis will be driven by natural mechanisms and tipping pionts, whose effects we are now seeing every day. Business decisions and technological developments are crucial. But insofar as policy matters, and it does, it is China’s policy that matters most, no longer that of the USA or the EU. Time is running out. If we are serious about stabilization by mid-century, decisions have to be made now to significantly accelerate the pace of decarbonization worldwide.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je po obsegu industrijske proizvodnje pred desetletjem presegla obseg proizvodnje v vseh razvitih državah skupaj. To velja tudi za vmesne proizvode (komponente oziroma sestavne dele za končno vgradnjo). To nakazuje, da sta kitajska industrija in s tem BDP ogromna. Nedavno je Svetovna banka na podlagi ankete (na 16,000 mestih) v Kitajski objavila nove ocene kitajskega BDP na podlagi paritete kupne moči (PPP). PPP je indeks, ki domače proizvode in storitve na podlagi primerjave cen in kvalitete naredi primerljive med državami. In na podlagi tega novega indeksa PPP je Svetovna banka še nekoliko dvignila kitajski BDP, in sicer je po njem kitajski BDP večji od ameriškega ne samo za 19 % (po starem indeksu PPP), ampak za 25 %.

Vendar niso vsi srečni s to primerjavo. Kitajski statistični urad NBS je denimo izjavil, da je kitajski BDP nižji od te ocene. Razlog za to naj bi bil, da kitajske oblasti želijo podcenjene ocene njenega BDP, da bi ohranile status države v razvoju (pomembno zaradi prednosti znotraj WTO trgovinskega sistema).

Nadaljujte z branjem→