Spodnja slika pove enostavno dejstvo: v vseh državah, v katerih je stopnja natalitete nižja od 2.1 (normalna reprodukcija prebivalstva), bo prebivalstvo postopno izumrlo. To je matematična gotovost. Spodaj je še ena slika, ki dodatno ilustrira to gotovost – kaže na invertirano (narobe obrnjeno) demografsko piramido v Južni Koreji (ki je najbolj ekstremen primer izumiranja prebivalstva – stopnja natalitete v 2023 je zgolj še 0.72). Torej manj mladih generacij v spodnjem delu piramide pomeni čez desetletja manj mladih v fertilni dobi in tako še manj otrok. Matematična gotovost izumrtja nacije.

Lahko pa diskutiramo o tem, kateri so ključni razlogi za to odločitev v evropskih državah (zahodnih državah nasploh), da se nočejo več razmnoževati. Jaz bi dal na prvo mesto hedonizem ter nek iracionalen sentiment med mladimi glede ogroženosti. V vseh pogovorih, ki jih imam z mladimi, tudi z mojim starejšim sinom, pride na površje njihov “argument”, da nočejo rojevati otrok v ta grd svet, ki smo jim ga pustili. Meni se ta “argument” zdi neumnost, saj se običajno največ otrok rodi v oziroma po vojnah in velikih katastrofah (zaradi preživetvenega nagona). Tudi naša generacija, ki je odraščala v času tranzicijske krize po koncu socializma, je doživela dokaj slabe čase in slabe pogoje za službe, še slabše za nakupe prvega stanovanja itd. Vendar smo bili “lačni” uspeha, imeli smo željo, da se postavimo na noge, da dobimo dobro službo, da osnujemo družino, da kupimo prvo stanovanje in da družini omogočimo dobro življenje.

Te mlade generacije pa te “lakote” ne poznajo več. Živijo pri starših, ne mudi se jim zaposliti, prvi avto in prvo stanovanje jim kupimo starši. Otroci bi se v teh pogojih morali zgolj “pariti” in ustvarjati družine. Toda tudi te želje po druženju in “parjenju” je danes manj. Mnogi se raje držijo doma in igrajo igrice na spletu. Z namišljenimi prijatelji v virtualnem svetu.

Gre za hedonizem ali prekletstvo napredka?