Drago Babič

V javni obravnavi je zadnja verzija posodobitve Nacionalnega energetsko podnebnega načrta, ki bo usmerjal naše aktivnosti na področju energetike do leta 2030 s pogledom do leta 2040. V energetiki se načrtuje najmanj za 10 let vnaprej, zato je obdobje do leta 2030 prekratko, da bi zajelo vse nujne aktivnosti za doseganje podnebne nevtralnosti v energetiki do leta 2050.  Potreben bo bolj ambiciozen pogled v prihodnost, najmanj v leto 2033, ko naj bi TEŠ prenehala s proizvodnjo elektrike iz premoga, in nato še v leto 2042, ko naj bi prenehala proizvodnja v Nuklearni elektrarni Krško. Ob tem moramo računati, da se bo poraba električne energije v tem obdobju podvojila, predvsem zaradi nadomeščanja fosilnih goriv z električno energijo.

Ta dolgoročni pogled je v gradivu premalo izražen, preveč poudarka je na podrobnem navajanju kratkoročnih aktivnosti do leta 2030. Gradivo je preobsežno za namen krovnega dokumenta, zaradi obsežnega navajanja podrobnosti se izgubljajo glavne usmeritve, ki so ponekod vprašljive. Zdi se, da so avtorji zaradi ukvarjanja s posameznimi drevesi izgubili (pogled na) gozd. Osnovno gradivo bi moralo biti krajše in naj bi vsebovalo glavne usmeritve, podrobnosti pa bi se morale obdelati v Strokovnih prilogah.

Glavna pomanjkljivost gradiva je ideološki pristop namesto znanstvenega. Vnaprej se arbitrarno določijo cilji razogljičenja energetike, vključno z doseganjem deleža OVE v skupni koriščeni energiji, in cilji zmanjševanja porabe različnih vrst energije, ki ne izvirajo iz znanstveno ugotovljenih izhodišč in ukrepov. Zato lahko upravičeno pričakujemo, da ti cilji ne bodo doseženi ali pa bodo povzročili predrago oskrbo z energijo, z energetsko revščino prebivalstva in deindustrializacijo gospodarstva. To bo povzročilo splošno gospodarsko nazadovanje, kot se sedaj dogaja  v Nemčiji.

Dodatno škodo bodo povzročile denarne sankcije za nedoseganje nerealnih ciljev, ki si jih bomo sami postavili. Edini relevanten cilj, določen z evropsko zakonodajo, je zmanjšanje emisij TGP do leta 2030 za 27% v primerjavi z izhodiščnim letom 2005. Predlagamo, da se ta cilj zmanjšanja emisij TGP za 27% do leta 2030 uporabi tudi v aktualnem NEPN. Sorazmerno se prilagodi sektorske cilje, ki naj bi bili nižji kot v zadnjem predlogu NEPN.

V gradivu je kot eden od kriterijev doseganja ciljev razogljičenja opredeljeno obvezno doseganje deležev obnovljivih virov energije (OVE) v skupni končni rabi energije, ob neupoštevanju vseh tehnologij, ki ne ustvarjajo toplogrednih plinov (TGP), kot je jedrska energija. Gradivo sicer obravnava jedrsko tehnologijo, vendar jo z vnaprej določenim visokim deležem OVE omejuje v razvoju. Ker je osnovni motiv podnebne politike zmanjševanje emisij TGP, bi morali uvesti tehnološko nevtralnost in posebno navajanje OVE opustiti ter ta naziv nadomestiti z NOVE – nizkoogljični viri energije, ki zajema tudi hidro in jedrsko energijo, vodik ter druge sintetične pline in goriva. Takšno stališče ima Francija. V kolikor bo potrebno zaradi obvezne sestave dokumenta določiti delež OVE v končni porabi energije, naj ta do leta 2030 ne presega 30%, pod pogojem, da se do tega leta zgradijo 4 hidroelektrarne na Savi.

V celotnem gradivu se ne posveča dovolj pozornosti merjenju učinkovitosti ukrepov, ki bi jih morali meriti po dveh kriterijih: uspešnosti pri zmanjševanju specifične porabe energije in emisij TGP glede na ekonomski vložek. Opredeliti je potrebno osnovni kriterij, to je količina zmanjšanja emisij TGP in zmanjšanje specifične porabe energije na enoto investiranih sredstev. Vse ukrepe bi morali vnaprej po teh kriterijih ovrednotiti in jih po prioritetnem vrstnem redu glede na realno razpoložljiva sredstva uvrstiti v NEPN. To ni bilo narejeno, ampak se ukrepi nizajo arbitrarno, stihijsko, kar povzroči inflacijo ukrepov, predvsem pa stroškov za njihovo realizacijo, ki objektivno presegajo naše zmožnosti, zato bo doseganje ciljev, ki si jih NEPN uvodoma postavi, neuspešno. Za gospodarstvo ni sprejemljivo, da zaradi takega stihijskega načina uvrščanja ukrepov potrebna sredstva za realizacijo NEPN presegajo z EU zakonodajo opredeljene vire in se zato povečujejo oziroma uvajajo nove domače okoljske dajatve. To zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva že v okviru EU, kaj šele v svetovnem merilu in povečuje energetsko revščino prebivalstva. Tako napako so naredili v Nemčiji, kjer doživljajo deindustrializacijo in padec BDP.

Ker NEPN daje prednost boljšemu izkoristku energije pred izgradnjo novih kapacitet za njeno proizvodnjo, bi moral dati prednost boljšemu izkoristku obstoječih finančnih virov pred uvedbo novih. Zato nasprotujemo povečevanju obstoječih in uvedbi novih okoljskih dajatev, razen skupnih evropskih.

Neprimerno načrtovanje je razvidno iz predvidenih investicij na energetskem področju do leta 2030, ki znašajo po NEPN skupno 23 milijard eur, samo za javni sektor 12 milijard. Ker večina teh investicij še ni bila izvedena, bi morali v petih letih investirati po 3 do 4 milijarde eur letno, polovico v javnem sektorju, kar ne bo izvedljivo. Ali drug primer: če merimo učinek pri zmanjševanju emisij TGP na enoto vloženih sredstev, bi vse investicije v energetski del do leta 2030 znašale 3.200 eur/t trajnega zmanjšanja emisij CO2, kar je trikrat več, kot bi znašale specifične investicije v izgradnjo JEK-2 ali v nove hidroelektrarne (1.000 eur/ t CO2).

Ključno vlogo v bodoči nizko ogljični energetiki bo imela električna energija, ki bo dosegla večinski delež v končni rabi energije. Zato je potrebno temu področju posvetiti posebno pozornost. NEPN obravnava proizvodnjo električne energije v obliki dveh scenarijev, OVE + jedrska in 100% OVE. Oba scenarija sta pomanjkljivo obdelana, predvsem glede deležev različnih tehnologij, zanesljive oskrbe, uvozne odvisnosti, emisij TGP in predvsem ekonomike. S strokovno analizo sva s kolegom Damijanom ugotovila, da je pri obeh scenarijih, izrazito pri scenariju 100% OVE, delež spremenljivih, od vremena odvisnih OVE vetra in sonca, prevelik, da bi bili izpolnjeni cilji zanesljive oskrbe, uvozne neodvisnosti, konkurenčnih cen električne energije in zmanjšanja emisij TGP, ki si jih zadaja sam NEPN.

Najbolj se to vidi v poglavju Zanesljivost oskrbe z energijo (stran 150 v Strokovnih prilogah, stran 280 v NEPN), kjer je navedeno, da bomo za zanesljivo oskrbo potrebovali celotno moč dispečabilnih generatorjev (HE, JE in TE, ki je sedaj 3 GW), leta 2035 po zaprtju TEŠ najmanj 2,8 GW, leta 2045 po zaprtju NEK 3,5 GW. Te moči lahko zagotovimo pri 100% OVE scenariju le z novimi plinskimi termo elektrarnami moči 1 GW po opustitvi rabe premoga leta 2033 in še 1 GW po zaustavitvi NEK leta 2043. Skupaj bomo potrebovali 2 GW novih plinskih elektrarn.

Torej je ta scenarij v bistvu OVE + plin scenarij, v katerem bi spomladi in poleti prevladovala proizvodnja električne energije iz OVE, pozimi pa iz plina, kar tudi pomeni, da se emisij TGP ne bomo znebili. Poleg tega bomo rabili za premoščanje dnevnih razlik v proizvodnji in porabi električne energije še hranilnike v obliki ČHE in baterij kapacitet 15 GWh,  ter obsežne ojačitve distribucijskega in prenosnega sistema, saj naj bi večino novih foto napetostnih elektrarn priključili v distribucijsko omrežje. Kljub vsem tem investicijam (ki v NEPN niso ovrednotene) bo sistem proizvajal poleti leta 2045 dnevno za 50 GWh viškov, ki jih bomo le deloma zmogli porabiti za proizvodnjo vodika in jih bomo prisiljeni izvažati po zelo nizkih cenah, pozimi pa bo zmanjkalo dnevno 25 GWh, kar bomo prisiljeni dobiti iz fosilnih goriv in iz uvoza po visokih cenah. Vse skupaj ceno električne energije za končnega kupca podvoji v primerjavi s ceno iz jedrskega scenarija. Odstopanja od doseganja ciljev, opredeljenih v NEPN, so pri scenariju 100% OVE tako velika, da je ta scenarij neprimeren, zato ga je potrebno opustiti.

Scenarij JE + OVE, ki naj postane edini scenarij razvoja elektro energetike v NEPN, je potrebno dodelati na način, da se v proizvodni mešanici poveča delež zanesljivih, dispečabilnih virov HE, JE in TE ob zmanjšanju deleža sonca in vetra. Distribuirana proizvodnja foto napetostnih elektrarn na strehah objektov naj se omeji na količine, opredeljene v okoljskem poročilu (stran 65 v NEPN) kot področja brez oziroma z nižjim okoljskim tveganjem (okoli 4 GW), da ohranimo okolje in preprečimo nesorazmerno visoke stroške vključevanja takih elektrarn v omrežje.

Na ta način se zagotovi dovolj moči v sistemu, dovolj zimske proizvodnje in dovolj električne energije za proizvodnjo vodika. Celoten scenarij naj se ekonomsko optimizira, tako da bo sistem proizvajal električno energijo po evropsko konkurenčnih cenah. Tako optimiziran je SAZU + GZS scenarij, za katerega predlagamo, da se kot scenarij oskrbe z električno energijo JE + OVE uvrsti v NEPN.