Politiki in mediji nas vsakih pet let prepričujejo, da so nacionalne volitve v evropski parlament “praznik evropske demokracije”. Žalostno, vendar objektivno dejstvo je, da nacionalne volitve v evropski parlament nimajo kakšne bližnje zveze z demokracijo v EU. Razen tega, do so bile volitve, in to svobodne volitve.

Prvič, evropski parlament (EP) je dobesedno četrtorazredna evropska institucija. Pa ne zato, ker bi kdo želel biti žaljiv, pač pa, ker so “founding fathers” EU pred desetletji EP postavili na četrto mesto med “Big 5” evropskimi institucijami po njihovi moči odločanja. V EU se ključne odločitve sprejmejo na podlagi dogovora v Evropskem svetu (predsedniki vlad oziroma držav), in to običajno najprej na relaciji Berlin – Pariz. Druga glavna odločitvena instanca je Svetu EU, kamor spadajo nacionalni ministri iz določenih področij, ki se dogovorijo o ključnih resornih politikah EU (denimo Ecofin o skupnem okvirju proračunskih politik držav itd.). Na tretjem mestu je Evropska komisja (EK), ki je izvršno telo Evropskega sveta in Svetu EU in ki hkrati predstavlja EU v svetu. Evropski parlament je šele na četrtem mestu po pomembnosti. Njegova vloga je v potrjevanju zakonodajnih predpisov, ki jih po navodilih Evropskega sveta in Svetu EU pripravi Evropska komisija. In običajno te predpise dosledno in ubogljivo sprejme. Kdaj pa kdaj se upre, vendar redko. In kdaj pa kdaj v kakšni solo akciji celo sprejme kakšno koristno odločitev, ki je v nasprotju s stališčem EK (denimo spremeba taksonomije glede virov energije).

Drugič, poslanci posameznih držav v EP nimajo posebne teže, ker se vedno priklopijo obstoječim političnim grupacijam, kjer kot dominantni sili prevladujeta Ljudska stranka in Socialisti, ostale grupacije so bolj kot ne statisti, ki glasujejo v skladu z eno izmed vodilnih grupacij. To v praksi pomeni, da so v EP odločilna na eni strani stališča nemške CDU/CSU kot nosilne sile ljudske stranke, na drugi strani pa stališča nemških socialdemokratov in francoskih socialistov (seveda so še številne manjše grupacije, kot so liberalci in skrajni desničarji, vendar se pri glasovanjih običajno pridružijo eni izmed obeh dominantnih grupacij). Oziroma to pomeni, da se v EP glasuje na podlagi koalicijskih razmerij v Nemčiji in stranke, ki je na oblasti v Franciji (večinski sistem). Nacionalni poslanci v EP iz posameznih držav nato glasujejo v skladu s stališči grupacije v EP, v katero spadajo. To seveda nima zveze niti z zastopanjem nacionalnih stališč v EP (razen za nemške in francoske poslance), niti nima zveze z evropsko demokracijo. Ima pa zvezo z rezultati nacionalnih parlamentarnih volitev in notranjimi političnimi razmerji v Nemčiji in Franciji.

Torej, rezultati včerajšnjih volitev v EP ničesar ne spreminjajo. Le nova garnitura politikov je prišla do dobro plačanih služb za sedenje v EP in glasovanje v skladu s stališči politične grupacije, v katero spadajo.

Vendar to ne pomeni, da so evropske volitve povsem “brez veze”. Niso. Paradoks evropskih volitev je, da so praktično nepomembne za EU, več učinka pa imajo na domačo politiko. Volitve v EP so pomembne približno tako kot lokalne volitve v posamezni državi, in sicer kot vmesni signal o sentimentih volilcev za domačo politično sceno. Na včerajšnjih volitvah v EP je nemška mavrična koalicija dobila jasen signal, da nima demokratične podpore za svoje dosedanje politike in da se je sentiment volilcev izrazito obrnil v desno. Poltična kultura bi velevala, da po takšnem porazu koalicijska vlada odstopi in da se razpišejo nove volitve. In enako velja za Francijo, kjer se je predsednik Macron takoj po objavi rezultatov odločil za razpustitev parlamenta in razpis novih volitev.

Bo zaradi volitev v EP prišlo do drastičnih sprememb v evropskih politikah (denimo glede energetske politike in politike glede vojne v Ukrajini)? Težko je reči. Če bi v Franciji na prihodnjih predčasnih volitvah zmagala precej desna stranka Marie Le Pen, bi lahko pričakovali, da bo ta stranka pri sestavljanju nove Evropske komisije uveljavila svoja drugačna stališča (predvsem glede podpiranja vojne v Ukrajini). Pod predpostavko seveda, da Le Penova ne bi izvedla obrata Melonijeve. V Nemčiji sta na volitvah v EP sicer zmagali desni CDU/CSU in AfD, kjer prva podpira jedrsko energijo, druga pa je za končanje podpiranja vojne v Ukrajini, vendar pa dokler ne pride do parlamentarnih volitev v Nemčiji ne bosta imeli pomembnega vpliva na oblikovanje nove Evropske komisije in njenih poltik. Da bo še bolj bizarno, dosedanja predsednica EK Ursula von der Leyen prihaja iz CDU/CSU  in naj bi imela kot “Spitzenkandidatka” njeno podporo za še en mandat vodenja EK.

No, to bi bila katastrofa za EU.