Bine Kordež

V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije smo ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral resen razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe   – in ne samo česa si ne želimo.

Gibanje cen elektrike

Ob zadostni oskrbi z električno energijo pa so seveda ključne tudi cene elektrike. Cene do sredine leta 2021 so bile dokaj stabilne, kasneje pa je prišlo do močnih pretresov na trgu zaradi znanih razlogov. Država je zato omejila cene za gospodinjske porabnike in po statističnih podatkih je v zadnjem letu in pol povprečna cena zanje porasla le za okoli četrtino glede na leta pred 2021. Bistveno večji porast pa je bil za podjetniški sektor, kjer povprečna cena v letih 2022 in 2023 znašala kar 2,5 krat več kot na primer leta 2019 (vir: SURS). Na borzah so se cene sedaj umirile in veleprodajnem trgu gibljejo okoli 80 do 100 eur/MWh, kar je sicer še vedno pomembno več kot v letih pred zadnjimi krizami. Za naslednja desetletja imamo sicer razne projekcije, a točnega odgovora seveda ni.

In kje so danes stroškovne cene proizvodnje električne energije v Sloveniji? Najcenejša je proizvodnja v hidroelektrarnah. Vemo, da smo v zadnjem desetletju postavili nekaj novih elektrarn na spodnji Savi, a večina proizvodnje temelji na elektrarnah, zgrajenih v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja (HE Fala celo v letu 1918). Zaradi preteklih naložb se povprečna proizvodna cena ob ugodnih vodnih razmerah giblje okoli 30 eur/MWh. Elektrika iz novih elektrarn je seveda dražja, a med vsemi viri ekološko najbolj sprejemljiva in zanesljiva. Današnje elektrarne delamo prav tako za naslednjih 100 let in samo upamo, da nam bo uspelo postaviti agregate na srednjem delu Save, kjer imamo (ob Muri) še edini večji potencial, upoštevan v zgornjih kalkulacijah možne bodoče proizvodnje.

Stroškovna cena delovanja obstoječe nuklearne elektrarne Krško (NEK) je blizu 40 eur/MWh, kateri moramo  dodati še strošek za razgradnjo, kar dvigne stroške na okoli 50 eur/MWh. Okoli te številke naj bi se po stalnih cenah gibala tudi naslednjih dvajset let kot se trenutno načrtuje, čeprav obstajajo možnosti za podaljšanje obratovanja še za nadaljnji 20 let. Tudi ta vir je torej glede na obstoječe in pričakovane tržne cene cenovno zelo ugoden.

Nova jedrska elektrarna (JEK2)

Bistveno več dilem pa je glede stroškov proizvodnje v morebitni novi jedrski elektrarni. Pred dnevi smo dobili prve uradne ocene, pred tem pa so se v javnosti pojavljaje zelo različne številke, tudi 150 eur in več za megavatno uro. Poskusimo narediti neko okvirno  kalkulacijo ceno na osnovi razpoložljivih in podatkov. Po dokaj zanesljivih virih je pričakovan strošek izgradnje 1.200 megavatne JEK2 okoli 10 milijard evrov ob začetku obratovanja (pogosto se omenja tudi številka 15 milijard, a ta znesek najbrž zajema stroške financiranja). Upoštevaje 40 letno obratovalno dobo in financiranje (realno lahko pričakujemo vsaj 60 let delovanja ali celo 80 let), bi to pomenilo 25 eur/MWh stroškov izgradnje. Temu moramo dodati še tekoče stroške delovanja elektrarne, ki se skupaj s prispevkom za razgradnjo glede na izkušnje z NEK gibljejo okoli 30 eur/MWh. Skupaj torej realnih 55 eur/MWh ali mogoče nekaj več za potrebne nadgradnje JEK v času delovanja.

Potem pa pride še tretji del kalkulacije in sicer stroški financiranja te naložbe, kjer se lahko skriva ključen del končne cene. Vemo, da imamo v državi nekaj deset milijard depozitov na bankah, ki iščejo zanimive naložbe in vložek v JEK2 nedvomno to je. Gre za naložbo, ki se bo povrnila s prodajo električne energije in ki je glede na opisano stanje pri bodoči preskrbi z električno energijo za Slovenijo ključnega pomena. Če bi imeli tudi alternativne rešitve, toliko bolje – a za sedaj jih ni še nihče ponudil razen nasprotovanja JEK2. V finančnem svetu vemo, da je denimo 3 % letna realna obrestna mera zelo dober donos za vlagatelje in s to osnovno predpostavko lahko izračunamo tudi stroške financiranja te naložbe. Ob omenjenih parametrih bi bil strošek financiranja okoli 20 eur/MWh. Skupna stroškovna cena elektrike iz nove JEK2 bi bila torej lahko okoli 75 eur/MWh po stalnih cenah vseh 40 let obratovanja, po odplačilu posojil pa omenjenih 55 eur/MWh. Ob 60 letni razporeditvi amortizacije in financiranja bi bila že začetna cena lahko tudi pod 70 eur/MWh.

Številke so mogoče presenetljive glede na dosedanje informacije, a preproste in preverljive. Odstopajo lahko pri vrednosti naložbe, ki jo v tej kalkulaciji ocenjujemo na 10 milijard eur. Glede tudi na pozitivne izkušnje gradnje takšnih objektov (ne glejmo samo slabih praks – mogoče pa imamo tudi danes sposobnosti kot smo jih imeli pred 50 let ob začetku gradnje NEK), je to dokaj realna predpostavka. Drugo pa so stroški financiranja, kjer kot država vsekakor lahko z ustreznim angažiranjem zagotovimo sorazmerno nizke stroške in še vedno zelo zanimive za vlagatelje. Vse kar bo več od tega, bo samo odraz, da razpoložljivih finančnih virov ne znamo ustrezno  izkoristiti in vsaka višja cena bo samo zaslužek finančnih posrednikov in finančnega kapitala. Na primer 9 % obrestna (diskontna) mera, kot smo lahko slišali, podvoji ceno elektrike iz JEK2, a ta višja cena bo na drugi strani samo zaslužek finančnih vlagateljev in posrednikov. Bomo to res prepustili njim?

Sončne elektrarne

Elektrika iz sončnih elektrarn je v ospredju bodoče proizvodnje elektrike v Sloveniji in Evrope. Tako podjetja kot gospodinjstva se množično odločajo za te naložbe, ker jim omogoča prejemanje električne energije praktično brez stroškov, potem ko je zgrajena. Posebno gospodinjstva tako pridobljeno elektriko pogosto razumejo kot praktično zastonj, saj temelji samo na enkratnem vložku (investiciji), ki se hitro pozabi, vsa naslednja leta pa lahko preko celega leta prejemajo elektriko brez kakega plačila. Kot omenjeno, to omogočajo podpore in principi delovanja energetskega sistema ko lahko posameznik presežno elektriko poleti odda v sistem, pozimi pa to koristi. Investitor v sončno elektrarno se seveda ne ukvarja s tem, na kakšen način energetski sistem zagotavlja elektriko tudi v dnevih, ko ni sonca.

Toda, če gremo računati že samo vložek v izgradnjo sončne  elektrarne, ti vseeno niso majhni. Gibljejo se med 800 do 1.000 eur na en MWh proizvedene elektrike na leto. Samo vložek ob 20 letni življenjski dobi sončnih panelov in denimo 3 % stroških financiranja, pomeni  60 do 70 eur/MWh stroška. Samo za primerjavo – če bi po teh cenah želeli postaviti sončnih elektrarn z letno kapaciteto proizvodnje kot jo ima TEŠ (3.500 GWh), bi morali investirati preko 3 milijarde evrov (!). V tej številki niso vključeni stroški vlaganja v distribucijsko omrežje zaradi povečanega obsega sončnih elektrarn, ki naj bi stala nekaj milijard evrov. Vlaganja v omrežje so potrebna zaradi razpršene proizvodnje sončnih elektrarn in če jih dodamo, se stroški proizvodnje elektrike iz sonca celo podvojijo. Seveda jih v duhu podpore OVE ti porabniki ne bodo plačali, temveč jih bomo razporedili na vse porabnike in celotno proizvodnjo.

Termoelektrarna Šoštanj

Poglejmo še TEŠ, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebno elektrike v Sloveniji, podobno kot NEK. TEŠ je  v zavesti skoraj vsakega Slovenca razumljen kot najbolj zgrešena, koruptivna in sporna naložba v zgodovini in pisati o njem kako drugače je skoraj narodno izdajstvo. A vseeno nekaj konkretnih številk iz malo drugačnega zornega kota.

V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi 2 milijardi eur izgube. Ter tudi predloge, da bi TEŠ zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprli že čez dve leti in ne šele leta 2033, kot je trenutno še načrtovano. Ne bi se spuščali v razpravo ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes, ne glede na zgodovino, odločati, kakšna opcija je najbolj optimalno. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi če TEŠ predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.

Prenehanje delovanja te elektrarne in zapiranje rudnika bo nedvomno drago, a ti stroški naš čakajo, če s proizvodnjo prenehamo danes ali čez deset let. V sliki je nekaj ključnih podatkov za TEŠ za leto 2019, ko je deloval še s polno kapaciteto, ter zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022. Pri tem nas zanimajo podatki za TEŠ in družbo Premogovnik Velenje skupaj, ker sta neločljivo povezana in interna cena premoga na skupni rezultat nima vpliva. Zaradi drage proizvodnje in manjšega izkopa premoga, je TEŠ v 2022 proizvedel kar 30 % manj električne energije, vseeno pa imel 24 % več stroškov. V zadnjih dveh stolpcih so stroški preračunani na eno megavatno uro, kjer vidimo porast skupnih stroškov iz 88 na 143 eur v teh treh letih, prikazana pa je tudi struktura stroškov.

Vir: AJPES, SURS, lastni izračuni

Na vrhu prikaza stroškov so najprej realni stroški vložka v ta objekt, skupaj z obrestmi. Ob 20 letni obratovalni dobi in načrtovani letni proizvodnji 3,5 TWh, bi bila letni strošek vlaganj blizu 100 milijonov eur ali 27 eur/MWh. Vendar ti stroški in te izgube za današnje odločitve niso pomembni, ker jih imamo, ne glede na to ali TEŠ dela ali ne. Na dnu stolpca so stroški porabljenega materiala v vseh družbah, vezanih na delovanje elektrarne (v TEŠ, rudniku in vseh drugih družbah, ki skrbijo za tekoče poslovanje). Vidimo precejšnje povečanje teh stroškov kljub zmanjšanemu obratovanju. Te stroške, ki so v 2022 narasli na 37 eur/MWh, lahko razumemo kot dejanski strošek delovanja elektrarne, katerih v primeru zaustavitve ne bo več (še tri leta pred tem so bili le 19 eur/MWh). Nato pa imamo še stroške vseh zaposlenih, povezanih s TEŠ (rdeče polje), ki so za elektrarno sicer strošek, a ker večino teh ljudi v kratkem roku ne moremo zaposliti nekje drugje, bodo za  državo strošek še naprej, kar ima pri odločitvi pomemben vpliv.

Ostaja še četrti ključni strošek in sicer plačevanje emisijskih kuponov, nekakšna taksa (kazen) za onesnaževanje okolja z izpusti CO2. Ob zaprtju TEŠ tega stroška ne bo več in kot takšen ima pomemben vpliv na skupno ceno elektrike iz TEŠ-a. A ta denar država posredno prejema nazaj kot vplačila v Podnebni sklad, ki je pomemben vir države za kritje stroškov energetskega prehoda. Glede na principe plačevanja emisijskih kuponov dogovorjenih v EU, je Slovenija zaenkrat upravičena do te kvote (tudi če TEŠ jutri zapremo), a kvoto smo dobili na osnovi izpustov iz TEŠ in po letu 2030 je še odprto, do kakšne kvote bo Slovenija upravičena. Vsekakor je teh 40 eur/MWh strošek proizvodnje v TEŠ, a ta denar dobimo nazaj v Podnebni sklad in z vidika države kot celote, lahko ta strošek gledamo tudi drugače.

Pri odločanju o zaprtju TEŠ imamo seveda lahko pred očmi vse te velike milijarde evrov izgub, z dohodkovnega vidika pa moramo gledati predvsem, koliko imamo kot država z obratovanjem več stroškov, kot če TEŠ ustavimo. Neposreden strošek je omenjenih 37 eur na proizvedeno MWh stroškov porabljenega materiala. Stroški vseh zaposlenih bodo tudi na srednji rok še ostali, plačilu kuponov pa se izognemo na kratki rok, na dolgi rok pa to niti ni strošek, ker ga država dobiva nazaj. Dejansko nas nadaljevanje obratovanja TEŠ stane kakih 80 eur/MWh v primerjavi, če proizvodnjo prekinemo ne glede na vse milijardne izgube, ki se bodo kazale v bilancah in ta številka je bolj relevantna glede ocene stroškov proizvodnje elektrike v TEŠ.

Mejni stroški proizvodnje elektrike v TEŠ so torej vseeno relativno nizki, a to je samo en vidik odločitve o (predčasnem) zapiranju. Osnovni razlog so vsekakor evropske usmeritve v zeleni prehod in razogljičenje za omilitev ekološke škode. Čeprav takšno pisanje ni zaželeno, bi vseeno ob tem dodali, da na področju bivše skupne države trenutno obratuje primerjalno 17 TEŠ-ev z bistveno slabšimi karakteristikami glede izpustov. Preračunano pa v Nemčiji in na Poljskem obratuje skoraj za 100 TEŠ-ev elektrarn na premog. Kljub ogromnim vlaganjem Nemcev v obnovljive vire morajo pozimi skoraj polovico elektrike proizvesti iz fosilnih virov, premoga in plina, Poljska energetika pa je 60 % odvisna na premoga. Ko se bomo kljub povečani proizvodnji in sončnih panelov in zaprtju TEŠ pozimi oskrbovali z elektriko iz premoga, kupljeno v Bosni ali Nemčiji, se s tem seveda ne bomo obremenjevali, pač ni na našem dvorišču – a na podnebne spremembe imajo najbrž enak vpliv.

Povprečna proizvodna cena elektrike

Če torej povzamemo, se cena elektrike, proizvedene v obstoječi jedrski in hidro elektrarnah giblje med 30 in 50 eur/MWh, kar je pomembno nižje od trenutne tržne cene. Elektrika iz nove jedrske elektrarne bo dražja od proizvodnje v teh starih elektrarnah, a vseeno še vedno nižja od cen, ki so danes na trgu. To seveda le, če bomo znali zagotoviti ustrezen način financiranja in se ne bomo prepustili tujim finančnim posrednikom. Najdražja je proizvodnja v TEŠ, ki pa ima pomembno prednost, da jo lahko zaganjamo glede na potrebe po elektriki in lahko igra tudi vlogo nekakšnega hranilnika elektrike. Predvsem pa je njene stroške potrebno gledati, koliko nas ta proizvodnja stane v primerjavi s stroški, če stoji ali če jo zapremo. Z vidika države je dejansko to strošek te elektrike. Vse bolj pomemben vir bo še elektrika iz sončnih elektrarn, katere proizvodna cena je sicer relativno nižja, a zahteva velika vlaganja v omrežje, zaradi česar na koncu ni tako ugodna, a zaradi ekoloških razlogov najbrž nujna.

Vsi navedeni viri so sposobni zagotoviti pretežni del potrebne elektrike v Sloveniji in to po stroškovni ceni okoli 70 eur/MWh, kar ni pretirano obremenjujoče za porabnike Seveda, če se v oblikovanje končne cene zopet ne vključijo razni posredniki in špekulantje, ki so nam pred časom cene dvignili tudi preko 400 eur/MWh – ne zaradi stroškov proizvodnje, temveč zaradi njihovih zaslužkov.

Proizvodnja po urah

In na koncu še en pomemben vidik proizvodnje elektrike. Kot omenjeno, elektrike na znamo shranjevati in je še dolgo ne bomo, zaradi česar se mora proizvodnja prilagajati urni porabi. Na zadnji  sliki je prikaz podatkov o prevzemu (porabi) elektrike po podatkih sistemskega operaterja Slovenije, družbe ELES, ki skrbi za uravnavanje proizvodnje in porabe elektrike v državi. S sivo odebeljeno črto je skupna poraba po urah in sicer kot dnevno povprečje delovnih dni v preteklem letu. Ta se giblje med 75 in 120 % povprečne dnevne porabe. Nuklearna elektrarna posluje “v pasu”, torej vsako uro enako količino, za uravnavanje proizvodnje s porabo zaganjamo in ustavljamo hidro in termoelektrarne, razliko pa pokrivamo z uvozom ali tudi izvozom morebitnih presežkov. Tako TEŠ kot hidroelektrarne so torej pomemben člen v oskrbi z elektriko in z njima zagotavljamo stabilnost delovanja elektro-energetskega sistema.

In kako je s proizvodnjo perspektivnih sončnih elektrarn? Te seveda proizvajajo samo ob sončnih dnevih in še takrat z velikimi urnimi nihanji. Sredi dneva proizvodnja naraste tudi na trikratnik povprečne proizvodnje sončnega dne in seveda na nič ponoči (zaradi bolj nazornega prikaza, na sliki špice niso prikazane). Ker te močno odstopa od gibanja porabe, sistem to danes uravnava s prilagajanjem TEŠ in hidroelektrarn, a to je seveda izvedljivo samo ob visokih proizvodnih kapacitetah iz teh dveh virov. Ponoči in pozimi je na voljo sicer tudi uvoz, a kot rečeno, takrat pač morajo tudi v Evropi zagnati termoelektrarne na plin in premog, pri katerih lahko proizvodnjo prilagajamo porabi. In nakopan lignit v Šoštanju je pravzaprav rezerva sistema na našem dvorišču, ki ga lahko uporabimo glede na potrebe.

Vir: ELES, lastni izračuni

Razprave ali zgraditi JEK2 ali ne, najbrž torej niso pravilno zastavljene. Prvo ključno vprašanje je pravzaprav, kako bomo perspektivno zagotavljali prepotrebno električno energijo v zimskem času in kakšne imamo alternative. Zaenkrat, na osnovi vseh informacij in znanih tehnoloških možnosti, je alternativa JEK2 samo uvoz in izjemno visoka energetska odvisnost od tujine (si strateško to lahko privoščimo?) ali  močno znižanje porabe, spremembe navad ljudi in opuščanje vseh energetsko potratnih obratov. Ob spremljanju premikov državljanov v zadnjih prazničnih dneh, lahko močno dvomimo, da so ljudje na to pripravljeni, kljub načelnemu zavedanju o podnebnih spremembah. Zanimivi pa so tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz posameznih vrst pridobivanja. Stroški iz JEK2 ob učinkoviti finančno izvedbi dejansko cenejši kot iz sončnih elektrarn, upoštevaje vse stroške. Pa tudi dodatni stroški nadaljevanja obratovanja TEŠ niso previsoki v primerjavi s stroški, ki jih bomo imeli tudi, če TEŠ ustavimo. Ob tem pa nam ta elektrarna zagotavlja še možnost prilagajanja proizvodnje porabi, kar bo s časom dobivalo vse večji pomen (ko bomo pričeli tudi z vsemi dodatnimi stroške sončnih elektrarn obremenjevati predvsem slednje). Seveda takšni zaključki odstopajo od standardnih in okoljsko želenih pogledov na problematiko energetike, a prav je, da damo na mizo vse dejanske stroške. In ne, da se prepričujemo, kako so nove tehnologije vse cenejše kot stari, umazani, ekološko sporni energenti – istočasno pa plačujemo vse dražjo elektriko.

____________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela