Bine Kordež

Energetika je zadnja leta nedvomno ena najbolj aktualnih tem v razmišljanjih in pisanjih politike, medijske scene in tudi večine državljanov. Glede na razmere lahko ocenimo, da bo tako tudi vnaprej, da se bomo vsi ukvarjali s tem področjem, ki pomembno kroji naše življenje. Pri tem se srečujemo s težavo, da je navajanje stališč in mnenj vsakogar, ki navaja argumente v prid eni ali drugi strani, hitro okarakterizirano kot zagovornik jedrskega lobija, šaleškega lobija, eko-terorist in podobno, ne glede na predstavljene argumente. Temu se ne moremo izogniti tudi v tem prispevku, a vseeno naj poskusim navesti nekaj nespornih dejstev in v njih poiskati zaključke.

Vsekakor je danes električna energija najpomembnejši energent in v bodoče, z opuščanjem fosilnih goriv, bo njena vloga v energetski preskrbi države samo še večja. Kot najpomembnejši energent imamo v mislih to, da se brez elektrike država dobesedno ustavi, od gospodarstva do življenja posameznika. Ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Zaradi tega je ključno načrtovanje preskrbe z električno energijo v prihodnjih desetletjih, ko jo bomo s predvidenim opuščanjem fosilnih goriv za transport in ogrevanje, nedvomno potrebovali še več.

Pobude za varčevanje z energijo so upravičene in marsikaj bodo prinesle nove tehnologije, a prebivalstvo bo v skladu s sprejeto zeleno transformacijo Evrope nedvomno potrošilo več elektrike (in manj plina ter naftnih derivatov) – razen če bomo v svojem življenjskem standardu in slogu stopili nekaj korakov nazaj, kar večina ljudi vsekakor ne želi. Tudi v gospodarstvu, predvsem industriji so prisotne pobude, da pač v Sloveniji (in Evropi) ne bomo imeli več energetsko zahtevnih proizvodenj (ker imamo zaradi naših odločitev pač drago elektriko), temveč se bomo preusmerili v druge dejavnosti. Tudi to se seveda lepo sliši – a istočasno ugotavljamo, da postajamo v EU vse bolj odvisni od tujine, da se nam v tujino seli oskrba z nekaterimi ključnimi surovinami in izdelki, ki jih na drugi strani še vedno potrebujemo. Takšni trendi so v EU povod za sprejemanje strategije, kako se bomo nazaj “osamosvojili” in postali samozadostni, a brez povečane oskrbe z elektriko so to lahko samo želje.

Zaradi vseh navedenih razlogov objektivno lahko v prihodnje pričakujemo samo večjo porabo električne energije. Dokaj zanesljive ocene se gibljejo v smeri, da bomo čez trideset let v Sloveniji potrebovali tudi enkrat več elektrike, v vsakem primeru bistveno več kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv do leta 2050 in brezogljično Evropo (mogoče pa ne?).

Elektro-energetska bilanca Slovenije

Če v tem kontekstu ocen povečane porabe elektrike poskušamo narediti energetsko bilanco Slovenije za naslednja desetletja, moramo najprej ponoviti nekaj podatkov o trenutni proizvodnji in porabi električne energije v naši državi, kot je prikazano na prvi sliki. V zadnjih letih smo v Sloveniji potrebovali nekaj preko 14 TWh (teravatnih ur) elektrike, lani je potreba nekoliko nižja, 13,1 TWh. Zaradi ugodnih vodnih razmer smo v preteklem letu v Sloveniji proizvedli kar preko 90 % potrebne elektrike (preostalih 9 % smo uvozili), leto poprej, predvsem zaradi suše, pa smo morali v tujini kupiti skoraj 30 % vse  potrebne električne energije. V preteklosti smo običajno uvozili med 10 in 20 % elektrike. V vsej zgodovini smo bili samooskrbni samo enkrat, leta 2009, a to zaradi bistveno nižje porabe zaradi krize.

Največji delež k domači proizvodnji nam prispevajo hidroelektrarne, lani kar 37 % celotnih potreb, leto poprej pa zaradi slabih hidro razmer le 22 %, kar je zahtevalo omenjeni večji uvoz. Običajno nam vodne elektrarne pokrijejo okoli 30 do 35 % potreb. Najbolj zanesljiv in stabilen vir je jedrska elektrarna Krško, ki vsako leto prispeva 20 % potrebne elektrike. To je podatek samo za slovenski del elektrarne, polovico njene celotne proizvodnje prejemajo hrvaški lastniki. Podobno količino elektrike nam danes prispeva tudi TEŠ, ki je pred leti zagotavljal precej večji delež oskrbe, tudi tretjino. Od preostalih virov postaja vse pomembnejša proizvodnja sončnih elektrarn, ki so lani proizvedle že preko 7 % vseh potreb v državi, tisti dve vetrnici pa zanemarljivo, pol tisočinke.

Vir: SURS

Navedeni podatki dajejo okvirno sliko trenutnega stanja v proizvodnji in porabi električne energije v Sloveniji, ki pa so na nek način tudi zavajajoči. To so podatki na letnem nivoju, elektrika pa ima pomembno pomanjkljivost, in sicer jo je v vsakem trenutku potrebno proizvesti točno toliko, kolikor je tisti trenutek v Sloveniji porabimo. Ko se dopoldne poveča poraba v gospodarstvu, mora energetski sistem zagnati dodatne kapacitete, v Sloveniji predvsem hidroelektrarne in TEŠ. Sledi zmanjšanje proizvodnje čez dan in ponovno povečanje zvečer, posebno pozimi, ko prebivalstvo zažene vse svoje aparate in toplotne črpalke.

Imamo sicer baterije in hranilnike, ki lahko shranijo elektriko za nekaj ur, sicer pa danes še ne obstaja tehnologija, s katero bi lahko shranjevali električno energijo v večjem obsegu in predvsem ne na daljši rok. Mogoče nam bo to čez desetletja uspelo, a kot lahko spremljamo mnenja strokovnjakov, tega zagotovila ni. Ker proizvodnjo elektrike načrtujemo za desetletja naprej, ta načrt preprosto ne more in ne sme temeljiti na upanju, da nam bo čez desetletja uspelo letne presežke prenesti v zimo.

Kot rečeno, gre za tako pomemben vir celotnega delovanja države, da si tega tveganja ne smemo privoščiti. Današnji načrt oskrbe z elektriko čez dvajset, trideset let mora temeljiti na poznanih tehničnih možnostih. Verjetno se strinjamo, da je ogroženost države brez domače proizvodnje elektrike, bistveno višja kot ogroženost od večine drugih tveganj.

V medijih in tudi delu stroke trenutno poteka razprava o perspektivah slovenske energetike. Kot lahko beremo, sprejet Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) ter verzijo, ki je trenutno v posodabljanju, ta temelji predvsem na obnovljivih virih energije (OVE – sonce, veter). Istočasno pa je politika sprejela zavezo, da pristopimo k preverjanju in izgradnji druge jedrske elektrarne (JEK2). Zagovorniki JEK2 vidijo v njej edino opcijo zagotavljanja proizvodnje elektrike na domačih tleh, torej visoko stopnjo samooskrbe, nasprotniki te naložbe pa zagovarjajo večjo naslonitev na OVE, varčevanje z energijo ter opozarjajo na tveganja, ki izhajajo iz samega delovanja jedrske elektrarne ter finančnih vidikov te naložbe. Vzporedna tema razprav je še TEŠ, kjer je dilem bistveno manj, saj je skoraj konsenzualno sprejeto mnenje o spornosti te naložbe in nujnosti čimprejšnjega zaprtja.

Seveda so v teh polemikah ljudje precej zmedeni. Prebirajo argumente za in proti in verjetno predvsem upajo, da bo stroka znala izbrati optimalno opcijo, ki je na koncu vedno nek kompromis. Zaradi občutljivosti tematike bomo o tem imeli referendum, mogoče celo dva, kot najbolj demokratično obliko odločanja – a upravičena je tudi dilema ali so res državljani tisti, ki znajo presoditi med tako pomembnimi strokovnimi odločitvami, razen na čustveni osnovi.

A pustimo te razprave svojemu toku in poglejmo še enkrat nekaj številk o proizvodnji elektrike v Sloveniji. Kot rečeno, elektrike ne znamo shranjevati in je še dolga leta ne bomo (razen ob izjemno visokih stroških ali zanemarljive količine), kar pomeni, da moramo načrtovati oskrbo glede na današnje tehnološke možnosti. OVE, predvsem sončna energija, ima danes polno podporo (politično, finančno). Ker je za investitorje (zasebne naložbenike, gospodinjstva) cenovno ugodna, se močno povečujejo tudi vlaganja vanjo in s tem izpolnjuje načrti prehoda na OVE. Vendar pa ima ta proizvodnja precejšnjo omejitev ker elektriko proizvaja pač samo takrat ko je sonce (izkoristek  sončnih elektrarn je v Sloveniji samo približno osmina nazivne moči), poraba pa ima seveda drugačno dinamiko, pogosto celo obratno.

Dokler imamo energetski sistem države, ki ima dodatne kapacitete za proizvodnjo v času ko ni sončnega obsevanja, je do določenega obsega možno to porabo in proizvodnjo še usklajevati (zaganjanje in ustavljanje hidro in termo elektrarn), ob večjem obsegu OVE pa to tehnično ni izvedljivo. Seveda nam potem ostane uvoz – a tudi druge države v Evropi se že danes srečujejo s podobnimi težavami in se bodo glede na sprejete politike v bodočnosti še bolj. In potem imamo situacijo kot v Nemčiji, kjer kljub ogromnim vlaganjem v OVE (primerjalno 15 milijard eur, če bi jih preračunali na Slovenijo), pozimi preko polovice elektrike zagotavljajo s kurjenjem premoga in plina (!).

Energetska bilanca Slovenije pozimi

To so zopet ocene, katere bo nekdo hitro zavrnil, zato ponovno poglejmo energetsko bilanco Slovenije za področje elektrike, a tokrat samo za zimsko obdobje, za čas november – marec. Gre za konkretne podatke o današnji proizvodnji in porabi v tem času. Pri teh izhajamo iz dejstva, da pač presežkov elektrike iz solarnih panelov v sončnem dnevu julija kot sistem ne znamo in ne moremo prenesti v mrzel in deževen novembrski teden. Posamezniku, ki je z vso podporo postavil sončno elektrarno na strehi, to sistem sicer omogoča preko “net meteringa” (poračunavanja proizvodnje in porabe na letnem nivoju), celotni energetski sistem pa pač te možnosti nima. In načrt mora seveda temeljiti na nivoju energetskega sistema države in ne kalkulaciji posameznika.

Na priloženi tabeli so torej podatki proizvodnji in porabi elektrike v Sloveniji v obdobju petih mesecev zimskega obdobja, ko v povprečju danes potrebujemo kakih 6 TWh elektrike, od česar 1,75 TWh gospodinjstva. Današnji podatki so zaokroženi kot povprečje zadnjih let, kjer so sicer prisotna nihanja zaradi vodnih razmer, remontov, pomanjkanja premoga in podobno, a vseeno dokaj realen odraz razmer. V desnem delu tabele so odstotki celotnih potreb in trenutno pozimi v povprečju uvozimo kakih 18 % potrebne elektrike. Dodajmo, da pozimi danes v Evropi proizvedemo 35 % iz premoga in plina, 22 % iz sonca in vetra, 36 % pa iz jedrskih in hidroelektrarn . Iz katerega vira kupujemo uvoženo elektriko, si lahko predstavljamo.

Potem pa naredimo scenarij za jutri, najprej ob predpostavki enake porabe elektrike ter zaprtju TEŠ-a ter tudi obstoječe nuklearne elektrarne, kateri smo sicer lani podaljšali obratovanje za naslednjih 20 let. Objektivno imamo na vodnih elektrarnah v Sloveniji še za kakšno tretjino dodatnega potenciala in to smo vključili kot povečane vire, čeprav vemo, s kakšnimi težavami se srečujemo ob umeščanju v prostor  teh nekaj dodatnih agregatov. Potem pa imamo perspektivni vir v sončnih elektrarnah, a te danes pozimi proizvedejo ob vseh vlaganjih kake 3 % potrebne elektrike (TEŠ sedemkrat več) in denimo, da bomo vlaganja v sončne elektrarne jutri potrojili – a delež bo še vedno pod 10 % povprečno, v deževnih dneh nič. Tudi če nam bo ob tem uspeli zgraditi še pet vetrnic ali kako več, bo tudi to v celotnih potrebah zanemarljivo. Rezultat – več kot 40 %  odvisnost od uvoza, od proizvodnje v drugih državah, ki jo bodo verjetno reševali s kurjenjem premoga ali plina. Če bodo sploh imeli kaj viškov, če nam jih bodo hoteli prodati  in po kakšnih cenah?

Vir: SURS, lastne ocene

A to je scenarij, če porabe elektrike ne povečamo. Če zamenjamo vsa naša vozila na baterije, obstoječe peči zamenjamo za toplotne črpalke, zamenjamo kurjenje plina in nafte v proizvodnih obratih, bo poraba elektrike bistveno višja. V priloženi tabeli je scenarij samo za povečanje 40 in 70 odstotkov, čeprav so ocene povečanja tudi višje in razmere potem še slabše. Tudi če bomo imeli petkrat več solarnih panelov (v celoti iz Kitajske), to pozimi ne bo veliko pomagalo in samooskrba Slovenije z elektriko bo padla na 40 %. Te številke so neizprosne in glede na vse načrte preprosto ne morejo biti drugačne.

In kje je potem rešitev? Kje dobiti potrebno elektriko ali ustaviti zeleni prehod ali razvoj? Ali smo za novo  nuklearko ali ne, sploh ni ključno vprašanje. Predstavljena tabela zahteva predvsem odgovor vseh odgovornih oseb pa tudi ljudi, kje vidijo alternativo. Seveda bi nam bilo mnogo lažje, če bi potrebno elektriko lahko zagotovili iz drugih virov in gradnja JEK2 ne bi bila potrebna – a kaj naj bi bili ti alternativni viri pozimi? Odgovorov ne moremo nikjer prebrati.

Razprave, ki jih bomo imeli glede izgradnje JEK2, mogoče zato niso pravilno usmerjene. Prvo ključno vprašanje je pravzaprav, kako bomo perspektivno zagotavljali prepotrebno električno energijo v zimskem času in kakšne imamo alternative. Zaenkrat, na osnovi vseh informacij in znanih tehnoloških možnosti, je alternativa izgradnji druge jedrske elektrarne samo uvoz in izjemno visoka energetska odvisnost od tujine (si strateško to lahko privoščimo?) ali  močno znižanje porabe, spremembe navad ljudi in opuščanje vseh energetsko potratnih obratov.

Ko spremljamo načine preživljanja povprečnega državljana in njegove želje, lahko močno dvomimo, da so ljudje na to pripravljeni, kljub načelnemu zavedanju o podnebnih spremembah. Zato moramo iskati rešitev v smeri zagotavljanja več električne energije tudi v zimskem času. In zaenkrat se edina opcija kaže v izgradnji JEK2 – ne glede na to ali smo ali nismo del “jedrskega lobija”.

V drugem delu teksta pa bi še nekoliko podrobneje pogledali stroškovni vidik naše energetike.

_______

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela